Krivci

Krivci

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 4. 2019 - 16.00

Poleti 1940 je v Veliki Britaniji, na nebu katere so se ravno tedaj začela vsakodnevno spopadati Hitlerjeva in domača letala, izšla knjiga z naslovom Guilty Men. Nastala je med 1. in 4. julijem tistega usodnega leta, tiskarski stroji pa so se zavrteli že dan potem, ko je bila na tipkopis izvirnika pritisnjena zadnja pika. Knjiga je imela 125 strani, kot avtor pa je bil naveden Cato. Psevdonim, ki je evociral nepopustljivega in nepodkupljivega starorimskega državnika, čigar misel se je nenehno vrtela okoli uničenja Kartagine, je napovedoval zolajevsko obtožujoče delo.

In res so bralci, ki so hlastno razgrabili prvo izdajo ter potem še ostale – druga drugi so sledile v vse krajših intervalih –, za platnicami našli eksplozivno vsebino. Knjiga je onstran vseh klišejskih predstav o angleški distanciranosti vzela na muho odločujoče politike britanskih strank, ki so popuščali Hitlerju. Čeprav je uspešnico, ki je največje knjigotrške verige niso hotele vzeti v prodajo, založila levičarskim pogledom na svet naklonjena založba Victorja Gollancza – pri tej edicijski hiši je pred špansko državljansko vojno svoja dela izdajal tudi George Orwell –, so bili v njej enakopravno zastopani vsi »pomirjevalci«, od laburista Ramsaya MacDonalda prek liberalca Johna Simona do konservativnih prvakov Stanleya Baldwina, Nevilla Chamberlaina in lorda Halifaxa. Dvesto tisoč prodanih izvodov je opravilo veliko poslanstvo. Tudi nekateri v njej obravnavani grešniki so potem v Churchillovi vojni vladi pokazali veliko zavzetost za boj s Hitlerjem.

Avtorji Krivcev so bili trije časnikarji: laburist – celo poznejši prvak otoške Delavske stranke – Michael Foot, liberalec Frank Owen in konservativec Peter Howard, ki nekoč ni bil samo vodja angleške ragbijske reprezentance, temveč tudi simpatizer sira Oswalda Mosleya (preden je ta osnoval Britansko zvezo fašistov). Čeprav so zagrešili nekaj faktičnih napak in morebiti prevečkrat zadeli katero od svojih tarč, so postali posnemanja vreden zgled.

Knjige z enakim naslovom kakor bojevita uspešnica iz leta 1940 so potem v Veliki Britaniji izšle še večkrat. Tako so v eni od njih ožigosali krivce za sueško imperialno polomijo 1956. Sedaj je aktualna tista, v kateri se obračunava z arhitekti brexita.

V najnovejši ediciji Krivcev, ki jo je podpisal Katon Mlajši – kar je obešenjaška ironija, saj je ta starorimski uglednež končal kot samomorilec –, ima seveda najvidnejše mesto David Cameron. Toryjski prvak, ki je nastopal kot antipod velikih britanskih Evropejcev, zlasti Edwarda Heatha, je najbrž računal na to, da bo z organizacijo referenduma o brexitu le neubranljivo močno pritisnil na Bruselj. Cameron bi zagotovo imel najmanj problemov, njegova domovina pa največ koristi, če bi se glasovanje sklenilo z neznatno večino za obstanek v Uniji. Zaradi tesnega izida bi partnerje na kontinentu potem zlahka pripravil do praktično vsakršnega popuščanja.

Toda razpoloženje je nekoliko bolj, kakor je pričakoval po thatcheristično-majorjevskih poteh korakajoči prvi minister, zanihalo v smer zagovornikov izstopa iz Evropske unije. Cameronu po sesutju njegovih kalkulativnih iluzij ni kazalo drugega kot odstopiti. Mož je vedel, da bo brexit za uradni London polomija, prav tako pa mu ni bilo neznano, da bodo tudi kontinentalni partnerji, zlasti Nemčija, dobili hude odrgnine. Večje od tistih, o katerih se je kdaj koli govorilo v javnosti. Navsezadnje je Evropska unija obema velikima državama neizmerno koristila: ko je Britanija leta 1973 pod Heathom vodstvom vstopila v povezavo, je veljala za insularnega bolnika, ko je izglasovala izstop iz nje, pa se je lahko pohvalila z najhitreje rastočim gospodarstvom v skupini najrazvitejših držav. Po drugi strani je Nemčija s svojimi investicijami na Otoku dejansko podaljševala lastno ekonomijo in jo delala odpornejšo v planetarnih prerivanjih. V isti sapi je tudi drobila zgodovinsko pogojeni psihološki odpor do svoje navzočnosti v tujini. Zdaj v Angliji ob uzrtju postav, kakršna je iz ustvarjalnih retort Agathe Christie pričarani Hercule Poirot, iz ust otoških domorodcev nemara ni več slišati krika groze: »Foreigner!«

Ni je čez slovensko vodo
 / 10. 4. 2019

Od Britancev so tradicijo izdajanja Krivcev ob največjih polomijah prevzeli tudi ponekod drugod. Dandanes se knjige tega naslova ukvarjajo z Avstralijo, Indijo in še katero drugo deželo. Čisto gotovo je, da imamo tudi v Sloveniji mnogo dobrih razlogov, da bi pisali takšno delo – le da bi pri nas to ne mogel biti tanek zvežčič, temveč zajetna enciklopedija. Seveda pa bi se potem terapevtski učinek zakasnil, kajti svet najhitreje spreminjajo kratke knjige.

A pri nas lahko najdemo še druge razloge za to, da ni Krivcev. Kakor v Britaniji leta 1940 bi dela te vrste najbrž nobena knjigotrška mreža ne sprejela v prodajo. Naših kupčevalcev z besedami namreč ne zanima posel – verjetno so o ekonomiji zadnjič kaj slišali od popreproščevalcev misli Karla Marxa, ki pa za uspešno poseganje na trg v kapitalističnem kontekstu zagotovo niso posebej navdihujoči –, temveč cirkulacija intelektualne šare in krame, za katero so si sami zamislili, da mora postati duhovna hrana množic. A takega obupno paternalističnega pristopa dandanes večinoma ne prakticira niti politika, ki je brez dvoma mnogo bolj robustna od vsaki paniki podvržene ekonomije. Zdaj ljudje pač kar sami povedo, kaj hočejo. Četudi ne vedo zmerom, zakaj – oziroma: če sploh – to potrebujejo.

Toda problem prodaje je mogoče rešiti. Julija 1940 križi z distribucijo niso zaustavili Victorja Gollancza, in to kljub sovražnemu govoru do nadvse vplivnih chamberlainovskih »dežnikarjev«, proti katerim je še desetletja pozneje grmel Lyndon Johnson, ki je s tem skušal zadeti svojega tekmeca Johna Kennedyja, čigar oče je bil generacijo prej med vodilnimi ameriškimi zagovorniki »pomirjevalnega« političnega kurza v odnosih s Hitlerjem. V informacijski dobi je kljub žandarjem in pandurjem novega kova, ki si prizadevajo ustvariti sistem miselne policije, ta gordijski vozel mogoče ne samo presekati, temveč tudi razplesti.

Težava je pri nas drugje – pri avtorjih. Nezadovoljneži z obstoječim stanjem iz različnih vetrov in strani političnega in siceršnjega neba v Sloveniji ne zmorejo v nobeni stvari biti drug ob drugem niti pri enem samem koraku. Naša bolezen, ki je pri prizadevanjih za kar najširše učinkovanje kritike usodna, se imenuje ekskluzivizem. Avtorji britanskih Krivcev so tako pred izdajo te knjige kot potem hodili po različnih potih. Toda v najusodnejšem trenutku – v takšnem, v katerem se pri nas z vseh strani vpije, da se moramo poenotiti, češ da nas drugače ne bo – so zmogli biti drug ob drugem. Vedeli so, da učinkovitost ni odvisna od popolnega somišljeništva, temveč od odkritosti, dobronamernosti in sleparij nezmožne adekvatnosti med mislimi, besedami in dejanji.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness