V zadnjem tednu je bilo veliko povedanega o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja oziroma o njegovem prenosu z zasebnih zavarovalnic na javno zdravstveno blagajno. Upravičeno. Gre za pomembno frontno točko, kjer se že dve desetletji vršijo boji med javnim in zasebnim interesom v zdravstvu. Hkrati gre za prvo napoved izpolnitve ene od predvolilnih obljub levosredinske vlade, ki je pred enim letom dobila prepričljiv mandat državljank in državljanov.

Toda zakaj se ob tem pojavlja toliko vprašanj in pomislekov? In to predvsem s strani zagovornikov javnega interesa v zdravstvu. Zagotovo rešitev, kot jo predlaga stranka Gibanje Svoboda, ni takšna, kot bi jo želeli. Ni solidarna, saj je obvezna dajatev v enakem znesku regresivna. To pomeni, da bodo tisti z najvišjimi dohodki plačali le majhen delček, tisti z nizkimi pokojninami pa kar nekaj odstotkov svojega dohodka. Kaj pa tisti, ki so popolnoma potisnjeni na družbeno margino in sploh ne bodo mogli plačevati – po novem obveznega – prispevka?

Nedvomno gre pri prenosu za pomemben ukrep, ki bi posegel v prihodke zavarovalniškega kapitala. Gre za nekakšno nacionalizacijo, čeprav ne v polnem pomenu besede. Dosedanji poskusi so naleteli na veliko odpora: spomnimo se, da je praktično enak predlog povsem razmajal Šarčevo vlado. Zakaj torej tako mlačen odziv predstavnikov zavarovalnic?

Odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila od vstopa v parlament ena krovnih obljub stranke Levica, ki je sprejela Golobovo rešitev, čeprav gre za ohranitev nepravične dajatve. Pred tem je zdravstveni minister sicer zatrjeval, da dopolnilno zavarovanje pride na vrsto na koncu velike reforme, leta 2025. Potiskal ga je na konec prioritetne liste, na pričakovani konec mandata – torej med tiste obljube, ki nikoli ne pridejo na vrsto. Zakaj zdaj torej taka naglica?

Vlada je cene zdravstvenega zavarovanja po podražitvi zavarovalnice Generali zamrznila, hkrati pa je Golobova stranka v proceduro vložila zakon za prenos obveznega dopolnilnega zavarovanja po rednem postopku. Ne bo presenečenje, če bo šel zakon po poti visokoletečih Golobovih reform in na koncu niti ne bo sprejet.

Možno je tudi, da bo zakonski predlog amandmiran z naprednimi rešitvami. Ampak v to lahko upravičeno dvomimo, prav tako pa lahko dvomimo v obljube o kasnejši vpeljavi progresivne lestvice, ki bi upoštevala različno višino dohodkov: premier je davčno reformo vključno z nepremičninskim davkom odpovedal, češ da zanjo ni podpore javnosti – kdo sestavlja to »javnost«, si lahko predstavlja vsak sam. Ni pa izpustil obljube o davčnih razbremenitvah.

Kaj napovedani prenos dopolnilnega zavarovanja pomeni za zavarovalnice? Posebno vprašanje je Vzajemna, ki je – kot nam pove ime – vzajemna družba, ki deluje neprofitno in po načelu solidarnosti med zavarovanci, ki naj bi vsaj na papirju imeli tudi besedo pri upravljanju zavarovalnice. A v praksi je Vzajemna, ki bo izgubila dobršen del premij, v rokah ozke skupine njenega menedžmenta. Ta skupina ima v mislih tudi možnost privatizacije Vzajemne, za kar že obstaja zakonska podlaga iz leta 2007. V vsakem primeru se bo Vzajemna morala prilagoditi oziroma preusmeriti k razvoju donosnih tržnih storitev – ki pomenijo nadaljnjo uveljavljanje zasebnih interesov v zdravstvenem sistemu.

Podoben odziv lahko pričakujemo od ostalih dveh zavarovalnic. Vse tri so se v preteklih letih že močno utrdile med zasebnimi izvajalci v zdravstvu, na primer s prevzemi največjih zasebnih ponudnikov, kot je Diagnostični center Bled. Pri tem so jim koristile tudi zadržane premije dopolnilnega zavarovanja, ki zaradi neizvedenih zdravstvenih storitev v času epidemije covida-19, ko se je količina storitev drastično zmanjšala, niso bile izplačane izvajalcem.

Koliko se bodo zavarovalnice pri uveljavljanju svojih interesov naslonile na državo oziroma vladne funkcionarje, lahko le ugibamo, brez dvoma pa bodo zavarovalnice zahtevale določene koncesije ali nadomestila za izgubo premij. Je bil tihi dogovor med vladnimi funkcionarji in zavarovalnicami sklenjen že pred vložitvijo predloga o prenosu dopolnilnega zavarovanja? To vprašanje ni tako pomembno, saj bodo zavarovalnice svoje zahteve lahko postavile tudi ex post – posledice za javni zdravstveni sistem bodo v obeh primerih zelo podobne.

To seveda ni argument proti odpravi dopolnilnega zavarovanja, ravno nasprotno. Nas pa ta razmislek pripelje do zares bistvenih vprašanj. Kakšne so potrebe in trendi v javnem zdravstvu ter kako nanje odgovarja vladajoča politika?

V Sloveniji je zdravstvo premalo financirano, saj zanj namenimo le 85 odstotkov povprečja Evropske unije. Avstrija namenja 11 in pol odstotkov bruto domačega proizvoda, pri nas pa zdravstvu namenjamo nekaj čez 9 odstotkov. Okoli 30 odstotkov tega deleža gre iz lastnih žepov, torej neposrednih sredstev bolníc in bolnikov. Delež opravljenih storitev pri zasebnih izvajalcih hitro narašča. Pričakujemo lahko, da se bo strošek zdravstvenih storitev v prihodnje povečeval: zaradi rasti plač in cen materialov, novih dragih terapij, predvsem pa zaradi staranja prebivalstva, če naštejemo le nekaj razlogov.

Prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na kadrovsko podhranjen Zavod za zdravstveno zavarovanje je zato dvorezen meč. Ob naraščajočih stroških in premajhnih sredstvih Zavodu preostane le krčenje košarice pravic. Zdravstvena blagajna potrebuje nove vire, na primer s prenosom dopolnilnega dela v osnovnega, z dvigom prispevnih stopenj za delodajalce in z močno progresijo glede na dohodek.

Vendar ima vlada drugačno računico. Zdravstveno ministrstvo je namreč predstavilo še en pomemben zakonski predlog: Zakon o Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Glavni namen tega zakona je poseči v upravljanje zdravstvene blagajne. Zavod za zdravstveno zavarovanje bi lahko opisali kot nekakšen prežitek samoupravnih interesnih skupnosti: zdravstvena blagajna je avtonomno upravljana, v skupščini sedijo predstavniki delodajalcev in zavarovancev, pri čemer so drugi v večini. So glavni jeziček na tehtnici, da je košarica zdravstvenih pravic še precej nedotaknjena, in varovalka, da Zavod uveljavlja javni interes.

Poskus posega v Zavod za zdravstveno zavarovanje je tako poskus podreditve, etatizacije. Verjetno tudi s ciljem zmanjšanja izplačil, kar pomeni krčenje košarice pravic – indice za to najdemo v obeh vladnih zakonskih predlogih in izjavah o krčenju pravic, ki jih občasno poslušamo že nekaj let. S tem bi seveda odprli dodaten prostor za zasebne interese v zdravstvu. Kaj to pomeni za dostopnost zdravstvenih storitev za delovno ljudstvo, ni treba dodatno pojasnjevati.

Ta vladna usmeritev je skladna z dosedanjimi ukrepi na področju zdravstva. Dosedanji ukrepi zdravstvenega ministra so služili zasebnim interesom. Ilustrativen primer je interventni zakon, ki je velik delež dodatnih sredstev pretočil h koncesionarjem, s koncem aprila pa se bo sprostila še možnost za financiranje povsem zasebnih izvajalcev. To prispeva k prehajanju zdravnikov v zasebni sektor in pomanjkanju kadrov v javnih ustanovah. Drug primer je ločen plačni steber, ki si ga je po mnogih letih izpogajalo zdravništvo.

Lahko postavimo tezo, da smo v novi fazi privatizacije zdravstva. Zavarovalniško-zdravniški kapital se je dodobra utrdil na ravni izvajanja zdravstvenih storitev, seveda z veliko pomočjo države. V novi fazi je na vrsti raven financiranja zdravstva. V trenutnem razmerju sil med nosilci zasebnega in javnega interesa se težko nadejamo pozitivnih razpletov za javno zdravstvo.

Kako se v tem kontekstu znajdeta zakonska predloga o dopolnilnem zavarovanju in o Zavodu za zdravstveno zavarovanje? Če ju komentiramo bolj grobo, ju imamo lahko za del napada na javno zdravstvo. Če prenos dopolnilnega zavarovanja vzamemo zelo benevolentno, mu lahko rečemo slab kompromisni manever, ki prav lahko postane medvedja usluga. A ko pogledamo širšo sliko na področju javnega zdravstva, je zelo težko oporekati ugotovitvi, da vlada, ki je obljubila reševanje javnega zdravstva in v kateri sodeluje stranka Levica, v zdravstvu na stežaj odpira vrata zasebnim interesom. Plazeča privatizacija javnega zdravstva dobiva občuten pospešek.