Frakcionizem in ironizem

V svoji zdaj že klasični študiji o sporu med titoisti in stalinisti je Ivo Banac, ki je dandanes emeritirani ordinarij yaleske in aktivni profesor zagrebške univerze, ugotavljal, da je celotna zgodovina jugoslovanske komunistične partije pravzaprav zgodovina frakcijskih bojev. To misel bi bilo treba glede na zgodovinsko izkušnjo generalizirati. Dejansko je vsa zgodovina marksističnih gibanj v znamenju frakcijskih trenj in prerivanj. Pa celo obračunavanj. Izključevanj. Onemogočanj.

Takšno stanje je za ljudi brez posebnosti, ki v večji ali manjši meri izpolnjujejo leibnizovsko geslo Theoria cum Praxi, kar je presenetljivo, saj vnaprej trajno določeni končni cilj prizadevanj marksističnih gibanj nikomur ne daje prostora za impresivnejše razlikovanje. Ločevanja bi načeloma lahko nastala samo pri vprašanju, kako priti do sklepnega stanja. To pa ni prostor, v katerem bi se mogle pojavljati bistvene razlike – takšne, da bi bili pristaši marksistične misli, ki od Komunističnega manifesta dalje zatrjujejo, kako nimajo nobenih posebnih interesov, saj da so ti pri njih identični s proletarskimi, prisiljeni delovati nepovezano oziroma ločeno. Ali celo povsem v duhu kapitalizma: konkurenčno. In še manj imajo upravičil za medsebojni eliminacionizem. Dejansko bi morali biti le del znamenite slike Giuseppeja Pellizze da Volpeda Il quarto stato – z njenimi predhodnicami (Ambasciatori della fame, La fiumana) in derivati. Med njimi je brez dvoma najbolj znan začetek Bertoluccijevega filma Novecento.

Čemu je torej sugestivna Pellizzova slika, ki je sijajen primer divizionistične umetnosti, tako daleč od stvarnosti, katere idealistična sublimacija je hotela biti? Zakaj so internacionale ena za drugo dokazovale, kako premorejo tisti, ki so se vključili vanje z upanjem, da imajo vsi v njih le splošen interes, pravzaprav mnoge neodmisljive posebne težnje, iz katerih so se porajale delitve, ločitve in obračuni? Seveda so jaz-i, ki so pri tem sodelovali, imeli vsak svojo razlago: vedno so bili za razcepe krivi drugi. Oni. Zmerom nekdo ni nečesa razumel prav – in kriterij za presojo ustreznosti, ki je bil izdestilirani iz cilja, je bil zmerom jasen. Lepšega dokaza bistvenosti opazovalca za zaznano si ne bi mogel zamisliti niti oče fizikalnega načela nedoločenosti Werner Heisenberg. Zato tudi ni čudno, da so se pri proletarski politiki skupine – bodisi tiste, ki so se štele za edine zveste skupnim interesom, bodisi one, ki so najdevale nove platforme za dosego končnega cilja – zmerom lahko pohvalile z emblematičnimi osebnostmi. Tako so se Marx in njegovi pristaši vneto bodli z Bakuninom in drugimi anarhisti. Pa potem le malo manj goreče z ljudmi, ki so sledili Ferdinandu Lassallu. Eno veliko generacijo pozneje so se počili marksistični papež Karl Kautsky in njegovi privrženci ter boljševiki, ki so se šteli za ljudi posebnega kova. Potem je prišla ura stalinistov, trockistov in titoistov. Pa maoistov. In to niso bili samo spori med voditelji in njihovimi razlagami, temveč tudi med politično organizirani masami. Surovo jugoslovansko leto 1948., ki ga je preučeval Ivo Banac, ostaja drastičen dokaz za to.

V primerjavi s spori med dediči misli Karla Marxa so bila nesoglasja med pripadniki drugih taborov – tistih, v katerih prvaki niso skrivali, da se že v izhodiščih med seboj pomembno razlikujejo – praviloma nedramatični. Celo komični. Legendarni »bavarski kralj« Franz Josef Strauß, čigar delovalno moč so ljudje primerjali z atomsko centralo, varovalke pa s tistimi v hlevu, je dejal, da mu je pravzaprav vseeno, kdo je pod njim nemški kancler. Do komajkoga je bil tako neprizanesljiv kot do Helmuta Kohla – slednjega je štel za polstenocopatnega politika, medtem pa je v maniri kubističnih vicev, ki so bili moderni po letu 1960, tarnal, kako zlonamerna so natolcevanja, da sam pohrusta za zajtrk dva socialista, saj da je voljan použiti le tisto, kar ima rad –, a v javnosti sta moža večinoma nastopala kot harmonično delujoč tandem. Ko so razhajanja med obema stebroma nemškega konservativizma le prišla v javnost, je Strauß stvar pojasnil v sebi lastnem slogu. Z glasom, ki ne trpi ugovora, je pribil, da opozicije on in njegovi partnerji sploh ne potrebujejo, ker so že sami demokratični. To zatrjevanje je zabavalo celo Straußovega nepomirljivega rivala na levici Willyja Brandta, ki je pozneje menil, da bi bila brez temperamentnega prvaka iz Parksteina, čigar nebrzdani jezični konjiček je nekoč v parlamentu dokazoval, da najvišji vrh Nemčije pod socialdemokratsko-liberalno vlado ni Zugspitze, temveč njen državni dolg, če se tisočaki, ki so potrebni za njegovo poplačilo, zložijo en na drugega, politika v celotni Zvezni republiki, še zlasti pa na obeh polutah bavarskega ekvatorja – tako namreč v deželi modro-bele romboidne šahovnice imenujejo Donavo – mnogo bolj dolgočasna, kakor je bila.

Med marksisti si podobne prostodušnosti ni mogoče misliti. Razen, seveda, pri Slavoju Žižku, ki pa ni več v aktivni politiki. A ne pozabimo, da je z njo hospitiral pri liberalcih. Ti so tedaj, ko se je najvneteje družili z njimi, dajali jasna znamenja, da so jim njegove besede dobrodošel ščit pred resnobnostjo. Pri marksistih bi ga gotovo obravnavali drugače. Mnogi bi ga – nezaustavljivega govorca, čigar jezik štrli iz vsake vrst(ic)e – celo imeli za tekmeca, saj je nenehno analiziranje že od nekdaj njihova specialiteta. Tudi prepirali bi se z njim, in to gotovo bolj kakor poštirkani Jordan Peterson, ki se je v dialogu s slovenskim teoretikom izkazal za debaterja, kakršnega bi Franz Josef Strauß po pravici ozaljšal s precej bolj popopranim pridevnikom od tistega, s katerim je počastil Helmuta Kohla. Mogoče bi ga kritizirali celo tako resnobno, kakor ga je nekoč Noam Chomsky – nakar so se nekateri agelastični Žižkovi pristaši že spomnili, da je ameriški lingvist nekoč sodeloval v raziskavah, ki jih je financirala vojska Združenih držav. In že je bila odprta pot do nove delitve …

V dneh, ko se progresivistično konceptualizirana politika planiranja v Evropi vse bolj navzema zelene barve, bo zanimivo opazovati reakcijo tistih, ki so možnost tovrstne usmeritve doslej videli samo v rdečem spektru. Če bo prišlo do novih ločitev in delitev – se pravi do nadaljevanja zgodovine frakcijskih bojev –, se ne bo moglo zgoditi nič prelomnega. Progresivizem vseh barv mora zmerom imeti nove koncepte in zamisli; tisti njegovi zagovorniki, ki se utemeljuje na lastni tradiciji, so dejansko že mrtvi, pa naj še tako krilijo in brcajo. Celo konservativci nekdanjosti ne jemljejo več za svoj program. Randolph Churchill, ki jim je v drugi polovici 19. stoletja odkril nova pota, ni bil zaman deležen navdušenja Karla Marxa – seveda tistega iz poznih let, iz časov, ko je bil bolj kot navdihovalec komunistov polihistor.