»Če želiš biti bogat, pa ne želiš delati med vikendi, si očitno že ne želiš dovolj. Ker če bi si, ti ne bi bilo težko delati za vikend.«

»Danes lahko v enem dnevu začneš nov biznis preko računalnika, ti pa raje cele dneve skrolaš na telefonu.«

»Vsi v fitnesu vedo, da če nočeš biti zamaščen, moraš delati kardio, ampak ga nobeden ne dela. Zakaj? Ne vem. Isto je pri biznisu. Veš, da če hočeš bit bogat, moraš začeti biznis, ampak ga še nisi začel.«

»Cele dneve samo delam, kljub temu da imam dovolj denarja, da bi lahko živel 30 let brez dela.«

To je bilo le nekaj modrosti mladega podjetnika in spletnega vplivneža, ki naj ostane neimenovan. Omenjeni podjetnik s svojimi vsebinami utrjuje iluzijo meritokracije. Prepričan je, da je uspeh odvisen izključno od lastnega truda in da so si ljudje sami krivi za neuspeh. Spregleda pa sistemske ovire, kot so revščina, neenak dostop do dodatnih izobraževanj, zdravstvene oskrbe in neenakovreden položaj na trgu delovne sile. Pa ne le to, prepoznali bi ga lahko kot tipičnega predstavnika tako imenovane hustle kulture – kulture nenehnega truda oziroma garanja, ki posameznika vrednoti glede na njegovo pripravljenost do garaštva.

Hustle kultura kot najvišje vrednote postavlja produktivnost, tekmovalnost in podjetniško miselnost. Ne samo v smislu spodbujanja k ustanovitvi lastnega podjetja, ampak spodbujanja miselnosti, ki ceni vztrajnost, trdo delo, optimizem in spretnost. Ta lahko v ljudeh vzbuja optimizem, da je mogoče premagati sistemske ovire s pravim miselnim okvirjem. In obratno – tistim, ki jim sistemskih ovir ne uspe premagati, sporoča, da niso dovolj delali ali imeli pravega »mindseta«. Ta kultura vceplja prepričanje, da lahko osebno vrednost in družbeni uspeh dosežemo samo, če življenje popolnoma podredimo delu. Govorimo o miselnosti, ki se je pojavila zaradi kapitalizma in vztraja, ker ima kapitalistični razred od nje materialno korist. Ob tem pa so ti biznisi, ki jih prej omenjeni kuje v zvezde, večinoma brez kakršnekoli družbene vrednosti oziroma so za posameznika in širšo družbo škodljivi. 

Čeprav sem uvodoma citirala mlajšo osebo iz višjega družbenega razreda, to ne pomeni, da so ostale generacije in razredi nanjo imuni. Prevladujoča ideologija se namreč odraža v naši materialni praksi, vpeta je v naše rutine, rituale in institucije. Poglejmo si nekaj citatov, ki nakazujejo, kakšne posledice ima hustle kultura za delavstvo.

Upokojenka, po tem, ko je izdatno pohvalila delovnega soseda: »Ko sem hodila v službo, sem popoldne vsak dan šla še v štalo in na vrt. Tako sem se razgibala na svežem zraku. Ne pa to, ko danes noben več noče delati, ampak raje kolesari in hodi v hribe.«

Starejša kuharica v menzi: »Kdor ni pripravljen garati, pač ne sodi v kuhinjo.«

Natakarica srednjih let: »Danes je bil pa dober dan, ker smo imeli gnečo.«

Mlad kuhar ponosno: »Prejšnje poletje sem vsak dan prespal tukaj in delal po šestnajst ur.« 

Čistilka srednjih let: »Delam več kot ostale čistilke, ki so lene in se premalo potrudijo. V štirih urah naredim toliko kot one v osmih.«

Delavstvo svojo vrednost namesto v solidarnosti do soljudi in kvaliteti medosebnih odnosov išče v tekmovalnosti in delu. Protestantska etika je motivacijo iskala v božji slavi. V primeru prej omenjenega delavstva bi lahko rekli, da se je božja slava preoblikovala v osebno vrednotenje, občutek dostojanstva. Razlog za to lahko najdemo v odtujenosti od dela. Ta v nas ustvarja praznino, ki jo zapolnjujemo s tem, da garanje poveličujemo. S tem se pokazatelji škodljivosti hustle kulture dodatno zabrišejo. Dejansko pa gre predvsem za ekonomsko potrebo po boljšem zaslužku in iskanju smisla v vsakodnevnem delu.

Za razliko od podjetnika te delavke in delavci nimajo nikakršne koristi od pretiranega dela, ravno obratno. Hustle kultura za delavski razred pomeni nenehno garanje brez možnosti za dolgoročno stabilno pravično nagrado in sistemsko izboljšanje položaja. Ker te nagrade ni, se motivirajo sami, in sicer si predpišejo nadnaravne garaške sposobnosti. Vrednost, ki jo ustvarijo s svojim trdim delom, pa si prisvojijo kapitalisti. V kolektivu spodbuja tekmovalnost in metanje polen pod noge ter preprečuje kolektivno organizacijo. Počasnejši in manj predani delavci so zato prepoznani kot manjvredni, nesposobni, nezaželeni. Tako pride do samonadzora med delavstvom, ki nadzira ne le samih sebe, ampak tudi ostale sodelavce.

Vsi citirani delavci in delavke že imajo takšne ali drugačne zdravstvene probleme, ki so neposredna posledica dela. In v tem niso osamljeni. Študija Svetovne zdravstvene organizacije je ugotovila, da je leta 2021 zaradi dela več kot 55 ur na teden letno umrlo več kot 745 tisoč ljudi. Prekomerno delo povečuje tveganje za možgansko kap in bolezni srca. Zaposleni so posledično manj zbrani, delajo več napak, več je tudi tveganja za poškodbe pri delu. Prekomeren obseg dela prav tako negativno vpliva na mentalno zdravje, vodi v preobremenjenost, izgorelost, tesnobo, depresijo in občutek pomanjkanja vrednosti onkraj delovnih dosežkov.

Najmanj, kar lahko storimo proti nadaljnjemu razrastu hustle kulture, je, da garačev ne hvalimo in občudujemo. Namesto tega raje spodbudimo organiziranje in akcije za zmanjšanje obsega dela. V naših delovnih kolektivih lahko poskrbimo, da se kmalu zakonsko veljavna pravica do odklopa dosledno upošteva. Aktivno se lahko zavzemamo za zmanjšanje osemurnega delavnika in več prostega časa.