Karl May v politiki?

Karl May v politiki?

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 11. 2020 - 16.00

Letošnje ameriške predsedniške volitve so privedle do velikanskega presenečenja – pravzaprav razgaljenja. A le do enega. Marsikaj, kar se v zvezi z izbiro stanovalca Bele hiše omenja kot nenavadno, je namreč že bilo videno. In ne le enkrat.

Težave s preštevanjem volilnih glasov so v Združenih državah vsekakor že tradicionalne. Najhujše so bržčas bile med novembrom 1876 in marcem 1877, ko je severnoameriška republika stopala v drugo stoletje svojega obstoja. Newyorški guverner, severnjaški demokrat Samuel Jones Tilden, je takrat premagal republikanca Rutherforda Bircharda Hayesa, vendar pa je takoj padlo v oči, da je v Južni Karolini slavil preveč prepričljivo ... Triumfiral je namreč pri 101 % oddanih glasov registriranih volivcev!

Stranka Abrahama Lincolna, ki ji je pripadal Hayes – sicer titularni generalmajor in heroj zmagovite strani v državljanskem spopadu –, se s takšnim rezultatom seveda ni mogla sprijazniti. V miru ni kanila izgubiti, kar je pridobila v vojni. Še posebej ne po očitni goljufiji. Ljudje, ki so se sklicevali na dediščino »poštenega Abeja«, so potem dosegli, da so oblasti elektorske glasove iz Južne Karoline pripisale njim. Iluzij o volitvah v zveznih državah, v katerih so tradicionalno prevladovali demokrati, pač ni bilo. Še globoko v 20. stoletje so bile znane kot rezultatsko povsem predvidljive. Tako je Franklin Delano Roosevelt ob sklepu druge svetovne vojne nagovarjal Stalina, da bi v pribaltskih republikah, ki si jih je Sovjetska zveza priključila v času ciničnega družabništva s Hitlerjem, tvegal volitve v »mississippijskem slogu«. A sovjetski generalisim ni zaupal niti največjemu in najbolj izkušenemu med ameriškimi demokratskimi predsedniki: glasovanje, pri katerem človek nima monopola nad razglašanjem rezultatov, se mu je zdelo hazardiranje ...  

Združene države pa leta 1876 niso imele križev in težav samo v Južni Karolini, kjer je hidra secesije po izvolitvi Abrahama Lincolna najprej dvignila glavo. »Mississippijski slog« se je uveljavil še marsikje, republikanci pa so bili povsod neusmiljeno budni. V Belo hišo se je tako 4. marca 1877 vselil Hayes, Tildnovi pristaši pa so bili odškodovani s precej na široko sprejeto spremembo imena novega predsednika: Rutherford je v ljudskih ustih in ušesih postal Rutherfraud. A v času robustne obnove po državljanski vojni se na malenkosti ni oziralo: zmagovalci so bili vajeni biti uspešni za vsako ceno. In nič presenetljivega ni, da so se jim pridružili mnogi. Zlasti tisti s posebej velikimi potrebami in idejami. Legendarni unionistični general Ulysses S. Grant, ki je Združenim državam kot predsednik služil v letih 1869–1877, je imel celo toliko opravka s praktičnimi vizionarji, da je zanje širše uveljavil oznako lobisti oziroma po naše vežniki. Ljudje, ki so raje kot z močjo hoteli doseči izpolnitev svoje volje z vplivom, so namreč čakali na odločevalce pred stopnišči in hodniki oblasti ter jih tam neutrudno dajali neodklonljive ponudbe. Tako so se pri doseganju ciljev izognili celo senci lastne odgovornosti ...
Prav tako ni nič novega nemoč medijev, ki so bili nekoč zadovoljni, če so jih imenovali sedma sila, sedaj pa se razglašajo za četrto vejo oblasti. Kako zelo so se trudili, da bi leta 1936 onemogočili vnovično izvolitev newyorškega patricija Franklina Roosevelta, ki je razglašal odgovornost oblasti za blaginjo slehernega državljana! Časniki so pisali o njem kot o »izdajalcu svojega razreda«. Najbolj zagrizeni med njimi – tisti, ki niso prenesli niti omembe predsednikovega imena – pa so se pridušali nad »onim dedcem v Beli hiši«. Toda rezultat vseh teh diskurzivnih naporov je bil v vsakem pogledu beden. »That man in White House« je zmagal v praktično v vseh zveznih državah: le Maine in Vermont sta poslala na zasedanje elektorjev osemglavo četico, ki so jo legije »Cezarja v invalidskem vozičku« naredile zgolj za začimbo demokracije. Med krepko več kot 500 Rooseveltovimi volilnimi možmi se je oktet nasprotnikov povsem izgubil.

Podobno je bilo slabega pol stoletja pozneje ob drugi izvolitvi Ronalda Reagana. Čeprav se je že predsednik Eisenhower razglasil za konservativca – kar je v dobi, ki so ji najmočnejši pečat dajali progresivisti, marsikomu jemalo sapo –, je večina medijev še po letu 1980 hudo nasprotoval vsakomur, ki ni zagovarjal trenutne liberalne agende. In Reagan je seveda ni. Pa še precej prileten je bil. A tudi duhovit: dejal je, da starosti nikakor noče izrabljati v politične namene, ker bi vse svoje protikandidate zgolj z navedbo datuma rojstva razgalil kot brezupno neizkušene. Veliki komunikator, ki so mu zelo koristile hollywoodske izkušnje, je potem dobesedno odpihnil vse svoje tekmece.       

Najbolj sladko zmago nad mediji pa je v svoje anale vknjižil predsednik Truman. Časopisje ga je leta 1948 na podlagi anket že kmalu odpisalo. Omalovaževalo ga je kot »naključnega predsednika«, ki se je v Belo hišo vselil po »smrti nesmrtnega Franklina Roosevelta«. A Truman se je potem podal na veliko turnejo po Ameriki in volivce ognjevito opozarjal na to, da je bila druga svetovna vojna edina, ki ji nista sledili gospodarske kriza in beda. A če ju kdo hoče, naj le glasuje za njegove nasprotnike! Predsednikova živa beseda je premagala packasto tiskarsko črnilo. Po zmagi na volitvah se je Truman lahko celo fotografiral s časnikom Chicago Daily Tribune, ki je preuranjeno oznanil, da je izgubil boj z republikanskim kandidatom, guvernerjem Georgom Deweyem. Samo predstavljamo si lahko, kako bi žarel obraz Donalda Trumpa, če bi uspel na enak način triumfirati nad mediji!

Vsekakor je posebnost letošnjih ameriških predsedniških volitev drugje – v reakciji poraženca. Donalda Trumpa je bilo videti po njih celo s solzami v očeh! Vsi pa vemo, da pravi junaki nad svojo zlo usodo ne jočejo, temveč ji kljubujejo in jo potem z železno voljo in mrzlično dejavnostjo preokrenejo. Doslej tako zelo dinamični Trump, ki je obetal, da bo obnovil duh starega zahoda, sedaj ni več niti malo podoben večno živim likom iz pustolovskih indijaneric Karla Maya. Po volitvah, za katere sodi, da so potekale »mississippijskem slogu«, tudi ne spominja na legendarnega ameriškega generala MacArthurju, ki je po porazu na Filipinih leta 1942 obljubil: »Vrnil se bom!« Da je besedo držal, seveda ni treba poudarjati.

In summa: vse kaže, da sedanji stanovalec Bele hiše, ki je novembra 2016 kot kandidat produkcijskih krogov premagal zgolj za privid oblasti vse žrtvujočo predstavnico političnega establishmenta, za izvršitev svoje volje ni pripravljen iti do konca. Nič ne kaže, da bi se – denimo – skušal vseliti v zelo solidni in vrh vsega njegovi soprogi dobro znani sevniški grad ali se trudil vzpostaviti svoj štab v kakem hongkonškem logističnem centru. Po pridobitvi čvrstih izhodišč bi hitro mogel začeti križarski pohod proti mračnim silam, za katere sodi, da so mu ukradle zmago. Zdi se, da Trump ni tisti, ki »ima priti« po desni. V Pekingu ob tem – enako kot v časih legendarnega časnikarja Jurija Gustinčiča – modro molčijo. Tiho so tudi v Moskvi, kar je novost. Ne pa tudi presenetljivost. A to ni nič v primerjavi z žužnjanjem v Ljubljani: lokalni navdušenci nad Trumpovimi nasprotniki srdito napadajo rojake, katerih protipandemijska politika je anticipacija tiste, ki jo januarja 2021 obetajo vpeljati njihovi junaki v Združenih državah. Nekateri očitno hočejo biti razočarani.  

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness