Stranka Levica bo v kratkem dodala še en žebelj v krsto lastnih socialističnih načel. Tokrat bo brez vidnih pritožb in zadržkov svojega vodstva sodelovala in celo nastopala kot osrednji akter pri uvažanju poceni delovne sile s Filipinov v Slovenijo. To zveni kot slaba šala, vendar očitno vstopamo v pozno fazo centrističnega razkroja leve stranke, ko še najbolj absurdne domislice Levičinih kritikov ne dohajajo absurdnosti njenega dejanskega delovanja.

Minister za delo, družino in socialne zadeve Luka Mesec bo predvidoma aprila v Manili na Filipinih podpisal memorandum o zaposlovanju tujih delavcev v Sloveniji. Temu bosta po standardnem postopku sledila še sklenitev sporazuma o zaposlovanju in sporazuma o socialni varnosti. Tako se bo Slovenija pridružila številnim drugim članicam Evropske unije, ki se že poslužujejo množičnega agencijskega dela Filipincev. Kot je pred slabim letom dni dejal predsednik vlade Robert Golob, naj bi bil glavni razlog za pridružitev v ta nečastni klub reševanje kadrovskega pomanjkanja na področju zdravstvene nege. Toda če bo Slovenija sledila trendom drugih evropskih držav, uvoz filipinske delovne sile ne bo omejen na potrebe ene panoge. Po sklenjenih sporazumih bodo Filipinci postali lažje dostopna delovna sila za širši spekter izkoriščevalskih interesov. V tej vlogi bodo lahko celo nadomestili manj razpoložljive delavce z Balkana, ki se zaradi boljših plač raje odpravljajo v druge evropske države.

Mesec in drugi predstavniki Levice so zaenkrat zamolčali dejanski položaj Filipincev, ki bodo v Slovenijo prihajali preko agencij za napotovanje dela – verjetno to počnejo v upanju, da jim ne bo treba posebej upravičevati lastnega političnega delovanja. Toda primer filipinskega dela je preveč kontroverzen za tovrstno pometanje pod preprogo. Tudi najbolj površna obravnava tega primera razkrije morje aktualnih zlorab, v njem pa zgodovino kolonialnega izkoriščanja, ki je ne moremo odmisliti pri obravnavi sodobnih realnosti.

Četudi ni šlo za agencijsko delo, zametke sodobnih migracij filipinske delovne sile prvič najdemo v obdobju med letoma 1898 in 1946, ko so Filipini bili pod kolonialno oblastjo Združenih držav Amerike. Podjarmljeni Filipinci so predstavljali pomemben vir poceni delovne sile za kolonizatorko, ki jih je izkoriščala tako za delo na ameriških plantažah kot tudi za opravljanje storitvenih dejavnostih v domačih mestih, na primer za gospodinjsko delo ali za delo v hotelih. Ameriška kolonialna vlada je spodbujala njihove migracije tudi z uvajanjem amerikanizirane izobrazbe za filipinske zdravstvene delavke, kar je pozneje vodilo do rednega izvažanja filipinskih zdravstvenih delavk prek Pacifika. Kljub osamosvojitvi Filipinov od neposredne kolonialne nadvlade leta 1946 kolonialni režim izvažanja delovne sile ni bil odpravljen, temveč se je nadaljeval in okrepil v novih, neokolonialnih razmerah.

ZDA so v času hladne vojne ohranjale tesno politično in vojaško partnerstvo z nekdanjo kolonijo ter s pomočjo filipinskih kompradorskih elit zagotovile razvoj filipinskega gospodarstva v smer, ki je ugajala kapitalističnemu centru. Posebej pomembna za tovrsten razvoj so bila sedemdeseta leta 20. stoletja, ko je bila kot odgovor na lokalno nezadovoljstvo in rastoče komunistično gibanje uvedena proameriška diktatura filipinskega predsednika Ferdinanda Marcosa. Marcosova vlada ni le zatrla levičarskih upornikov, temveč je pod pritiskom z ameriškim imperializmom zlizanega Mednarodnega denarnega sklada pričela z uvajanjem vrste neoliberalnih gospodarskih reform, ki so utrle pot za trajno stagnacijo, zadolženost in perifernost Filipinov. Med reformami je bila tudi ustanovitev državnih uradov za napotitev filipinske delovne sile, ki so v sodelovanju s privatnimi agencijami pričeli z množičnim izvažanjem filipinskih delavcev.

Marcosove reforme so pospešile, razširile, globalizirale in sistematizirale izvoz revne delovne sile za potrebe premožnejših kapitalističnih držav. Na njihovi podlagi je tovrsten kolonialni izvoz postal ena od osrednjih gospodarskih dejavnosti Filipinov, filipinski delavci pa tako eno od glavnih nizkocenovnih blag, ki jih Filipini proizvajajo za tuje države. Leta 2023 je vsota denarnih pošiljk filipinskih delavcev iz tujine znašala okrog 35 milijard evrov, kar ustreza približno osmim odstotkom in pol celotnega bruto domačega proizvoda Filipinov.

Čeprav napotitev filipinskih delavcev preko agencij na papirju deluje kot strogo regulirana dejavnost, obstoječe regulacije v praksi najpogosteje niso učinkovite pri preprečevanju zlorabe delavcev, ki ne poznajo pravnih postopkov zaposlovanja in poročanja prekrškov v tujini. Filipinski delavci, napoteni v evropske države, so tako po ugotovitvah raziskave, ki jo je leta 2021 pripravila nevladna organizacija Verité, izpostavljeni številnim tveganjem, zaradi katerih so lahko podvrženi tudi prisilnemu delu.

Do tovrstnih tveganj pogosto pride že v začetnih fazah zaposlovanja delovne sile s Filipinov. Običajni so primeri, v katerih agencija delavce zaposli za opravljanje drugačnih delovnih obveznosti, v drugačnih delovnih pogojih ali za drugačno plačo, kot jim je obljubljeno ob podpisu zaposlitvene pogodbe. Enako razširjeni so tudi primeri, v katerih filipinska agencija zaračuna delavcu razne stroške za zaposlitev, ki delavca nato prisilijo v delo za odplačevanje finančnih dolgov. Nič bolje ne ravnajo evropski delodajalci, ki brez zadržkov izrabljajo šibek položaj tujih delavcev za nebrzdano podaljševanje delovnega časa, odtegovanje osnovne plače in neizplačevanje nadur.

Skrajno naivno je pričakovati, da se bodo filipinski delavci, napoteni v Slovenijo, po čarobni poti izognili tovrstnim težavam, zlasti če upoštevamo že obstoječe zlorabe agencijskega dela v primeru balkanskih delavcev, na katere je nedavno opozoril tudi domači inšpektorat za delo. Še bolj naivno pa je pričakovati, da bodo socialistični sledilci Levičinih dejavnosti tihi, medtem ko stranka sodeluje v neokolonialnem izkoriščanju par excellence. Čas je, da se vodstvo Levice, zlasti pa Mesec, izjasni, kje stoji glede dejstev filipinske sedanjosti in preteklosti.