Nekaj prvinsko libertarno-anarhističnega je v kolesarjenju. Omogoča ti, da se v hipu odločiš, da boš zamenjal smer in pot in če si pri tem le malo previden in obziren, s tem ne boš ogrožal nikogar.  Nepredvidene ovire, zapore cest, gradbišča v številnih primerih lahko obideš tako, da samo razjahaš kolo in nadaljuješ z njim peš, včasih ga je seveda potrebno tudi dvigniti in prenesti. Prav tako se lahko v hipu iz popotnika, namenjenega od točke A do točke B, spremeniš v obiskovalca, ki s pogledom in govorico telesa vzpostavlja kontakt z okolico.