Na začetku drugega poglavja dandanes že klasične knjige Dvanajsterica, ki je vladala – vztrajno se je ponatiskovala kar okoli pol stoletja – je Robert Roswell Palmer Francijo v petem poletju največje med njenimi številnimi revolucijami slikovito upodobil kot v različnih časih predelovano staro hišo, katere stanovalci so se odločili, da jo bodo renovirali. Izbrali so mojstre in se lotili nelahkega podviga. Delavci so nemudoma postavili gradbene odre. Veliko poslopje z mnogimi raznolikimi prostori je potem napolnilo mrzlično naprezanje.

Toda delavci, ki so zavihali rokave in pljunili v dlani, med seboj niso bili niti malo usklajeni. Eni so se posvetili ojačevanju tramov ter z entuziazmom – in ob burnem pritrjevanju mnogih stanovalcev – podirali stare dimnike in kamine. Zato pa so drugi prisegali na nov les, opeko in malto. V marsikaterem predelu stavbe so se posamezniki posvetili le obnovi lastnih kotov in sten. Nekateri pa niso počeli nič konstruktivnega. Delovodje so čedalje bolj živčno brskali po načrtih in ugotavljali, da jim gradbeni mojstri sploh ne sledijo. Zato ni čudno, da so se vneli prepiri o tem, kaj da je treba storiti. Razburjeni glasovi so postajali čedalje ostrejši, značilno pa so ljudje – kot ponavadi – videli problematičnost le v početju drugih. Zato so začeli sosedom izdajati navodila o tem, kako da bi bilo treba kaj storiti. Mojstri in delavci so si potem pulili orodje iz rok. Sčasoma so večjo skrb kot renoviranju hiše začeli posvečati diskusijam o tem, kdo pospešuje in kdo zavira napore za ureditev spodobnega bivališča. Čedalje glasneje so si očitali vse mogoče. Za svoje tovariše pri velikem projektu so bili iz dneva v dan trdneje prepričani, da zgolj iščejo težave in poslušajo tiste, ki stvari zapletajo. Ali celo da sabotirajo sleherni konstruktivni napor. Kmalu so se spričkali tudi delovodje ter se nazadnje na smrt sprli.

Razvneti stanovalci in graditelji pa niso bili sami. V bližini je nanje prežala skupina oborožencev, pri čemer nikomur ni bilo povsem jasno, ali gre za gangsterske razbojnike ali za policaje. Enkrat – septembra 1792 – so vsiljivce že odgnali z dvorišča. Očitno je namreč bilo, da bi prišleki kar najresolutneje poskusili ustaviti dela na stavbi ter po svoji volji in meri urediti razmerja med njenimi stanovalci. Če se odpravimo po poteh zelo nazorne Palmerjeve imaginacije, moremo ugibati, ali oboroženci prebivalcev hiše, ki se je zaradi začetka del znašla v precej provizoričnem stanju, nemara ne bi hoteli napraviti celo za podnajemnike v lastnem domu – saj bi se s zgradbo zagotovo ne ukvarjali kot dobri gospodarji, temveč le kot začasni upravitelji. Ljudje, ki hodijo po svetu ozaljšani z morilskimi pripravami, si pač ne mažejo rok z malto in beležem ... Kakšnega trajnega reda prišleki te baže zagotovo ne bi mogli uveljaviti. Prej ali slej bi namreč morali oditi tja, od koder so prišli, saj bi se sicer lahko njihovega doma polastil kdo drug. Uveljavljanje stabilnega reda v zgrabi s sprtimi prebivalci in prepirajočimi se mojstri bi bilo zaradi tega kar tvegano opravilo. Vrh vsega pa niti ni moglo imeti jasnega cilja: poslopja, o katerem teče beseda, nihče več ne bi bil sposoben spraviti v prvotno stanje, saj je bilo že neštetokrat pregrajeno in razširjeno.

Kako so delovodje Palmerjeve hiše potem rešili problem, je znano: iz njihovih vrst se je izločila dvanajsterica, ki si je zagotovila poslušnost s terorjem, oborožene prihajače pa je odgnala z mobilizacijo stanovalcev. A možje, ki jih je bilo ravno toliko kot apostolov, so dosegli nekaj izjemnega le v izrednih razmerah – ko so lahko druge prisilili, da so jih ubogali in jim sledili. Samo Lazare Carnot, »organizator zmage«, bi bil vsaj zaradi svojega znanstvenega dela v vsakem primeru velikan.

Čas je hitro pokazal, da dvanajsterica ni rešila drugega problema kakor vprašanja lastne oblasti. Oboroženci, ki so grozili revolucionarni stavbi, so bili dovolj uspešno premagovani in resolutno odganjani od gradbišča že prej, pa tudi potem, ko so teroriste vrline julija 1794 nadomestili možje, katerih želje niso zadevale samo vladanja, temveč tudi bogatenje in lagodno življenje. Ljudje, ki so zamenjali dvanajsterico, se niso več hoteli na smrt bati drug drugega. Pa tudi stanovalcev stavbe, katere pregrajevanje so vzeli v svoje roke, ne. Njihov režim je potem kljub nestabilnosti, ki jo je bolj kot zunanja nevarnost povzročala koruptivnost, vzdržal precej dlje kakor oblast teroristov. Dejansko je bil tudi bolj novatorski kakor tisti, ki ga je oblikovala dvanajsterica. Z železno roke prisile in eliminacionizmom je pač znala vladati tudi avtokracija in despotija. Že stoletja. Celo tisočletja.

Nekaj podobnega je pokazala tudi poznejša ruska izkušnja. Stavba največje države sveta se je v letih 1905–1907 precej pregradila, potem pa je doživela še večji poseg na višku prve svetovne vojne. Sprva so se njeni stanovalci in delovodje kljub skrajni stiski – tuji oboroženci so namreč zasedli dvorišče njihove hiše in se tam vkopali – živahno prerekali o svojih načrtih in delu. Čez čas so jih zamenjali jekleni ljudje, ki so poskrbeli za to, da so se jih vsi bali. Pristaše rdečega prapora socialističnih revolucionarjev, ki so si vrh vsega na volitvah pridobili jasno večinsko podporo stanovalcev neznansko razsežne ruske zgradbe, so zamenjali zagovorniki zastave iste barve s srpom in kladivom. Tudi ti so – kakor nekoč dvanajsterica v Franciji – posegli po terorju. Najprej so nekateri od njih imeli nekaj psiholoških problemov z njegovo uporabo. Celo njihov delovodja, ki se je namesto za prenovo stavbe odločil za tvegano nadomestno gradnjo brez natančnejših statičnih izračunov, je imel leta 1921 težave z razširitvijo svojih načrtov na dotedanjo gruzijsko depandanso. V njej so namreč imeli prvo besedo mojstri malce drugačne stavbinske šole kot mogočni sosed v osredju. A kmalu so vsi psihološki zadržki izginili. Gruzijska depandansa je bila razglašena za šušmarsko črno gradnjo in je zato morala postati soba v nadomestnem poslopju glavnega delovodje. A če je ta prostrana hiša vzdržala preizkus časov sile, je potem počepnila pod težo vsakdanjosti. Toliko in toliko let pozneje je nekdanje veliko poslopje trajno razstavljeno, urnik v njenem osrednji delu pa je bolj podoben tistemu iz zadnjega desetletja pred prvo svetovno vojno kot redu iz katere koli druge dobe.

In summa: teroristi so zmerom tisti, ki so vladali. Če niso vedno že sedanji nekdanji, pa so bodoči bivši. Prej ali slej so potisnjeni v večni preteklik. Kljub blišču vseh njihovih pregraditev starodavnih stavb. In kljub monumentalnim nadomestnim gradnjam. Tudi bodoči teroristi, ki se dandanes kalijo v iniciranju najrazličnejših prepovedi in omejevanj – tako so svojo pot začeli tudi pripadniki dvanajsterice, o katerih govori še vedno aktualna Palmerjeva knjiga –, ne bodo ušli svoji usodi. Nekoč bodo bivši. Še v večji meri in prej kakor vsi drugi.