V zadnjem času je veliko govora o vlogi Janševe strategije komuniciranja. Ta je posebej zanimiv objekt preučevanja, saj je obenem predvidljiva in kaotična, impulzivna in skrbno premišljena. Po eni strani se zdi v veliki meri kopija komunikacije sodobnih iliberalnih populistov, kot je Trump, po drugi strani pa vsebuje tudi mnoge izvirne, slovenskemu prostoru prilagojene elemente. Vse bolj se uveljavlja ideja, da se v tej komunikaciji skriva nekakšen ključ, s katerim je mogoče razvozlati principe in posledično tudi odvzeti moč tako imenovanemu janšizmu. Toda pa drugi strani je osredotočenost na njegovo komuniciranje, na katero cilja omenjeni izraz, tudi svojevrstna past, kar v svojih nedavnih razmišljanjih denimo izpostavlja Luka Mesec. 

Zavedati se namreč moramo, da imamo opravka s kompleksnim diskurzom, odziv na katerega ni mogoče zvesti na izključujočo dihotomijo med zoperstavljanjem in ignoriranjem; opravka imamo z diskurzom, ki ruši staro mejo med besedami in pestmi na način, da na komuniciranje gleda kot na vojno in pristaja na specifičen obrat slavnega Clausewitzevega gesla: ni zgolj vojna tista, ki je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, temveč je vse bolj tudi politika zgolj in samo to – komunikacijska vojna. Ta in racionalni dialog se med seboj izključujeta, saj pri vojni ne gre za to, da bi z interakcijo dveh strani prihajalo do povsem nepredvidljivih mnenjskih sprememb, ki bi lahko spremenila same cilje komunikacije, temveč so vnaprej določenemu cilju, torej zmagi v komunikaciji, podrejena vsa sredstva. Na ta sredstva je posledično mogoče gledati kot na orožja: diskurzivne dimne bombe, mrtve mačke in bumerange. Tovrstna komunikacija tako po eni strani predstavlja kontinuiteto z dolgotrajnim procesom piarizacije in vsebinskega izpraznjenja političnega prostora, četudi se po drugi strani zdi, da prelamlja z imperativom splošne všečnosti in iskanjem sredinskega konsenza. Prilagojena je namreč za delovanje v izrazito polariziranem in segmentiranem javnem prostoru, kjer je kakršna koli pomiritev v sredini vnaprej izključena. 

Čeprav je javni prostor polariziran, pa struktura te polarizacije, kot pokažejo avtorji dela Network Propaganda: Manipulation, Disinformation, and Radicalization in American Politics, nikakor ni simetrična. Tako v slovenskem kot tudi v ameriškem javnem prostoru namreč obstaja veliko prekrivanje med levimi in sredinskimi mnenjskimi pozicijami, medtem ko desna mnenja vse bolj izrazito odstopajo v drugo skrajnost, kar se kaže tudi v prekrivanju pristopov in tem, ki jih pokrivajo levi in mainstream mediji, ter izrazitem razkoraku z desnimi mediji, ki se povezujejo z bolj obskurnimi in pol-profesionalnimi spletnimi stranmi. Dejstvo je, da ta nesimetrija obstaja, vendar njeno naravo vsaka izmed vpletenih strani razlaga na dva zrcalno nasprotna načina: z leve perspektive je prekrivanje levega in mainstream medijskega narativa pogosto interpretirano kot znak zdravosti javnega prostora, medtem ko je z desne perspektive ta nesimetričnost simptom pristranskosti in prodanosti medijev. 

Vojna z mediji tako predstavlja ključno strateško točko širše komunikacije vojne, saj lahko v veliki meri preoblikuje samo strukturo bojišča v prid ene izmed bojujočih strani. Z desne perspektive, ki ima v izhodišču vplivanja na medije širokega dosega slabše možnosti, je v tej vojni tako smiselno staviti na strategijo sejanja dvomov v vse medijsko producirane resnice, zaradi česar pride do povsem spontanega trka z diskurzom teorije zarote in do propagiranja relativizacije razlike med verodostojnimi in profesionalnimi mediji ter ostalimi akterji, ki producirajo informacije. V tem kontekstu je treba razumeti Janšev klic k svobodnemu internetu in njegovo naklonjenost nereguliranim socialnim omrežjem. Poleg tega se zoperstavljanje lažnivim medijem spontano spari s populističnim pozicioniranjem, ki afirmira neposredno doživeto resnico in izkušnje malega dvomečega človeka ter favorizira možnost demokratičnega izražanja mnenja slehernika. S tem se format medijske vojne prekrije z glavno delitvijo na ravni vsebine Janševega diskurza, ki družbo radikalno deli na dva pola – prvorazredne in drugorazredne. Profesionalni novinarji in večina ostalih, ki ima možnosti javnega izražanja, so tako dojeti kot strukturno nujni sovražnik, ki nadzira javni govor in tako vzdržuje ideološko hegemonijo.  

V tem kontekstu je ena glavnih težav pri razumevanju Janševega komuniciranja, kot opozarja Uroš Esih iz Večera, ta, da se tisti, ki se z njim ukvarjajo, po navadi osredotočijo predvsem na vrh ledene gore, na njegovo rabo Twitterja. Doseg Twitterja je med občo populacijo namreč precej pičel, saj ga dnevno uporablja le 50 000 uporabnikov. Tviti so tako le ena izmed komunikacijskih vej, namenjena predvsem intervenciji v ožji zainteresirani skupnosti - provokaciji, izzivanju odzivov, detournementu, »zabijanju« nasprotnikov in utrjevanju mnenja že prepričanih. Toda kot opozarja Andraž Zorko, ima Janša širši, izrazito dvotirni tip komuniciranja: en tir je Twitter, drugi so množična občila; na prvem tiru je radikalen in roben, na drugem spravljiv in sredinski; na prvem utrjuje obstoječo volilno bazo, na drugem skuša pridobiti nove volivce. 

Prava vojna, katere namen je sprememba mnenjske nesimetrije, se torej ne odvija na Twitterju, temveč drugje – na Facebooku, kjer Janša preseneča z dolgimi in poglobljenimi zapisi, s poskusi vplivanja na medije širokega dosega (RTV, Siol), kjer sicer igra spravljivega evropskega državnika, ter z vsakotedenskimi pogovori na Novi24, kjer se udejanja ideal populistične neposredne povezave med voditeljem in ljudstvom, saj lahko premierju vprašanje zastavi slehernik. Če je do sedaj veljalo, da SDS zaradi svoje radikalnosti ne more preseči maksimalne meje števila svojih volivcev, kar predstavlja cca. ¼ vseh volivcev, se zdi, da dvotirno komuniciranje omogoča prav to: ohranjanje radikalizirane volilne baze in pridobivanje sredinskih volivcev. In ravno perspektiva sredinskih, apolitičnih oziroma neodločenih volivcev, ki je, za razliko od tviterašev, nagnjena k spreminjanju mnenja in se ji prehod od alfa-Šarca k alfa-Janši ne zdi nič nenavadnega, je tista, ki je z gledišča levo-desne mnenjske vojne nevidna in nerazumljena. Ravno tej populaciji je namenjena predstava o užaljenosti zaradi groženj protestnikov in ravno ta populacija je tista, ki je potencialni kupec navidez centristične ideje o identiteti med radikalno levimi in radikalno desnimi političnimi gibanji, ki izničuje sicer nesimetrično razmerje med obema poloma.  

Kot ključen del komunikacijske strategije je zato treba omeniti poskuse apropriacije občih vrednot populacije – slovenstvo in krščanstvo, zdravje in varnost. Pandemija covid-19 je v tem kontekstu še kako priročen pripetljaj, saj omogoča vzpostavitev povezave med uspehi vlade in uspehi zdravstvene stroke in obratno povezavo med nasprotovanjem vladi in nasprotovanjem ukrepom proti širjenju epidemije. Apropriacija občih, tako rekoč apolitičnih vrednot večinske populacije, za katero med drugim poskrbijo jumbo plakati ob avtocestah, je nujen predpogoj za vzpostavitev tako imenovanega iliberalnega majoritarizma, ki je tako učinkovit na Madžarskem. Ta, poleg značilnega vzorca medijske vojne, prav tako stavi na model izrazito dvotirnega komuniciranja, ki uspe v enotno volilno bazo združiti tako radikalizirano jedro kot tudi apolitično večino. Gre za dve plati istega kovanca: navidez nedolžna afirmacija večinskih vrednot kliče k radikalnemu izključevanju tako notranjih kot zunanjih zajedalcev. V tem procesu sta združena tudi glavna dva politična afekta – vesela afirmacija pripadnosti skupnosti in sovražen resentiment do zunanje nevarnosti. Oziroma, kot to ubesedi Petar Milijić v Mladini: 

»Predstavljam si, da se večina tistih ljudi v Sloveniji, ki nasprotujejo Janši, boji, da bo postal neke vrste diktator in bo zavladal kot Gospodar kake višegrajske države. Vendar pa je to malo verjetno. Slovenija je, vsaj zaenkrat, centristična država z liberalno večino. Levica in desnica sta uspešni v tolikšni meri, kolikor sta sprejemljivi za sredinsko usmerjen srednji sloj. Bati se moramo nečesa drugega. Tega, da bo ta centristični srednji sloj sklenil zavezništvo z Janšo in sprejel njegove mračne ideje izbrane nacije in hierarhije spolov, ver in spolnih usmeritev, saj omenjenega srednjega sloja te ideje v večini niti ne zadevajo oziroma ga ne izključujejo.«

Slovenija se je sicer do sedaj prav zaradi spontane levo-sredinske usmeritve generičnega posameznika kazala kot izrazito neugodno okolje za vzpostavitev tovrstne politike. Na valovih volje ¾ volilnega telesa je uspelo protestniškemu gibanju v letih 2012 in 2013 odstaviti takratno Janševo vlado in na teh istih valovih je zadnja leta jadral tudi antijanšizem, ki je bil relativno uspešen pri politični izolaciji SDS-a. Trenutna situacija se zdi nekoliko drugačna. Četudi smo še daleč od Madžarske, se zdi volilno telo, kar kažejo tudi rezultati anket o podpori protestov proti Janši in anket o podpori političnim strankam, simetrično razdeljeno na dva že odločena (približno) enako velika pola ter sorazmerno velik preostanek neodločenih. V bližnji prihodnosti bo tako ključno, komu bo uspelo tehtnico prevesiti na svojo stran. Pri tem bo morala levica najti učinkovitejše načine za spojitev z vrednotami obče populacije, ne da bi pri tem zapadla v problematične izključevalne segmente na večinski volji utemeljenih politik.

Terminal sem pripravil Jernej Kaluža