Empatija brez dejanja

Oddaja
11. 2. 2021 - 16.00

Dvajsetega maja 1968 je med uporne študente, ki so zasedali Sorbono, prišel Jean-Paul Sartre. Tedaj po vsej Franciji niso več protestirali le visokošolci, temveč tudi industrijski delavci. Na ozadju predvolilne zveze med socialisti in komunisti, ki je bila sklenjena že meseca februarja, se je zdelo, da so de Gaullovi Peti republiki šteti dnevi.

Znameniti mislec, ki je v skladu s svojo filozofijo po drugi svetovni vojni dosledno zavračal institucionalizacijo v obliki redne službe in priznanj – leta 1964 značilno ni sprejel niti Nobelove nagrade –, je tistega dne na starodavni univerzi razpravljal z upornimi ljudmi. Mož, ki bi ga dandanes bržčas označili za načelnega prekarca, je tudi tedaj deloval antiakademsko. Čeprav je bil človek z mnogimi posebnostmi in se je vedno gibal v intelektualnem ospredju, je brez težav postal integralni del dogajanja. O tem še posebej nazorno govori naslednja epizoda: sredi Sartrovega nastopa sta se nenadoma pojavili kamera in močna luč, ki je zaslepila govornika; ko so nekateri protestirali, je vse napetosti odpravilo pojasnilo, da bo dogodek posnet za delavce. Potem se je celo zaslišal glas, ki je zatrdil, da se Jean-Paul s tem strinja. In ni bilo nobenega ugovora, četudi Sartra niti najbližji somišljeniki niso imeli navade imenovati tako. A iz malenkosti tedaj nihče ni delal drame.

Sartrova majska sorbonska debata je bila v dneh največjega razburjenja precej improvizirana. Teme so se dobesedno izpodrivale. Filozof je – kot že večkrat – kritiziral petrificirano komunistično partijo in sindikate pod njenim vplivom, saj so se bali demokracije. To so po njegovi sodbi študentje s svojimi akcijami že ustvarili. Zato na neki način ni bila presenetljiva Sartrova podpora kulturni revoluciji, ki naj vodi k izmislitvi nove tradicije. A kljub razumljivosti te misli kakšne globoke logike v njej ni bilo, ker je ostajalo neodgovorjeno bistveno vprašanje, namreč: Čemu bi lastno izročilo sploh bilo pomembno za ljudi, ki so v robnem tu in odločilnem zdaj – se pravi v tipični eksistencialistični situaciji – terjali spremembe? Zato, da se ne bi slučajno napotili kam, kjer so novatorji nekdanjih časov že bili? O tem je vendar govorila obstoječa tradicija! Zlasti francoska, ki je bila polna revolucij in uporov. Šlo je za izročilo, ki so mu protestniki maja 1968 nasprotovali. In kdo je bil nekoč bolj proti toku kot General v Elizejski palači? Manj kot 30 let nazaj se je sam zoperstavil rojakom, ki so podpirali ustavitev sovražnosti s Hitlerjevim Reichom;  zato ga je režim maršala Pétaina tudi obsodil na smrt. K sreči v odsotnosti.

Glede na to, da je Sartre menil, kako so študentje demokracijo, ki je tuja gaullistični Republiki in neznosna za komunistično partijo, že ustvarili, je na dlani sklep, da je sloviti mislec zaznaval stvarnost na singularen način: revolucija naj bi v bistvenem smislu že bila izvršena. Zelo se je motil, kar so kmalu pokazale Generalove poteze. De Gaulle, ki se je že skoraj vdal v usodo, da je le še reprezentant preteklosti v sedanjosti, je po obisku pri francoskih četah v nemškem Baden-Badnu obnovil svojo samozavest in razpisal volitve, na katerih je njegovo gibanje premočno zmagalo. Tako si tudi ljudem, ki so zagovarjali spremembe, ni bilo treba izmišljati nove tradicije: bili so premagani. Kot že tolikokrat.

Sicer pa Sartre 20. maja 1968 ni povedal ničesar zares novega. Bil je tradicija kar sam po sebi. Prelevil se je v simbol in študentje so bili srečni, če so slišali le zven njegovega glasu. Večina se zaradi slabosti ozvočenja do razumevanja njegovih besed – enako kot na pol slučajni mimohodec Elias Canetti – niti ni mogla povzpeti. Tisti pa, ki so slišali, kaj je Sartre dejal, so lahko tudi razbrali, da ni bil niti malo srečen, ko se ga je vprašalo, kaj misli o Markusejevih teorijah. Lakonično je priznal, da se s tistim, kar je o viru upanja zapisano v Enodimenzionalnem človeku, strinja, sicer pa ni bil voljan kaj veliko razpravljati o nemško-judovskem filozofu, ki je med drugo svetovno vojno delal za ameriško obveščevalno službo. Menil je, da bo še veliko časa za debato.

A slabo leto pozneje – 10. februarja 1969 – je bilo že vse drugače. Ko je Sartre nastopil na protestu proti izgonu trideseterice študentov z univerze, je dobil na mizo listek s pozivom, naj bo jasen in kratek. Sloviti mislec je kljub zagovoru mladih upornikov med njimi izgubljal ugled; nagnjenost k logoreji ga je v času akcije vrgla s piedestala nedotakljivega. Pa je lahko še tako svaril očete, da jih edino njihovi sinovi rešujejo pred ničem, iz objema katerega naj bi se sami nikakor ne mogli izviti. Toda njega je pred padcem v brezno brez dna potem rešilo ustvarjanje monumentalne, a povsem neberljive študije o družinskem idiotu Gustavu Flaubertu.

Sartrov zaton je bil povezan z letom 1968. Medtem ko je General, ki se je po svoji volji poslovil, ko po zmagi nad nezadovoljneži ni dobil podpore za daljnosežne reforme, imel vsaj polnaslednike, je za filozofom ostala popolna praznina. Čeprav je nazadnje vse vedel celo o očetih in sinovih. A napaka je bila v tem, da je slednje prej skušal zaposliti z opravki svoje generacije – z neskončnimi razpravljanji in analizami.

Vse to je zdaj seveda že zgodovina. Vendar za sedanjost ne nepomembna. Ko sta bili pred nedavnim na vrhuncu krizi okoli Radia Študent in Roga, se je dejansko pojavil enak problem: kar nekaj je bilo empatije ter še več analiz. Pa pozivov k pomoči in poskusov le-te. A kaj je toliko poudarjena empatija brez dejanj? Nekaj podobnega kot diagnoza brez terapije. Institucionaliziranci so s sklicevanjem na »ustavnopravni zakonik« poskušali napraviti vtis na oblastno stran in pri njej vzbuditi občutek krivde, a še tako vehementno mahanje z določbami neobstoječega dokumenta je pri slednjih lahko vzbudilo le posmeh in utrjevalo samozavest. Vse to pa ni nič proti poskusu nekega že kar priletnega profesorskega teoretika – in celo člana ene od mnogih akademij –, ki je napisal polprivatistični traktat o tem, kako naj bi bila cirkusizirana umetnost v zabavo meščanom, zaradi česar jo naj ti ne samo pustijo pri miru, temveč jo celo podpirajo. Tudi zaradi politike. Ni bil ne posebej jasen in niti malo kratek. Sploh pa ne Sartre. In ni ga bilo na kraju samem. Očitno je čas za svojo revolucijo zamudil, ko je metodično premišljeno gradil bleščeče konformno kariero, in bi sedaj spreminjal svet v imenu naslednje generacije. A če je zastopništvo te vrste mogoče v privatnih oziroma dinastičnih rečeh, v docela javnih ni. Vsakdo mora sam reči in narediti, kar meni, da je prav. Še zlasti kadar gre za spreminjanje vsega obstoječega.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness