V zadnjih mesecih leta 2012 in prvih mesecih naslednjega leta so se v Sloveniji odvijali množični protesti. Val protestnih shodov je dobil ime Vseslovenske ljudske vstaje. Zgodovino delajo množice in to je bil čas, ko so množice stopile na politično prizorišče. Kako se je razpletla zgodovina v zadnjem desetletju? Na procese izpred desetih let poglejmo z današnjega vidika …

Vseslovenske ljudske vstaje so bile prelomen politični dogodek. Za nastopom množic ni stala nobena organizirana sila, kot so bili v preteklosti sindikati, ki so v prejšnjih desetletjih še imeli moč za množične mobilizacije. Iskra se je prižgala precej spontano, v okviru organske krize: torej krize hegemonije kapitalizma, kjer sta se povezali ekonomska in politična dimenzija. Kljub temu da je dediščina vseslovenskih vstaj tragično borna, so za mnoge na levici še vedno orientir in trenutek njihove politizacije, ko so stopili iz okvirov svoje zasebnosti.

Slabo desetletje kasneje so se odvijali (ali se še odvijajo) podobni protestni shodi, a v mnogo skromnejših proporcih. Prijelo se jih je ime kolesarski protesti. Navkljub razlikam nam ponujajo priročno točko primerjave s tistimi izpred desetih let, s to primerjavo pa lahko skiciramo nekaj iztočnic za razmislek o današnjem zgodovinskem trenutku.

Okoliščine, v katerih sta vzklili obe protestni gibanji, so precej drugačne. Vseslovenske ljudske vstaje so potekale ob zaključku ene največjih kriz kapitalizma, v časih, ko so se časopisi, kot je Financial Times, na naslovnicah spraševali »Je imel Marx prav?«. Kolesarski protesti pa so se začeli med pandemijo, v kaosu, ki je zajel ves evroatlantski svet. Poskusi nadziranja pandemije so sprožili tudi drug tip protestov, ki sem jih drugje poskušal opredeliti kot »lumpenproletarske«. Danes še vedno živimo na repu pandemije: v času visoke inflacije in energetske krize. Časovno gledano nekje na sredini pa je na vrata Evrope potrkala velika množica migrantov, kar je sprožilo ksenofoben odziv, če uporabimo mil izraz.

Še fusnota: v tem desetletju se je precej razširilo zavedanje o okoljski krizi – ali bolj točno rečeno – o tem, da akumulacija kapitala v svetovnem obsegu odpravlja naravne pogoje za bivanje človeštva in velikega dela drugih naravnih bitij. Kljub temu da se prevažajo (oz. so se prevažali) s kolesi, tokratni kolesarski protestniki o tem (še) ne razmišljajo.

Na neuspehu levice v odgovorih na krizo kapitalizma v prejšnjem desetletju (kot primer se spomnimo le na grško Sirizo) je na globalnem nivoju pridobila skrajna desnica – kot lažna alternativa ekstremnemu centru, v resnici pa kot njegov podaljšek. Pri nas je v tem smislu dodaten korak na desno stopila SDS. Janša je ena od skupnih točk obeh protestnih valov, pred desetletjem in sedaj. Mobilizacijskega potenciala antijanšizma ne moremo zanikati, je pa seveda vprašanje, kakšno vlogo odigra v razvoju politične smeri množičnih protestov.

Ton protestom vedno daje vodstvena skupina, čeprav množice s sabo prinesejo vsaj fragmente vladajoče ideologije. Pred desetletjem sta se za vodstvo protestniških množic spopadali vsaj dve skupini. Ena je jadrala na apolitičnih ali celo antipolitičnih geslih, z zahtevami po nekakšni »žametni revoluciji«. Jadrala je torej na vladajoči liberalni ideologiji, s katero je ekstremni center vladan z depolitizacijo in pasivizacijo.

Druga, manjša skupina, se je oprla na besedno zvezo »demokratični socializem«. Pokazala je na hrbtno stran antijanšizma in odprla protisistemsko perspektivo ter artikulirala okviren program za prehod v post-kapitalistično družbo.

Kolesarski protesti so v tej optiki bolj podobni prvi skupini, saj so, vsaj pred menjavo vlade, antijanšizem postavili za svojo osrednjo perspektivo. Obstaja pa ena pomembna razlika: vseslovenske ljudske vstaje so imele močan naboj od spodaj, od množic samih, v primeru kolesarskih protestov pa gre za poskuse mobilizacije množic od zgoraj, kar prinaša drugačno dinamiko.

Dve ideološki frakciji vseslovenskih ljudskih vstaj sta prinesli tudi dva rezultata. Prevladujoči del je navijal za svojega sredinskega odrešenika. Najprej za Bratušek, nato pa predvsem za Cerarja in še Šarca. Skratka za interese vladajočega bloka levo-liberalnega establishmenta. Če odmislimo nianse in kulturkampf, so vlade liberalne sredine sledile skoraj enakim usmeritvam kot desnica – torej politiki ekstremnega centra, ki uveljavlja interese domačega in predvsem transnacionalnega kapitala.

Drug rezultat je bil vstop Združene levice v parlamentarno politiko. Slovenija je dobila protisistemsko stranko, ki se je opredeljevala za demokratični socializem. To je bilo mogoče le na ramenih množic, ki so z vseslovenskimi vstajami stopile na politično prizorišče.

Kljub vsem razočaranjem nad sredinskimi vladami, kljub temu, da so njihovi poskusi trikrat propadli, je vodstvo kolesarskih protestnikov delovno ljudstvo znova peljalo na led z Golobom. No, ljudstvo prave izbire niti ni imelo. Pred desetimi leti, kot produkt vseslovenskih ljudskih vstaj, sta nastali dve organizaciji. Dve politični stranki – od katerih je ena hitro klavrno propadla – druga, ki je kasneje vodila Združeno levico, pa je nastala celo z ambicijo izogniti se parlamentarizmu in strankokraciji (kar je poimenovala stranka-gibanje). Kolesarski protesti so dali le tri ali štiri posameznike – profesionalne srednjerazredne aktiviste – in ohlapno koalicijo nevladnih organizacij, ki je bolj znamka, brend teh posameznikov kot dejanska koalicija.

Stranka Levica se je prelevila v levo krilo liberalnega establishmenta in je tragično (idejno) bankrotirala. Ni se le odpovedala stremljenju onkraj sistemskih okvirov, ampak danes v vladi podpira (zdravstvena reforma) ali celo sama izvaja »strukturne reforme« v imenu kapitala – npr. napovedana pokojninska reforma po naročilu OECD-ja. Danes nimamo protisistemske organizacije, ki bi znala ali zmogla tekmovati za vodstvo množic, nimamo organizacije, ki bi zastopala socialistično stališče.

Skratka, objektivne okoliščine za napredno politiko so se v tem desetletju brez dvoma poslabšale, a politika družbenim procesom ne sledi mehansko, temveč ima precejšnjo avtonomijo, lahko bi rekli celo svobodo. Namesto da bi organizacije levice branile (vsaj) idejni razvoj in dosežke, da bi ohranile plamen socializma, je levica objektivne okoliščine prehitela po desni in sama upihnila baklo socializma.

Pred desetletjem je takratni premier protestniške množice poimenoval zombiji. To ime so številni nosili s ponosom, zombiji so postali kulturno obeležje protestov. A če si lahko dovolimo malo (preveč) raztegniti to metaforiko, bi lahko rekli, da je doba zombifikacije prišla šele za vstajami. In da vztraja še danes. Zombiji so ena od osrednjih figur moderne kulturne imaginacije. Prazna telesa, ki ne mislijo, ampak momljajo ali kričijo, so v gibanju brez prestanka. So simbol mezdnega delavca, gmota mesa in tkiva, niso ne živi, ne mrtvi, ujeti v neskončno eksploatacijo.

Da bi postali zares subverzivni, da bi zombiji oživeli, morajo spregovoriti. Spregovoriti v novem jeziku, ki gre onkraj retorike sistema. Spregovoriti morajo kot Frankenstein, ki ima svoj glas in ki motri ter razume svoj položaj in svojo usodo. Samo tako lahko zombiji svojo usodo tudi spremenijo.