Spoštovani, spet citiram 40 let staro pesem Pankrtov, ampak stvari se dejansko ponavljajo: najprej brexit in sedaj še ena »katastrofa« – izvolitev groznega Trumpa. Še ena gotovost, še en status quo je bil pretresen, počen, morda porušen: po gotovosti  o vedno bolj združeni Evropi še gotovost neoliberalne globalizacije, in to v tudi v njeni zadnji »socialni«, navidez progresivni inačici ameriškega Evropejca Obame. Ki je sicer res podpisal Pariški okoljski sporazum, a se je tudi fracking kar lepo razvijal; ki je bil res »prvi temnopolti predsednik«, a je tudi deportiral največ ilegalnih emigrantov; da o Guantanamu pa o dronih, Libiji pa o tem, da mu je pol vlade imenoval Wall Street, niti ne začnem.

Moram pa omeniti, da vse to – in udeležba Clintonove – ni bilo deležno niti približno toliko in tako srdite kritike, kot so je bili deležni Trumpovi reality show izpadi. Clintonovo so – vsaj kot manj slabo – podpirali in favorizirali vsi: od ameriških liberalnih medijev do evropskih – vključno z našo omiljeno Mladino. Trump pa fašist in diktator in čisti hudič; v resnici predstavnik zastarelega, solo podjetniškega krila vladajočega razreda, ki se dolgo ni ukvarjal s politiko, razen kot sponzor na vse strani; sedaj ko je sprega bančnega velekapitala in neoliberalne politike izgubila legitimnost, pa se je  odločil, da se bo politike polastil kar sam. Navidez protislovno pa ga je podprl propadajoči belski delavski razred; poleg 29 % Latinosov in 29 % azijskih Američanov, ki jih je tudi »socialno«, clintonovsko krilo neoliberalcev zapostavilo. Naomi Klein jih je poimenovala »davoški razred« po znamenitem forumu velekapitalistov, bankirjev in njihovih politikov v Švici. Spomnimo se: enkrat sta bila povabljena tudi naš Drnovšek in Pahorjeva sodelavka Alja Brglez.

Sedaj jim je Trump, skupaj z ameriškimi žrtvami globalizacije, izstavil račun. Verjetno bo žrtev sicer še več in bodo delno iste, tako kot pri brexitu, a ogledalo statusa quo je bil razbito. Sedaj se bo morda bolj jasno videlo, kdo je kdo in kaj je v resnici tudi z novimi ultra-levimi idejami in akcijo – v ZDA in v Evropi.  Recimo glede idej: nikoli mi ni bilo jasno, kako da ni jasno, da se navdušenje ultra-levih humanistov nad kaotičnimi valovi beguncev čisto dobro ujema z neoliberalno ideologijo prostega pretoka ljudi? Ali ni ta predvsem v interesu kapitala, zniževanja plač in rasti skrajne desnice, implicira pa tudi odsotnost države, da o begu najboljših človeških virov iz nerazvitih držav ne govorimo?  Je anarhično korakanje bataljonov beguncev res progresivno in revolucijo-tvorno? Znani Mladinin razkrinkovalec Trumpovega fašizma, nacizma in diktatorstva je izjavil, da je »Amerika nezavedno Evrope«: bo kar držalo, vendar ne le za vladajočo in večinsko Evropo, ampak tudi za ono drugo, našo.

Sedaj smo torej dobili svoje ameriško »nezavedno« v obliki nočne more – Trumpa. Njegov prvi nastop po potrditvi zmage je bil sicer že precej drugačen od predvolilne retorike, vendar to ni preprečilo proti-trumpovskih protestov. Morda ne bodo dolgo trajali – kot ni okupacija Wall Streeta. Morda bo Trumpa v soočenju z realno realnostjo nove funkcije srečala pamet; če pa bo s pomočjo republikanske večine v kongresu zares udaril po Obamacareu, varstvu okolja in drugem, se bo videlo, ali je to to – prava budnica in trajni mobilizator in ali je volja za progresivne spremembe v ZDA res tolikšna, kot jo je nakazoval uspeh Bernieja Sandersa. V Evropi se je po zmagi Sirize, vzponu Podemosa in uspehu Združene levice zdelo, da smo na dobri poti, a se je, kot vemo, ustavilo. In dokler ne bo tudi tu resnega pretresa, pa konca iluzij o združeni Evropi in o evru, ne bo nič. Lahko noč in srečno.