Enajstega septembra je minilo natančno petdeset let od državnega udara, ki ga je general Augusto Pinochet izvedel proti socialistični vladi Salvadorja Allendeja. Udar ni zaznamoval le nedavne zgodovine Čila in Latinske Amerike ter krutih represij, ki so jih desničarski državni in vojaški voditelji izvajali nad naprednimi družbenimi silami, pri čemer so navadno imeli trdno podporo domačih zemljiških veleposestnikov in kapitalistov ter Združenih držav Amerike. Pinochetov udar je pomenil prelomnico v sodobni zgodovini svetovnega gospodarstva, ki sta jo zaznamovala vzpon neoliberalizma in postopna nadvlada finančnega kapitala.

S Pinochetovim vojaškim prevzemom oblasti so gospodarsko politiko države začeli usmerjati »čikaški dečki«, mladi ekonomisti iz Čila, ki so se šolali na prestižni Univerzi v Čikagu. Na tej univerzi je ameriško zunanje ministrstvo v sredini petdesetih let ustanovilo »čilski projekt«, ki je bil namenjen izobraževanju mladih študentov ekonomije iz Čila. Tedaj je na čikaški univerzi poučeval tudi Milton Friedman, eden bolj vplivnih predstavnikov neoliberalne ekonomske paradigme. Neoliberalizem na eni strani poveličuje posameznika kot osrednjo analitično in družbeno kategorijo, na drugi pa radikalizira klasičen liberalni pristop laissez-faire in ga nadomesti s politikami, ki želijo celotno družbo, državo in odnose podrediti konkurenci. Obenem tudi radikalno odstopi od klasične liberalne ekonomske teorije, ki gospodarske procese proučuje z vidika družbe kot celote, navznoter razdeljene na različne razrede z nasprotujočimi si interesi. Ravno nasprotno pa neoliberalna ekonomika kompleksnost družbene realnosti zreducira na eksaktne matematične enačbe in modele, ki so sicer zmožni veliko stvari natančno preračunati in določiti, a malo, če sploh kaj, obrazložiti in predvideti.

»Čikaški dečki« so v Čilu te abstraktne teorije, ki trg dojemajo kot najbolj učinkovitega koordinatorja družbene dejavnosti, preizkusili v realnosti. Praktično ni bilo družbenega področja, ki ga pod trdo represijo vojaškega vodstva ne bi liberalizirali in poblagovili, vključno s tako osnovnimi in temeljnimi storitvami, kot sta šolstvo in zdravstvo. Bolj ko se je Čile spremenil v laboratorij dejansko avtoritarnega neoliberalizma, bolj je Santiago postal obvezna postaja na poti številnih prestižnih podpornikov novega miselnega toka. Z obiskom ga je počastil tudi Friedrich Hayek, ki je dolgo pred čilskim udarom zagovarjal, da je v imenu boja proti socializmu bolje suspendirati demokracijo. Vpričo represije Pinochetove oblasti je tako izjavil, da ima raje liberalnega diktatorja kot pa demokratično vlado, ki bi ne bila liberalna.

Hayekova izjava brez sramu razkrinka bridkost odnosov med politično in ekonomsko sfero v kapitalizmu ter dejstvo, da trg in kapital nimata političnih preferenc. Razlike med samozvanimi levimi, desnimi ali sredinskimi vladami – med brutalnimi avtokrati, avtoritarno vladavino ali pa liberalno demokracijo – postanejo manj pomembne z vidika krepitve svoboščin kapitala in nadvlade trgov. Da se trg in kapital prav malo brigata za politične in civilne svoboščine, se je jasno pokazalo tudi v desetletjih po državnem udaru v Čilu, ko se je neoliberalizem prelevil v družbeno celostni razredni projekt. Vse od konca sedemdesetih so vlade vseh možnih barv in načinov vladanja v imenu boja proti inflaciji po vsem svetu uvajale neoliberalne politike.

Četudi se je konkretna receptura ukrepov od države do države močno razlikovala, je bil namen ukrepov jasen. Politično si neoliberalci prizadevajo za restavracijo moči kapitala in višjih družbenih skupin, zlasti tistih frakcij, ki so povezane z mednarodnimi financami in bančništvom. Vlade so z liberalizacijo mednarodnega bančnega poslovanja in odpravo državnega nadzora nad kapitalskimi tokovi finance dokončno osvobodile izpod spon družbene odgovornosti. S tem so neposredno spodbujale špekulativne dejavnosti, ki so vodile ne le do vratolomnih dobičkov peščice, ampak tudi do čedalje bolj pogostih in silovitih gospodarskih kriz.

Spomnimo na globalno finančno krizo izpred petnajstih let, ki so jo zakuhale prav banke. Pok nepremičninskega balona in nenadzorovan razvoj kompleksnih izvedenih finančnih produktov sta najprej ameriško, nato pa še evropsko gospodarstvo pahnila v hudo krizo, številne družbene skupine pa v močno socialno stisko. Vlade, tako desne kot leve, pa še tiste vmes, so se odzvale enotno in usklajeno: zavzeto so reševale banke, stroške socializacije oziroma nacionalizacije privatnih izgub in nasedlih naložb pa so izdale prebivalstvu, zlasti zaposlenim v javnem sektorju in tistim, ki so odvisni od socialnovarstvenih storitev. Javne servise so še bolj oklestile in jih napravile neučinkovite.

Vsiljevanje varčevalnih ukrepov zavoljo odplačevanja dolga, nastalega z reševanjem bank v času krize, ni neznano niti Sloveniji. Začelo se je z vlado Boruta Pahorja, nadaljevalo z Janezom Janšo, vrhunec pa je doseglo z Alenko Bratušek. Prav vsi so bili v imenu financ pripravljeni napasti in razvrednotiti prakse socialnega dialoga in liberalnega parlamentarizma. Varčevalni avtoritarizem v imenu zaščite moči finančnega kapitala je do izraza najbolj prišel v letu 2013, ko je bila premierka Bratušek. Na eni strani je banke radodarno dokapitalizirala v obsegu približno desetih odstotkov bruto domačega proizvoda, na drugi pa zaostrila referendumsko zakonodajo in državljanom med drugim onemogočila, da skličejo referendum o davkih ali proračunu. Državna intervencija je potekala pod podrobnim nadzorom Evropske komisije, ki je od države zahtevala privatizacijo saniranih bank. Banke so tako pristale v rokah tujih privatnikov, skupaj z njimi pa tudi dobički in dividende.

Točno deset let po obsežnem in nepravičnem reševanju bančnega sektorja se je Slovenija znašla v izjemnih družbenih okoliščinah. Poplave, ki so opustošile dobršen del države, so vlado postavile pred korenit izziv hkratne sanacije celotnih območij ter reorganizacije gospodarstva v bolj zeleno proizvodnjo in potrošnjo. Gre za izziv, ki poleg politične volje in osebne zagnanosti ter vztrajnosti potrebuje tudi obsežno financiranje. Avgustovsko opustošenje, ki je povezano z zaostrovanjem vremenskih pojavov, je prineslo priložnost, da premislimo o vlogi, ki naj jo banke in finance igrajo v naši družbi in državi.

Trenutna prekupčevanja, kaj in kako bodo banke pomagale pri poplavni sanaciji, so z vidika nedavnega državnega reševanja bank naravnost smešna, če ne kar žaljiva do prebivalcev. Dejstvo je, da so banke nepogrešljiv vozel v sodobnih gospodarstvih. A to še ne pomeni, da morajo biti finance in banke nad ljudmi, namesto da bi bile v službi ljudi in družbene dobrobiti. Po eni strani bi bilo treba banke spremeniti v javne servise, saj uporabljajo javni denar in so od njega tudi odvisne. Po drugi strani pa bi si vlade morale glede na aktualne ekološke katastrofe in izziv zelene tranzicije pridobiti zmožnosti in orodja za izvedbo naložb in financiranje javnih izdatkov ter se osvoboditi prisile, da posojila najemajo pri zasebnih ustanovah.

Bančništvo je preveč pomembna dejavnost, da bi jo lahko zaupali zasebnim akterjem in jo prepustili logiki dobičkonosnosti. Prav zato bi bilo treba banke ne le obdavčiti, ampak kar brezodškodninsko razlastiti in jih prenesti v javni sektor pod državljanskim nadzorom. Vse dotlej bosta slovenska država in njena trenutna vlada močno podpirali solidarnost – a ne do ljudi in za ljudi, temveč za privatne finance.