Evropski veter, ukrajinski vihar

Evropski veter, ukrajinski vihar

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 7. 2014 - 15.00

Po zavrnitvi odstopa predsednika ukrajinske vlade v ukrajinskem parlamentu je kriza v Ukrajini doživela še en bizaren preobrat. Ukrajinski predsednik vlade Arsenij Jacenjuk je prejšnji teden namreč odstopil, potem ko je razpadla koalicija »Evropska izbira«, ki je nastala po prevratu februarja letos. Parlament je namreč tedaj zavrnil zmanjšanje proračunskih izdatkov v višini 900 milijonov dolarjev, dvig davkov, ki bi prinesel državi dodatni 2 milijardi dolarjev, in načrt privatizacije državnega sistema plinovodov. Vendar so bili pravi razlogi za padec vlade drugačni: skrivajo se v nesposobnosti sedanje vlade in parlamenta, da sprejmeta boleče ukrepe IMF-a, ki bodo pomenili nov krog »varčevanja« v Ukrajini, dvig cen in padec dohodkov že tako obubožanega prebivalstva. Gospodarski rezultati so katastrofalni: ukrajinski bruto družbeni proizvod je po podatkih ukrajinskega finančnega ministra Aleksandra Šlapaka samo letos padel za pet odstotkov in bo do konca leta padel za najmanj 6.5 odstotkov. Vlada v Kijevu je ob tem pristala na finančni aranžma IMF-a, po katerem naj bi dobila 17 milijard dolarjev kot prvi del 30-milijardne pomoči, pri čemer bi naslednji obrok država morala dobiti že 18. julija. Jacenjuk je bil zagovornik hitrega sprejema vseh pogojev IMF-a. Težava je bila v tem, da bi država za to morala sprejeti precej boleče ekonomske ukrepe, ki bi zelo hudo udarili po žepu vse prebivalce Ukrajine. IMF namreč zahteva zmanjšanje vseh vrst socialnih izdatkov ter bistveno povečanje cen energentov v Ukrajini.

Prav tako ni mogoče pozabiti, da ima padla ukrajinska vlada resen deficit legitimnosti. V rusko govorečem delu države jo označujejo kot »pučistično«, saj je bila sedanja vlada v odstopu sestavljena sredi množičnega nasilja na ulicah Kijeva februarja letos, ko so »aktivisti« s palicami ponoči pogosto obiskovali številne poslance vladajoče Stranke regij in so v zraku visele zahodne sankcije, zaradi katerih bi bila lahko zaplenjena zasebna lastnina pomembnih financerjev Stranke regij, predsednik Janukovič pa je na koncu celo zbežal v Rusijo. Prav zato je veliko poslancev Stranke regij zaradi ekonomskih pritiskov in groženj preprosto zapustilo prejšnjega predsednika Viktorja Janukoviča in omogočilo sestavo vlade, ki je vzdržala slabega pol leta. Že kmalu po odstopu Jacenjuka pa so se pojavile informacije, da bodo zahodni podporniki sedanje ukrajinske vlade poskusili Jacenjuka znova vrniti na čelo vlade in z zavrnitvijo njegovega odstopa v Radi je bil prvi korak v tej smeri tudi storjen.

Vrniti odstopljenega predsednika vlade na staro mesto je bil lažji korak, veliko težje pa bo zagotoviti mir v državi. EU in ZDA sta se po sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad vzhodno Ukrajino odločili za zaostrovanje sankcij proti Rusiji, vendar je to veliko premalo za ustavitev spopadov. Vztrajanje na sankcijah temelji na prepričanju, da je za upor na vzhodu Ukrajine odgovorna predvsem Rusija in da bo Rusija tako ali drugače tudi popustila pred pritiskom, v državo pa se bo vrnil mir. Vendar je takšna politika naivna. Rusija upornike res očitno podpira, toda korenine spora v Ukrajini so veliko globlje. Država ima seveda vso pravico, da se bori za svojo ozemeljsko celovitost – toda to, da si želi oblast v Kijevu doseči zmago brez resnih pogovorov z uporniki in brez pristanka na kompromis, ki bi vzhodu države omogočil večjo avtonomijo ali vsa federalni status, je neumnost, ki je v popolnem nasprotju z vsemi modeli podobno razcepljenih družb v Evropi in svetu. Povsod tam, kjer se poskuša doseči prevlada domnevne »večine« nad določeno etnično manjšino z modelom preproste majorizacije oziroma preglasovanja in brez ustavnih in drugih varovalk, ki varujejo posebnosti teh manjšin, se države znajdejo sredi nestabilnosti, razpadov in celo vojn. Primerov je na desetine, med najbolj znanimi pa so seveda primer naše lastne nekdanje SFRJ, Bosne in Hercegovine, Libanona, Makedonije, Srbije pa tudi Belgije, Španije in še prenekatere druge države. Če v Evropi na primer niso bili sprejemljivi ne vojaška intervencija centralnih oblasti v nekdanji SFRJ proti slovenskim, hrvaškim in drugim »separatistom« , potem je res nenavadno, da zahodna občila s takšnim nepopisnim in topoumnim veseljem spremljajo napredovanje ukrajinske vojske na vzhodu države.

Vse to pa se dogaja v trenutku, ko se položaj v Ukrajini še naprej zapleta. Ukrajinska vojska je proti separatistom – in civilistom - že pričela uporabljati celo taktične balistične rakete »Točka«, ZDA obtožujejo Rusijo, da obstreljuje cilje na vzhodu Ukrajine s svojega ozemlja, Rusija Evropi napoveduje višje cene energentov, ZDA pa Ukrajini ponujajo tudi status »zaveznika izven zveze NATO«, kar bi Ukrajini omogočilo nakupe ameriške vojaške opreme in skupne vojaške operacije z ZDA. Iz zahoda Ukrajine prihajajo tudi poročila o uporih mater vojaških obveznikov zaradi mobilizacije, mobiliziranci pa se pritožujejo tudi nad tem, da so brez primerne opreme, brez hrane in streliva in da so dejansko oni tisti, ki so obkoljeni - ne pa uporniki. Zahodni analitiki avgust omenjajo kot nevaren mesec za zaostrovanje razmer med Ukrajino in Rusijo. Res je, da ukrajinska vojska napreduje, toda ob sedanji stopnji napredka bo v letu dni izgubila več kot 1500 vojakov – več kot ZDA v Iraku. Samo v enem dnevu ob napadu na Doneck naj bi vojska izgubila 125 oklepnikov, boji v mestih pa bodo vso prednost ukrajinske vojske kmalu izničili. Da o civilnih žrtvah, ki jih evropski in ameriški mediji večinoma spregledujejo, sploh ne govorimo.

Thanos Dokos, direktor grške Fondacije za evropoko in zunanjo politiko, je prepričan, da je za takšen razvoj ukrajinske krize v največji meri kriva prav EU sama. EU je namreč dala brezrezervno podporo vsem opozicijskim strankam v Ukrajini, ne glede na njihovo (odkrito desničarsko ali celo neonacistično) ideologijo in demokratične standarde, visoki evropski in ameriški politiki pa so celo odkrito podpirali demonstracije na Majdanu. Druga napaka je bila v zavrnitvi sporazuma, ki je bil tudi z ruskim tihim pristankom sklenjen 21. januarja v Kijevu s tremi zunanjimi ministri EU. Po tem sporazumu je Janukovič pristal na odhod ob pomoči jesenskih volitev, vlado pa bi do tedaj vodila opozicija ob podpori pozicije. Ena od prvih nalog nove vlade bi bila sprememba ustave, ki bi ruski manjšini zagotovila ustavne pravice. Vendar je ta dogovor propadel še v isti noči, ko je bil sklenjen, ZDA in EU pa so odkrito podprle prevrat. Zahod je želel vse, dobil pa je državo sredi državljanske vojne. Tisti, ki so sejali evropski »zahodni« veter, se zato sedaj zaradi lastne politične kratkovidnosti soočajo z ukrajinskim viharjem. Kakor da se sto let po »veliki vojni« iz zgodovine res nismo naučili popolnoma nič.

Terminal je pripravil Igor Mekina.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.