Mednarodna konzerva s črvi

Mednarodna konzerva s črvi

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 3. 2015 - 16.00

Nov dan nam je prinesel - novo vojno. Kot poročajo svetovni mediji je Savdska Arabija v četrtek začela vojaški napad na Jemen, kjer so šiitski uporniški Hutiji v zadnjih mesecih okrepili nasilje zoper vlado. Jemen je sicer zdrsnil v kaos že leta 2012, ko so državo zajeli množični protesti in prisilili dolgoletnega predsednika Saleha k odstopu. Lani so nato šiitski uporniki zavzeli prestolnico Sana in začeli osvajati mesto Aden, v katerem je jemenski predsednik Hadi vzpostavil začasno prestolnico. Vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da so ameriški marinci v Sani zapustili ameriško veleposlaništvo kar brez lastnega orožja. Pa tudi drugače naj bi ZDA v Jemnu pustile za okoli 500 milijonov dolarjev precej uporabnega orožja. In ne samo to, Jemen je ameriški predsednik Barack Obama še pred nekaj meseci svetu predstavljal kot državo, v kateri naj bi ameriška vojna proti terorizmu prinesla največje uspehe, kar je verjetno najboljši dokaz skoraj neverjetnega poloma ameriške zunanje politike.

Ko je prišlo do prevrata, so Hutiji, ki jih podpira Iran, kmalu zasedli še Aden, Hadi pa naj bi se umaknil iz države. Pričel se je tipičen sunitsko-šiitski spopad, ki je doslej že razdejal tudi bližnjo Sirijo in Irak. Savdska Arabija je nato na meji z Jemnom hitro nakopičila vojsko in pričela z vojaškim napadom na sosednjo državo. Vendar je tudi v tem primeru Savdska Arabija po vzgledu svojega velikega zaveznika ZDA poskrbela za svojo "koalicijo voljnih." Kot v tisti stari reklami za Clio ima tudi Savdska Arabija danes vse, kar imajo veliki -  svojo vojno in svojo koalicijo voljnih. Veleposlanik Savdske Arabije v ZDA Adel al Džuber je v Washingtonu namreč naznanil, da je bila oblikovana koalicija 10 držav za zaščito vlade v Jemnu. Ameriške oblasti so hkrati sporočile, da je predsednik Barack Obama odobril "oskrbo z logistično in obveščevalno podporo" vojaški operaciji. Kot je pojasnil savdski veleposlanik v ZDA, je namen operacije "braniti in podpirati legitimno jemensko vlado in preprečiti radikalnemu gibanju Hutijev, da prevzamejo nadzor nad državo". Toda kaj, če se jim ne posreči? Kaj če bodo obale Jemna postale nevarne tudi za Savdijske tankerje? Iran in Rusija imajo dovolj razlogov za to, da poskrbijo za hiter dvig cene nafte, ki jo je zrušila prav Savdska Arabija. Svet je pred večjo nevarnostjo, kot se zdi.

Vse skupaj bi bilo seveda žalostno, če ne bi bilo tako groteskno. Kako je mogoče, da smo prišli do točke, ko celo različne "regionalne sile" že oblikujejo svoje koalicije voljnih in začenjajo svoje vojne? Kako je mogoče, da se uporaba vojaške sile proti neki državi, ki jo formalno lahko napove samo VS OZN, v medjih opravičuje kot nekakšna policijska racija v domači soseski? Razlog za to se skriva ob koncu hladne vojne, ko so ZDA enostransko preoblikovale svet in pravila, ki so dotlej veljala. Mednarodne intervencije in vojne so bile seveda prisotne tudi pred letom 1991, toda razen izraelsko-arabskih spopadov, iraškega napada na Kuvajt in iraško- iranske vojne pred tem, ki sta se obe končali brez spreminjanja meja Bližnji vzhod v nekaj desetletjih po vojni ni doživel takšnega kaosa, kot smo mu priča v zadnjih letih. Meje v Evropi pa so bile še veliko bolj varne in jih niso spremenile niti intervencije Sovjetske zveze na Madžarskem in Češkoslovaškem. Po koncu hladne vojne se je vse spremenilo. Ob razpadu Jugoslavije se je začela vojna za meje novih držav, ki je na koncu pripeljala do paradoksalnega rezultata, ko so si predvsem srbski politiki zaželeli drugačnih meja, ki pa so bile na koncu, po intervenciji proti ZRJ leta 1999 vsiljene - prav Srbiji. Načela Badinterjeve komisije, ki smo jih še pred leti tudi v Sloveniji tako pogosto slavili kot enega od temeljev državnosti je odnesel veter novih mednarodnih odnosov. Toda s tem smo, kot radi rečejo naši prijatelji v ZDA, odprli konzervo s črvi. Če je bilo sredi Evrope nenadoma mogoče nekaznovano zaobiti VS OZN, in Sklepno listino tedanjega KEVS-a ter bombardirati suvereno državo ter ji v imenu samoodločbe in celo s posebnim zadovoljstvom iztrgati del pomembnega ozemlja, potem je to pomenilo, da je enak recept mogoče uporabiti tudi kjerkoli drugje.

Rusija je iz te izkušnje potegnila dobro lekcijo. Ko je Kosovo razglasilo neodvisnost so ruski diplomati, ki so do tedaj celo v OZN neumorno ponavljali litanije o suverenosti Gruzije nenadoma obrnili ploščo. Gruzija se je odločila za svojo različico hrvaške "Nevihte." Toda Rusija ni bila Srbija. Pet dni pozneje je Gruzija, vse tesnejša zaveznica zveze NATO ostala brez dveh lepih kosov lastnega ozemlja. ZDA so odgovorile s pomočjo nasprotnikom režima v Siriji. Arabske pomlad pa ni odnesla ne samo avtokrate v Tunisu, pač pa je v kaos pahnila tudi Libijo, Egipt, Bahrain, Irak in Sirijo. Šiitsko-sunitska vojna je izbrisala meje držav. Dopisniki, ki so z navdušenjem poročali o rušenju režimov, so kmalu umolknili in se preselili na druga, bolj zanimiva prizorišča, iz Libije, Iraka in raznih drugih sivih peg kaosa pa svetovne medije le tu in tam presenetijo prebliski vedno novih grozovitosti. Ko je EU ob podpori ameriške politike želela svoje meje razširiti vse do vhodnih meja Ukrajine je Rusija z bolj ali manj prikrito silo odgovorila drugič. Padla je še ena mednarodna meja in to sredi Evrope. Krim je postal ruski, vzhod Ukrajine pa se je spremenil v bojno polje.

Vse to je seveda rezultat ene same zablode - prepričanja, da so ZDA, zveza NATO in "zahod" na splošno nosilci napredka in da imajo prav, ko z ognjem in mečem širijo demokracijo in svobodo po vsem svetu. To je bilo jasno zapisano že v Nacionalni varnostni strategiji Busheve administracije. Ta je pred ZDA postavila tri zveličavne naloge. “Ohranjali bomo mir tako da se bomo borili s tirani in teroristi. Ohranjali bomo mir z graditvijo dobrih odnosov med velikimi silami. Razširili bomo mir z hrabrenjem svobodnih in odprtih družb na vsakem kontinentu,” je pisalo v strategiji. To je bila precejšnja sprememba. Prejšnji predsednik ZDA Clinton je namreč ameriške cilje še decembra leta 1999 definiral precej drugače in se je zavzemal le za ,”razširitev ameriške varnosti”, “pospeševanje ameriške ekonomske prosperitete” in “promocijo demokracije in človekovih pravic v tujini.”

Ekspanzivna ameriška politika in zanašanje na silo je nato privedla do cele vrste nasilnih sprememb, ki so sprožile nove spirale nasilje. Stranska žrtev tega projekta je bilo spodkopavanje mednarodnega prava in stanje globalne nestabilnosti. Zamisel o bistveni spremembi razvoja Bližnjega Vzhoda ni bila kredibilna, ker demokracije preprosto ni mogoče preprosto “transplantirati”. Napad na Irak s pomočjo laži in prevare, spodkopavanje Sirije in pritisk na Iran so ob vse bolj agresivnem širjenju zveze NATO dali svoj izjemen prispevek k nestabilnosti v svetu. In v tem pogledu je Slovenija, ki se je leta 2003 na referendumu odločila, da vstopi v NATO, dala svoj, majhen, toda opazen prispevek k naraščanju napetosti v svetu.

Mnogi v Rusiji, tako kot na primer Soljženicin, so že pred tem očitali zahodni Evropi in ZDA, da načrtno razbijajo Rusijo. Soljženicin je na primer trdil, da so po pričevanju Evgenija Primakova 1991 leta "Mitterand, Major in Baker nestrpno čakali umik sovjetske vojske in skupaj obljubili, da se zveza NATO ne bo širilna Vzhod ter da nobeno članico Varšavske zveze ne bodo sprejeli v NATO.” Nato pa so obljube požrli. George Kennan, nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, avtor »dolgega telegrama«,  ki si je pravzaprav izmislil ameriško politiko »obkoljevanja« Sovjetske zveze je bil prepričan, da  je »širjenje NATO-a na Vzhod najbolj usodna napaka ameriške politike od konca Druge svetovne vojne,« ker naj bi pripeljala do zbujanja »antizahodnih in vojaških tendenc v Rusiji«, zaradi česar bi se »znova vzpostavila atmosfera Hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.« Vas to na kaj spominja? Kmalu zatem so bile sile zveze NATO že v Poljski in Madžarski in Romuniji, po Kennanovem mnenju v »državah, iz katerih je Hitler sprožil napad na Sovjetsko zvezo leta 1941.« Da bi del dejansko sovražnega zavezništva, katerega del je postala tudi Slovenija postala tudi Ukrajina, je bilo za Rusijo seveda nepredstavljivo. In v tem smislu zahod, ki je prvi spreminjal meje v povojni Evropi, danes, ko se z nasiljem rušijo meje po Evropi in Bližnjem vzhodu, kjer velike sile po prosti izbiri včasih branijo "legitimne vlade" ali pa podpirajo "samoodločbo zatiranih ljudstev in manjšin" zgolj žanjejo to - kar so same sejale.

 

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Se strinjam. Vsakdo pa mora pričeti pri sebi, to pomeni, da je kakršnokoli "zgražanje" nad igranjem vojaških monopolijev po galopirajoči njivi globalne družbe smiseln zgolj, če ga obenem pospremi zelo jasen in glasen zagovor izstopa države iz Nata. Izstop iz Nata bi bil resda majhen korak za Svet, toda nadvse velikanski za nekaj, kar želi (vsaj v perspektivi sploh) še biti država..razen, če si dobro življenje zmorete predstavljati tudi izven/onkraj države..no, potem pa naj vam pri tem še naprej pomaga Nato.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness