Menda jasno

Menda jasno

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 2. 2020 - 16.00

V srednjeveških listinah se njihov obstoj ponavadi utemeljuje s sklicevanjem na nezanesljivost in kratkost človeškega spomina. Da se torej ne pozabi, kaj je kak vladar ali velikaš odločil – večinoma v korist koga drugega, posredno pa tudi samega sebe, saj je s takšnim ali drugačnim darilom prejemnika utrdil v zvestobi lastni osebi –, so se stvari zabeležile tudi na pergament. Tako se je krepilo pogojno lastništvo, ki je v fevdalni Evropi onemogočilo absolutistično vladavino. Patrimonialna država, v kateri je mogel vladar kadar koli poseči po zadnjem koščku zemlje ali pravic za njenimi mejniki, je živela na vzhodu – in se je ob naglem vzponu Zahoda v novem veku vse bolj dojemala kot neučinkovita despotija. Nihče pač ne more optimalno skrbeti za neskončno veliko število posesti in z njimi zvezanih funkcij.

Seveda je kdaj pri zapisovanju prišlo tudi do ekscesov. Po smrti Kasparja Schlicka, ki je bil v 15. stoletju prvi kancler Svetega rimskega cesarstva iz vrst meščanov in laikov, so med njegovimi dokumenti odkrili nekaj ducatov z vladarjevo roko podpisanih dokumentov, na katere bi bilo treba vsebinski del listine šele dopisati. Brezskrupulozni trgovčev sin, ki je v nekaj desetletjih postal baron in potem še državni grof, je marsikatero stvar očitno kanil urediti po svoje. Treba je priznati, da so mu nekatere poprejšnje tovrstne operacije – denimo oddaljitev kraljice Barbare Celjske od prestola – uspele naravnost briljantno. Zato pa so se mu druge grdo sfižile. Schlick tako brata Heinricha nikakor ni uspel zriniti na položaj freisinškega škofa, s tem povezani spori pa so sčasoma omajali njegov kanclerski položaj.

A praviloma se je vladarjem splačalo imeti pri sebi okretne in zadovoljne pisce. Najprej zaradi nevtraliziranja očitkov, kakršnih je bil v visokem srednjem veku deležen kronani analfabet Konrad II., ki ga je Novaleška kronika kljub znatni politični spretnosti razglašala za »nevedneža in butca«, potem pa tudi zaradi ustvaritve kar najbolj mične lastne tekstne podobe. Ludvik XIV., ki je znal delati z mojstri peresa, še danes velja za Sončnega kralja, čeprav je dejansko bil netoleraten in vsestransko nezmeren rogovilež. Na večer življenja je celo sam ugotavljal, da je imel preveč rad vojno. Šele Winston Churchill je v razsežni, okoli milijon besed obsegajoči biografiji svojega prednika vojvode Marlborougha, ki je izhajala med letoma 1933 in 1938, demistificiral njegove dosežke – in pri pisanju o kronanem tiranu uzrl v svoji sodobnosti njegovo potencirano, nemško izdajo. V začetku se je malokdo strinjal z njim. A kmalu po izidu zadnjega, četrtega zvezka panegirika o vojvodi Marlboroughu je postal personalni simbol ene od strani v planetarni vojni, ki je po silovitosti močno presegla spopad za svetovno gospostvo v dneh Sončnega kralja.

Vse to dobro imeti v mislih tudi toliko in toliko let pozneje. Res je človeški spomin še vedno kratek, toda nepozabljanje vendarle pripomore k uzrtju pokvarjenosti ponarejevalcev stvarnosti. Še bolj pa je pomemben njegov prispevek k omogočanju smeha, porojenega iz zeva med dejanskostjo, ki ji je pravo lice moč spoznati v daljšem časovnem obdobju, in njeno za oči drugih v tem ali onem trenutku naslikano podobo. V končni posledici gre pri tem za izraz človekove avtonomnosti pri dojemanju stvarnosti. Umberto Eco je v Imenu rože nazorno pokazal, zakaj je smeh v tej vlogi nevaren kakršnemu koli oblastništvu nad resnico. Človek lahko le obžaluje občasno pisateljevo ne ravno nesamoljubno razkazovanje strokovnjaške razgledanosti po srednjem veku na straneh tega mnogokrat zašifriranega, pa vendar kljub temu sporočilno jasnega romana. 

Na prvi pogled se zdi, da nenehne permutacije v politiki na Slovenskem, ki se nepozornemu opazovalcu razkrivajo kot zgolj niz variacij na Grumovo gledališko igro Dogodek v mestu Gogi, niso posebej privlačne za popisovalce. Kakšne velike spremembe v menjavanju dni nihče ne čuti. Predrugačevanja so zato, da vse ostane na svojem mestu. Pa da občinstvo ploska – in če je dovolj navdušeno, dobi za nagrado skrajno komprimirano ponovitev igre. Je potemtakem kdo lahko presenečen, če večina tukajšnjih zgodovinopiscev odlaša s tematizacijo zdaj že skoraj treh desetletij neodvisne Slovenije? Poprej so zmerom skušali v črke ujeti tudi tekočo stvarnost, pa čeprav se je – enako kakor dandanes – zaradi neobstoja najmanj generacijske časovne distance izmikala možnosti globljega dojetja minulega dogajanja prek njegovih trajnih posledic. Nihče pač noče biti tako smešen kot tisti od avtorjev hudo reklamirane dvozvezkovne Slovenske zgodovine, ki je med nedvomne uspehe vlade Boruta Pahorja prištel vse do danes neuresničeni sporazum o arbitražni določitvi poteka meje s Hrvaško. Resda je človek zaradi takšne ocene lahko posajen na akademijski sedež, toda vsakdo tudi more vedeti, kakšen nelaskav razlog botruje temu.

Vseeno pa je mogoče tvegati nekaj besed o koncu vlade Marjana Šarca, ki jih prihodnost ne bo ovrgla. Ne vemo, ali je ministrski predsednik s svojim odstopom sebi zagotovil svetlo politično prihodnost, zagotovo pa je za zgodovino rešil lik Karla Erjavca. Potem ko slednjega upokojenska stranka ni več izvolila za svojega predsednika, bi se moral posloviti tudi od vodenja obrambnega resorja. Vendar mu tega sedaj ni treba storiti. Zgodovina ne bo mogla reči, da je Erjavec pustil vlado na cedilu – ker je bilo ravno obratno. In po novih volitvah se prav lahko zgodi, da stranka upokojencev ne bo več jeziček na slovenski politični tehtnici, kakor je bila več kot petnajst let. Njen zaton ne bo povezan z Erjavcem. Tako bo lahko mož, ki je bil pravi virtuoz v izkoriščanju lastnega podcenjevanja s strani drugih – kar je največje darilo, ki ga lahko v politiki komu namenijo konkurenti –, postal sinonim zvestobe. Čeprav je sodeloval praktično z vsakomer. Vedno po svoje. V tem je bil vsekakor demokratičen, kakor mu je nalagalo ime stranke, ki jo je vodil. 

Tisti, ki so si dali opravka z Erjavčevo politično upokojitvijo, se z dediščino, ki so mu jo ustvarili, gotovo ne bodo mogli pohvaliti. Veliko vprašanje je celo, če bodo sploh lahko poskrbeli za kakšno svoje nasledstvo. Odgovor na to vprašanje bo dal le čas, ki pa – kot pravi antični modrijan Seneca – navsezadnje vse použije.

Pa vendar je treba dodati, da je je imel Erjavec dobro osnovo za svojo uspešnost: stranka upokojencev, ki jo je Milan Kučan leta 2004 razglasil za anomalijo in ji napovedoval klavrno prihodnost, je postala pomembna že v času Antona Rousa. Mož, ki je kot absolutno pritrjevalnico rad uporabljal marsikje nerazumljivo in nelogično mariborsko formulacijo MENDA JASNO, NEEE?!, je zasedal v prvi vladi Janeza Janše nenavaden, a za slovensko politiko očitno ključen položaj: bil je skrbnik koalicijske pogodbe. Na svoji funkciji je bil zelo uspešen: dokument je vzdržal celoten štiriletni mandat in zagotovil Sloveniji dotlej najvišjo materialno raven v zgodovini – ki se še vrsto let ni ponovila. Tudi v lestvicah najrazličnejših svoboščinah je naša dežela tedaj zasedala uglednejše mesto kot v prejšnjih in poznejših časih. Ko so potem na sceno stopile nove moči in se najmarkantnejša med njimi – Katarina Kresal – simptomatično ni mogla spomniti niti imena dokumenta, ki ureja medstrankarska razmerja pri vladanju, so prišli težki časi. Vendar ne za Rousovega naslednika Erjavca. In ne za upokojensko stranko. Šele zdaj – v dneh, ki tudi na zgodovinarje razširjajo Juvenalovo ugotovitev o tem, da je težko ne pisati satire – prihaja čas, ko se končno lahko začne uresničevati trdo napoved Milana Kučana o njeni usodi.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.