Evropski zeleni teater

Mnenje, kolumna ali komentar
podvrsic
19. 10. 2023 - 16.00

Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. V začetku meseca je evropski parlament za novega podnebnega komisarja Evropske unije potrdil Wopkeja Hoekstro, člana nizozemske stranke Krščansko-demokratski poziv, ki spada v skupino Evropske ljudske stranke. S tem se je odprlo novo dejanje v teatralnem angažmaju evropskih teles zoper ekološko krizo. Ta se je začel s pompoznim razkritjem Evropskega zelenega dogovora pred štirimi leti, ki ga je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen označila kar za evropski moment »človeka na luni«. Z imenovanjem in potrditvijo nizozemskega politika, ki ima dolgo zgodovino sodelovanja z velikimi industrijskimi onesnaževalnimi magnati, a bolj malo izkušenj z ekološkimi vprašanji in aktivizmom, so evropski odločevalci zdaj jasno razgrnili vso neoliberalno tragikomičnost evropske zelene politike. 

Wopke Hoekstra je postal novi komisar za podnebje potem, ko je njegov predhodnik Frans Timmermans odstopil, da bi se kot vodja zavezništva Laburistov in Zelenih potegoval za prevzem vlade na prihajajočih nizozemskih volitvah. Če se Timmermans vsaj deklarativno zavzema za socialno in zeleno agendo, tega vsekakor ne moremo trditi za Wopkeja Hoekstro. Hoekstra je vrsto let delal za naftnega giganta Royal Dutch Shell. Da, prav ste slišali. Gre za podjetje, ki javnosti ni dobro znano le zaradi svojega oligopolnega tržnega položaja – Shell je namreč glede na dobiček med petimi največjimi naftnimi multinacionalkami na svetu. Shell ima tudi obsežno kartoteko uveljavljanja brezkompromisne ekstraktivne drže, podpiranja avtokratskih vlad v afriških državah in najemanja privatnih varnostnih sil v bojih proti lokalnemu prebivalstvu in skupinam. Prav izjemno nasilna zadušitev sprva miroljubnega protesta Gibanja za preživetje ljudstva Ogoni in usmrtitev voditeljev ljudstva, ki so proti koncu prejšnjega stoletja opozarjali na Shellovo onesnaževanje okolja in opustošenje nekoč rodovitne pokrajine v delti reke Niger, sta Shellovo ime tako zamajala, da so v podjetju začeli kampanjo o integriteti in načelih velikih korporacij. Ravno Shellovo delovanje je med drugim prispevalo k vzpostavitvi mednarodnega kodeksa korporativne družbene odgovornosti. Ta sicer bolj malo pripomore k dejanskim spremembam v strategijah in politikah multinacionalk ter pogosto služi kot izgovor za raznovrstna socialwashing in greenwashing, a vsaj na simbolni ravni opozarja na problematično delovanje velikih kapitalskih magnatov.

Vrnimo se k Wopkeju Hoekstri, ki je po zaposlitvi v Shellu stopil v nizozemsko politiko kot član senata. Kljub vstopu v državno politiko je ta predstavnik konservativne stranke ostal blizu svetovnim centrom ekonomske moči. Več let je namreč delal za svetovalno podjetje McKinsey. Podobno kot Shell ima tudi ta gigant zavidljivo kartoteko primerov sodelovanja z velikimi korporacijami in vladami, ki so dajale prednost profitom pred socialnimi, demokratičnimi in etičnimi načeli. Nedavno je bil, denimo, vpleten v enega večjih škandalov farmacevtske industrije, ko so velika podjetja, kot je Purdue Pharma, na ameriškem trgu zavestno prodajala protibolečinske tablete, ki povzročajo zasvojenost in ki so povzročile smrt več sto tisoč prebivalcev. McKinsey je svojim klientom iz farmacevtske industrije vestno dajal nasvete o agresivnem marketingu, ki bi spodbudil prodajo omenjenih tablet. Njegovo sodelovanje v opioidni krizi še ni dobilo končnega epiloga, a zdi se, da bo moralo to podjetje poleg skoraj 600 milijonov dolarjev, ki jih je bilo primorano v odškodninski poravnavi plačati ameriškim zveznim državam pred dvema letoma, sedaj plačati še dodatnih 230 milijonov dolarjev.

Wopke Hoekstra je ostal zvest svoji solidarni drži do kapitala tudi v času ministrovanja pod vlado Marka Rutteja med letoma 2017 in 2022. Kot minister za finance je trdno deloval v prid fiskalni vzdržnosti in varčevalnim ukrepom, v času pogajanj o evropskem proračunu in fiskalni politiki pa je žaljivo nastopil v odnosu do držav južne periferije evroobmočja, ki naj ne bi bile sposobne upravljati javnega denarja. Še več – Hoekstra se je kot član konservativne vlade aktivno zoperstavil kakršni koli zaščiti okolja in krepitvi zelenih politik. Tako je nasprotoval hitri ukinitvi izkoriščanja plina v Groningenu, kljub številnimi škodljivim vplivom, ki jih imajo postopki hidravličnega lomljenja za pridobivanje zemeljskega plina na okoliško prebivalstvo in pokrajino. Prav tako je v času vodenja ministrstva za finance zagotovil 3,4 milijarde evrov podpore letalski družbi KLM za lažje spopadanje s pandemijo, ne da bi ta paket obsežne javne pomoči pogojeval s kakršnimi koli okoljskimi, podnebnimi ali drugimi pogoji. 

Hoekstra je v svoji predstavitvi pred Evropskim parlamentom sicer dal jasno vedeti, da bo aktivno deloval v prid radikalnemu zmanjšanju izpustov na evropski ravni do leta 2040, skladno s priporočili Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe. Pri tem pa se je hkrati zavzel za sodelovanje s predstavniki industrije in agroživilske proizvodnje, ostal zvest veri v tehnološke rešitve in inovacije, ki bi proizvodnjo naredile bolj zeleno, ter jasno izrazil podporo drugim rešitvam, ki v ekološki krizi vidijo priložnost za krepitev trgov, kot je trgovanje z emisijskimi kuponi.

Ob vsem tem se sicer ne gre zgražati. Imenovanje Hoekstre za okoljskega komisarja predvsem razgalja trdno prepletenost evropskih teles in regulacij, ki zadevajo okolje in naravo, z interesi velikega kapitala. Te regulacije so bile od samih začetkov podrejene cilju krepitve skupnega trga in konkurenčnosti, na zasnovo konkretnih strategij pa so večkrat vplivali bojda neodvisni svetovalci in predstavniki industrije. Glede na osrednje mesto, ki ga v zadnjih letih zelene politike in regulacije zavzemajo v javnih razpravah in političnih bojih, verjetno ni presenetljivo, da so fosilni velikani začeli namenjati izdatne deleže dobičkov pridobivanju vpliva na odločevalce. Shell, BP, Chevron, ExxonMobil in Total so v prejšnjem desetletju namenili vsaj četrt bilijona evrov za lobiranje pri evropskih institucijah in odločevalcih. Najvišji predstavniki Evropske komisije so se po javno objavljenih podatkih med letoma 2014 in 2019 z enim od 200 naftnih lobistov uradno sestali vsaj enkrat na teden. Po stališču nevladne organizacije Corporate Europe Observatory, ki je bila med podpisnicami peticije nevladnih organizacij proti imenovanju Hoekstre za komisarja za podnebje, so veliki onesnaževalci s svojimi pritiski uspešno zavirali, oslabili in sabotirali skupno delovanje v boju zoper ekološko krizo na evropski ravni.

In prav v luči tega opozorila lahko lažje razumemo tragikomedijo evropske zelene politike. Visokoleteči cilji zmanjševanja toplogrednih izpustov in z njimi povezanih reform so brez trdne in primerne finančne podlage ter jasne strategije ukrepov prehoda na brezogljično družbo. Še več, so popolnoma ločeni od kakršnega koli kritičnega premisleka o uničevalnih posledicah varčevalne dogme, prepletanju ekološke krize s socialno krizo in neizbežni nuji po temeljitejši družbeni transformaciji. Evropska zelena politika z novim podnebnim komisarjem tako še naprej ostaja predvsem veliki trojanski konj za korporacije in finančne gigante ter netransparentno porabo javnih sredstev za spodbujanje proizvodnje domnevno zelenih tehnologij.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pa saj je bolje zarit glavo v pesek, kot nastavljat faco, da ti evropska komisija meče pesek v oči.

Kakšne vzvode imamo državljani, da ustavimo naftne multinacionalke? Splo$ne stavke po EU verjetno ne bo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.