Voda je brez barve, vonja in okusa, so me naučili v osnovni šoli. Nejeverno sem doma vohala in okušala ter prišla do zaključka, da temu ni tako. Imamo namreč vodo in vodo, vodo, ki jo pijemo, in ha-dva-o, o kateri se učimo v šoli. Pitna voda ima svoj vonj in svoj okus, še posebej v zmačkanem jutru ali dve uri po preslani pici. Na svojo vodo se tesno navežemo in jo čislamo do neba šele takrat, a takrat nemudoma, ko nam ni na voljo. Voda predstavlja največji kulturni šok, kamorkoli se odpravimo. Kaj z njo počnejo, kje jo lahko dobimo in kakšna je, determinira marsikatero potovanje. Posebej moje študijsko potovanje v Anglijo.

Na vprašanja, ali želim ostati v Angliji, tam delati PhD ali se nasploh vrniti, so vsi dobili nedvoumen odgovor: “Ne!” “Ali si vesela, da se vračaš domov?” Nedvoumen ja. Mojim odgovorom je brez izjeme sledilo iskreno presenečenje kolonialne zavesti, češ, a nismo mi center sveta. Kako to? Zakaj? Nikoli nisem povedala, da zaradi vode. Voda je naravnost nagnusna. Vse, kar je povezano z vodo, je narobe. Prva stvar, ki jo potrebujem, je voda, in tega slavni razviti Zahod ne priskrbi.

Žejna se nastanim v študentsko sobo, voda iz pipe je menda pitna. Hočem potisniti obraz pod pipo, ampak naenkrat nastopi klasični angleški zaplet - dve pipi. Ena za mrzlo, ena za vročo vodo. Pa v katerem stoletju živijo ti ljudje? Dobro, odprem mrzlo in začnem piti. Takoj me preplavita ogaben vonj in okus te neokusne vode. Ko bi le bila ne-okusna! Kako si bom umivala zobe? Izumim tehniko mešanja vode v dlani, po želji jo lahko posnamem kot cirkuško točko.

Cirkus se nadaljuje pod tušem, kjer ni bojlerja. Voda se sproti greje preko instant električnega grelnega elementa. V praksi to pomeni, da bolj kot odpreš pipo, hitreje steče skozi sistem in manj se lahko segreje. Že tako ali tako pa v cevi ni pritiska. Curljanje tople vode komajda navlaži lase. Tuširanje tako naslednja dva meseca daje občutek umazanije, ne čistoče, kot poganka iz serije Last Kingdom, ki se dogaja v 9. stoletju na britanskem otočju. Tudi brezbožnica se zgolj na hitro oplahne v reki, ker ima takoj občutek večje umazanosti kot čistosti. Pa to je šele prva ura bivanja v izjemnem imperiju. Kmalu me mentor poduči, da je v Britaniji zdrava pamet, da se ne kuha z vročo vodo iz pipe. Vsak trotl na otoku menda to ve. Očitno mi bo študijska praksa ponudila nova znanja, o katerih se mi še sanjalo ni.

Enakovredno sovraštvo, kot sem ga razvila do angleške vode, imam do njihovih dealov in še posebej meal dealov. Vsaka trgovina ponuja najboljši dil, najboljši popust in akcijo. Vse je dil, vse je prihranek. Kupi sendvič, 20 gramov čipsa in pijačo ter prihrani. Skupaj stane manj kot samo sendvič. Sendvič je tudi tradicionalno kosilo, kolikor sploh lahko govorimo o tradicionalni kulinariki na otoku. Žívimo v drugi kulturi, si rečem, in začnem izbirati svoj meal deal po principu pick and choose. To so neprevedljivi kulturni koncepti, tako da se ne čudite umanjkanju slovenjenja. Kaj se zgodi? Ne morem kupiti plastenke navadne vode. Lahko je gazirana, lahko je z okusom ali ena izmed plejade raznoraznih sladkih pijač. Zmedena vprašam prodajalko, kje je obična voda. “We don’t sell bottled water.” To je kao trajnostni razvoj, da ne moreš kupiti flaše vode, lahko pa kupiš eno izmed 100 različnih sladkih pijač. Niso čist pri sebi v tej državi.

Stare profesorice po kosilu momljajo o trajnostnem razvoju in zmanjševanju porabe energije, ogljičnem odtisu ter o potencialnih vojnah za vodo. Če bi brale Tomota Križnarja, bi jim bilo jasno, da so vojne za vodo bile in so, ne da šele bodo. Izobrazba v kolonialno zavest v izredno razslojenih šolah pokaže svoje, ko intelektualke univerzalizirajo pojave, ki so možni samo partikularno v delih Velike Britanije. Khm, kolegice, pri nas pa ni tako, pri nas ja vsak razume, kako zraste krompir in kako se zaliva paradajz. Presenečene so, da imamo pravico do vode vpisano v ustavo, da skrbno ločujemo odpadke in na vrtu gojimo svoje korenje, še posebej, da imamo vrt. Malce užaljeno priznajo, da morda pa se lahko kaj naučijo od nas. Male zmage. Sploh pa pri nas nihče ne bo kupil zmrznjenih špagetov boloneze ali enega izmed drugih že pripravljenih obrokov v hladilniku, ki zavzema večji del trgovine. Hvala, ne, ne.

O tem premišljujem vsako jutro življenja v Angliji, ko prevrem vodo in napolnim vse tri kozarce s čajem. Črnega spijem za zajtrk ob cigareti na zaporniškem dvorišču študentskega doma, sadne in zelišče poparke ohladim in jih pijem namesto vode. Počutim se kot kamelja dama Robyn Davidson sredi avstralske puščavske pustinje, le da sem jaz na, a se moram spet ponavljati, razvitem zahodu.

Umivanje kozarcev se spet izkaže za problem. V kuhinji sicer ni dveh pip, se pa ločeno odpirata mrzla in vroča voda. Nič ne de, to se sliši samo vintage opcija, ampak seveda tudi to ne gre tako preprosto. Iz pipe priteče voda kot iz tube mešanica majoneze in kečapa - pol curka mrzlega, pol vročega. Sreča v nesreči - najprej se opečeš, hkrati pa hladni del curka že zmanjša bolečino. Če zaključimo spodbudno, angleška voda je tako posebna, da se v grelcu vode nikoli ne naredi vodni kamen.