Le vkup, le vkup, kulaška banda

V Sloveniji je registriranih približno 110.000 traktorjev. To jo postavlja na prvo mesto med državami po številu traktorjev na prebivalca. Vsak dvajseti prebivalec ima doma traktor. Kaj šele, če bi upoštevali tudi neregistrirane ...

Traktor je v zadnjih mesecih postal glavno politično orožje. Dvakrat so traktoristi zasedli ulice centra Ljubljane, napovedani so že novi traktorski zbori. Ker se poleg kmetov na ulice podajajo tudi druge skupine – včasih tako pogosto, da vsem protestom težko sledimo – traktoristi ne dobijo toliko pozornosti, kot bi si je zaslužili. V liberalnih krogih se je uveljavila celo interpretacija, da gre pri vsem skupaj za koordiniran napad na vlado, pri čemer poleg kmečkih uporov glavno vlogo igrajo Ruparjevi penzionerji.

Vendar pa kmečki punti niso lokalna posebnost. Marsikje po Evropi kmetje postavljajo sorodne zahteve in se upirajo na podobne načine. Največ pozornosti so poželi na Nizozemskem, pa tudi drugod odločno stopajo na politično prizorišče. Zato si velja dogajanje podrobneje ogledati. Kako lahko slovenske kmečke proteste primerjamo s tistimi iz tujine? Kakšni so vzroki zanje in kaj se lahko iz njih izcimi?

Združene kmečke organizacije, od Kmetijsko-gozdarske zbornice in Sindikata kmetov do Zveze slovenske podeželske mladine in Zveze kmečkih žena, so vladi postavile 15 zahtev. Razvrstimo jih lahko v tri skupine: 1) zahteve po ekonomskih pridobitvah, ki se tičejo subvencij, davščin in povezanih zadev; 2) zahteve, ki se dotikajo prehranske in trgovinske politike; 3) zahteve po zmanjšanju naravovarstvenih omejitev za kmetovanje. Slednje so bistvene, najbolje pa jih povzame citat, navajamo: »Zahtevamo, da je prehranska varnost prioriteta – ne sme biti podrejena okoljevarstvenim avanturam.« Konec navedka.

Zahtev, s katerimi želijo razrahljati naravovarstvene regulacije, je največ, približno polovica, hkrati pa imajo največjo težo. Zahteve, s katerimi si določena družbena skupina želi izboljšati ekonomski položaj, so rutinska sindikalna terjatev. Zahtevanje zniževanja zaščite narave pa kaže na specifičen vzrok za upor, še posebej, ker so postavljene v zgodovinskem okviru, ki mu pogovorno rečemo okoljska kriza.  

Postavimo lahko izhodiščno tezo, da so nedavni kmečki protesti v Sloveniji upor proti procesu eko-modernizacije. V tem smislu so del širšega odpora proti ukrepom zelenega prehoda, ki jih pri nas spodbuja predvsem Evropska unija. Eko-modernizacija je proces zelene modernizacije kapitala z namenom zaustaviti ali ublažiti okoljsko degradacijo in posledični zlom industrijske civilizacije. Eko-modernizacija je vodena »od zgoraj« –  uveljavljati jo skušajo transnacionalne institucije in državni aparati, kar seveda zaostruje protislovja, ki jih poraja kapitalistična produkcija.

Pospešena in obsežna degradacija nečloveške narave je posledica akumulacije kapitala v svetovnem obsegu. Veliko vlogo pri tem ima kapitalistično kmetijstvo. Pravzaprav lahko rečemo, da je varovanje narave zaščita ekosistemov pred posledicami modernega kmetovanja. Biodiverzitetna kriza je namreč, poleg globalnega segrevanja, eden od bistvenih izrazov okoljske degradacije in je tesno povezana z industrijskim kmetijstvom, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni – ki je v literaturi dobilo poimenovanje »veliki pospešek« – med glavnimi vzroki za uničevanje ekosistemov in krčenje živalskih populacij.

Pritiske modernega kmetovanja na naravo ilustrira obsežno krčenje populacij žuželk, ki je tako hitro in dosega takšne proporce, da je dobilo poimenovanje apokalipsa žuželk. Čeprav nam žuželke na osebni ravni pogosto povzročajo neprijetne občutke, so izjemno pomemben opraševalec rastlin, vir hrane za številne živali, prispevajo h kroženju snovi, rodovitnosti zemlje in imajo nasploh pomembno mesto v biosferi.
 
Osrednji vzroki za apokalipso žuželk so uničenje habitatov, široka raba insekticidov in monokulturno poljedelstvo. Kot opomba: samo devet rastlin predstavlja kar tri četrtine svetovnih pridelkov. Moderno industrijsko kmetijstvo prinaša veliko poenostavljanje in osiromašenje naravnega reda.

Standardni ugovor je, da to morda drži za velika kmetijstva v tujini, ne pa pri nas. Pri nas se kapitalistično kmetijstvo res še ni v polnosti razvilo, se pa uveljavlja v specifični obliki. Poleg geografskih danosti in zgodovinskih razlogov je ključna okoliščina razdrobljena lastniška struktura. Lahko rečemo, da je kmetijstvo dobilo nekatere periferne poteze v smislu odvisnosti od zunanjih trgov in evropske skupne kmetijske politike.

Število kmetijskih gospodarstev v Sloveniji je dobrih 65.000. V dvajsetih letih se je število kmetij znižalo za 20.000. Povprečna velikost kmetijskih zemljišč v uporabi je danes 7 hektarjev, pred dvajsetimi leti je bila 5,6 hektara. Res je, kar pravijo kmečke organizacije, da se je število kmetijskih zemljišč v uporabi v zadnjem desetletju zmanjšalo, a le malenkostno; povečala pa se je skupna površina njiv, za približno 600 hektarjev. Iz tega lahko sklepamo, da naravovarstvene omejitve kmetov očitno ne ovirajo pretirano pri obdelovanju zemlje.

Velik upad števila kmetij in povečevanje povprečne velikosti kmetijskih zemljišč nam kažeta, da poteka proces koncentracije zemljišč v rokah največjih kmetij. Površina zemljišč, ki jih imajo v uporabi največje kmetije, se je v desetih letih povečala kar za trikrat. Slabih 6 % največjih kmetij ima v uporabi dobro tretjino kmetijskih zemljišč.

Statistika kaže tudi, da se vse manjše število kmetij ukvarja z živinorejo, a se je število govedi, predvsem pa piščancev, precej povečalo. Prašičereja se je v zadnjem desetletju, grobo rečeno, prepolovila, tako po številu kmetij kot številu prašičev. Ne pozabimo, da se na področju primarnih proizvodov, npr. mleka in mesa, znaten delež dobrin izvozi; ta delež pa stalno raste.

Kaj nam pove ta hiter prikaz trendov v slovenskem kmetijstvu? Govedo- in piščančjereja sta najbolj donosna, zato sta v porastu. Na to vpliva evropski skupni kmetijski trg, kar se najbolj jasno kaže pri prašičereji. Ta je strmoglavila, ker so konkurenčni pritiski velikih rejcev iz centralne Evrope preveliki. Sklepamo lahko, da na malih kmetijah, ki opuščajo kmetovanje, izginjajo tudi naravi manj škodljivi načini živinoreje.

Postavimo lahko še eno tezo: v slovenskem kmetijstvu poteka hitra kapitalistična koncentracija. K temu prispeva tudi tehnološki razvoj, ki si ga manjša kmečka gospodarstva ne morejo privoščiti. Vendar pa imajo veliko vlogo pri tem intervencije države in Evropske unije, tako na trge kot v proizvodnjo. Kot kažejo pregledi subvencij, so največji prejemniki agroživilska podjetja in veliki kmetje. Zgovoren primer so nove traktorske pošasti, ki si jih v zadnjih časih lahko ogledamo tudi v mestnem okolju.

Večinoma temu pritrjujejo tudi agroekonomisti. Njihov medijsko najbolj izpostavljen predstavnik pogosto pove, da je v Sloveniji konkurenčnih le slabih deset odstotkov kmetov. Rečeno drugače, le ti naj bi v polnosti proizvajali za trg, drugi pa na pol samooskrbno. Za to veliko »neproduktivno« večino kmetov naj bi se z državnimi subvencijami izvajala socialna politika na vasi. Agroekonomist torej pravi, da je treba te kmetije prepustiti trgu. Ali če uporabimo drugačen besednjak: po njegovo potrebujemo pospešitev kapitalistične koncentracije kmetijstva.  

S tem v Sloveniji dobivamo vse jasnejšo kapitalistično družbeno strukturo kmetstva. Manjšo skupino vse večjih in premožnejših agropodjetij ter velikih kmetov – sloj, ki se ga je zgodovinsko oprijel izraz »kulaki«. Hkrati vse obsežnejši postaja del malih kmetov, ki zelo težko vzdržuje svoje kmetije. Ugibamo lahko, da gre predvsem za tiste, ki jih je jugoslovanska sociologija preučevala kot pol-proletarce. Če poenostavimo: tisti, ki so dopoldne v službi, popoldne pa na njivi in v hlevu. Ta skupina je verjetno tista, ki opušča kmetovanje, predvsem se to dogaja pri generacijski predaji. Hkrati lahko dodamo hipotezo, da mali kmetje težje vzdržujejo produktivnost zaradi demografskih trendov – manj otrok in njihov odhod s podeželja – kar se zajeda v njihovo preživetveno strategijo samoeksploatacije.

Ti procesi potekajo pod pritiskom kapitala in državne oziroma evropske birokracije. Osrednja faktorja sta konkurenčni pritiski na skupnem evropskem trgu – kamor lahko štejemo ogromne pridelovalce v Nemčiji in presežno izkoriščanje migrantskega dela v Španiji ter v Italiji – in sistem subvencij, ki koristi predvsem velikim kmetom. Ne pozabimo niti na reorganizacijo prehranskih verig, pri kateri lahko omenimo privatizacijo dobršnega dela živilskopredelovalne industrije v Sloveniji ter spremembe na področju maloprodaje, npr. prodajo Mercatorja in prihod diskontnih trgovcev. Kljub vsem naporom države za uveljavljanje prehranskega nacionalizma so za večino kmetov razmere zahtevne.

Visokoleteče besede predstavnikov kmetijskih organizacij o »samooskrbi kot nacionalnem interesu« in »prehranski varnosti« se ob vsem tem izkažejo kot ideološka megla. Dejansko gre pri protestih za zasledovanje neposrednih ekonomskih interesov. Tudi oziroma predvsem na račun narave. Transnacionalnim akterjem in procesom, ki jih mečejo ob zid, se kmetje ne morejo upreti, lahko pa poskušajo z intenziviranjem kmetovanja na račun narave. In tudi na račun potrošnikov, saj je med 15 zahtevami kmetov tudi manj nadzorovana raba fitofarmacevtskih sredstev.

Kmetje so pogosto dojeti kot reakcionarna družbena sila. Ne le med liberalnim malomeščanstvom, ampak širše, saj gre za široko uveljavljeno predstavo; ponarodelo predstavo, če smemo uporabiti to besedo. Kar je razumljivo, saj gre za ideološko predelavo protislovja med mestom in deželo; ali v sodobnejšem jeziku, med urbanim in ruralnim.

Vendar za to ni nobene nuje. Zgodovina, tudi naša lastna z narodnoosvobodilnim bojem na čelu, nam priča o naprednih bojih kmečkih množic. Bistveno vprašanje je, v kakšnih okoliščinah se kmetje znajdejo. Večina kmetov je malih blagovnih producentov. Kot lastniki parcel zastopajo konservativna stališča, v obrambi svojih mikro produkcijskih sredstev častijo zasebno lastnino in prisegajo na vulgarni antietatizem. A pokazali smo, da te parcele spodjedajo družbeni procesi, da na njih pritiska kapital; nad njimi visi grožnja, da bo njihova zemlja prišla v roke kulaka. Kmet ima kot mali blagovni producent protislovne interese in nestabilno politično vlogo.
 
Za razumevanje družbene vloge kmetov moramo v obzir vzeti tudi okvir mednarodne delitve dela. Kmetje v industrializiranih državah kapitalističnega centra so majhna skupina, ki se krči, v pretežno agrarnih državah oziroma na svetovni periferiji pa pretežni del prebivalstva. Na svetu je okoli 3 milijarde malih blagovnih kmečkih producentov, večinoma na globalnem jugu, kjer potekajo obsežni procesi razlaščanja zemlje. Tam imajo kmetje lahko napredno, celo revolucionarno vlogo.

Nenazadnje pa so pomembni tudi drugi, neekonomski dejavniki. Kmetijske organizacije v Sloveniji obvladujejo konservativne politične stranke s pomočjo katoliškega klera. Levica je pretežno liberalizirana in omejena na mestna središča, pod alternativnim kmetijstvom pa si predstavlja hipijevsko vrtičkanje.

Na podlagi teh okoliščin lahko postavimo še eno tezo. Kmetijske proteste, ki jih trenutno spremljamo, so uspeli hegemonizirati kulaki. Veliki kmetje s političnim bojem skušajo uveljaviti svoje interese, ki jih prikazujejo kot interese celotnega kmetstva, čeprav so enemu delu kmetov celo nasprotni. S svojim diskurzom so uspeli združiti kmečke množice.

Je mogoče med »kulake in kajžarje« zabiti politični klin? V teh pogojih je to malo verjetno. Zdi se, da smo šele na začetku novih kmečkih puntov. Procesi eko-modernizacije bodo za kmete prinesli nove pritiske, okoljska kriza, predvsem podnebne spremembe, pa hitro spreminjajo naravne pogoje kmetovanja. Pridelava hrane, predvsem lokalizirana, bo v prihodnosti eno bistvenih preživetvenih vprašanj, a na vidiku ni nobenega naprednega izhoda, temveč predvsem zaostrovanje protislovij.