Že Antična Grčija je poznala mesta, svobodne mestne državice ali polise. Mesta političnega, kjer se je, predvsem v Atenah, ustvarjala politika na osnovi neposredne demokracije svobodnih državljanov, moških, ki so lahko sodelovali in sprejemali politične odločitve. Mesto je bilo vsakodnevna, stalna politična praksa, nenehno politično življenje enakih in svobodnih. Meje političnega delovanja pa je označevalo mestno obzidje in bistvo svobodnega demokratičnega odločanja je predstavljala Agora, skupščina, središče družbenega, kulturnega, političnega in spiritualnega dogajanja v mestu. Naključje ali ne, tudi Ljubljanska avtonomna prostora, Metelkova in Rog, sta obdana z obzidjem.

Mesto je dandanes en od manj razumljenih konceptov, ker ga ponavadi pojmujemo apolitično in tehnično. A v mestu se začne in konča upanje, da bi demokracija bila demokracija, ki pa ni občasno odločanje med različnimi elitami. Temveč demokracija kot odločanje o svoji usodi na ravni vsakodnevnega življenja. Zato v tem kontekstu recimo boja za avtonomne prostore ne smemo razumeti kot socialni, družbeni ali ekonomski boj, temveč primarno kot politični boj za mesto svobode.

Veliko pove dejstvo, da istočasno Šparta, v primerjavi z Atenami, ni imela obzidja. Njena militaristična družba, ga ni potrebovala, ker je razumela političnost mesta in njegovo vsakodnevno življenja zelo drugače. V Šparti je šlo za drugačno razumevanje političnega, bistveno je bilo vojaško delovanje, hierarhija političnega odločanja je bila zato zelo jasna. Obzidja ni potrebovala zato, ker mesto ni ustvarjalo političnega prostora, ki bi narekovalo neposredno demokracijo in svobodno politično delovanje. Demokratično in svobodno politično delovanje potrebuje svoje jasno mesto.

Mesta so zanimiva, ker so polna kontradikcij, ki se sicer globalno slikajo v delitvah na globalni sever in globalni jug ali v evropskem merilu na center in periferijo. V mestih pa imamo te raznolike mikrokozmose na dlani. Hkrati mesta predstavljajo središča kapitalistične akumulacije, vzpon financilizacije in na drugi strani progresivne, radikalne politike, kjer tokovi družbenih in političnih sprememb lahko vzniknejo na površje. Na podlagi Pariške komune, izkušenj Ocuppy Wallstreet-a, španskega M15 in gibanja Indignados, arabskih ter francoskih nočnih vstaj, se lahko upravičeno sprašujemo, kako naj se mesta reorganizirajo v bolj družbeno pravične in okoljsko razumne celote, v mesta svobode.

Beseda svoboda je bila prvič zapisana že v času Mezopotamije, kjer je na enem od prvih vkleskov razbrati kraljev edikt, ki je odredil vsesplošni odpis dolgov v kraljestvu. To je bila prva deklaracija, politična listina, ki se je ohranila in kjer se prvikrat pojavi beseda svoboda. Kraljev naslednik je šel še dalje in oznanil vsesplošno amnestijo, ki ni pomenila le odpisa zapadlih dolgov, ampak tudi vseh oblik dolžniškega hlapčevanja. Njihov namen je bil predvsem vzpostavitev pravičnosti in nepristranskosti. Ali kot je kasneje zapisal Hamurabi iz Babilonije:»da mogočni ne bi tlačili šibkih«.

Danes si je to težko predstavljati, dolgovi ljudi pri nas, ki jim grozijo deložacije, znašajo med 1.600 do 6.000 evrov. Z odpisom dolgov, bi lahko socialno šibkejše z eno potezo rešili muk in jim omogočili, da svobodno zadihajo in tako za krajši čas našli svoje mesto svobode.

Kredit je eden najboljših orodij izkoriščanja, kar se jih je človeku posrečilo izumiti. Saj si lahko nekateri zgolj s proizvajanjem papirja prilastijo delo in bogastvo drugih. Hkrati pa dolg širi lastno moralo, moralo obljube in krivde. V medijski kampanji proti grškim parazitom se jasno razkriva silo krivde, "krivi ste".

Letos jeseni bo minilo deset let od propada Lehamn Brothers in od začetka svetovne finančne in dolžniške krize. Banka za mednarodne poravnave, banka vseh centralnih bank, je ena redkih organizacij, ki je pred krizo opozorila na nestabilne stopnje bančnih posojil za tvegani kapital. In zdaj ponovno opozarja, da je situacija v svetovnem gospodarstvu podobna kot je bila pred finančnim zlomom 2008. Ko si vlagatelji, ki iščejo visoke donose, veliko izposojajo za nove naložbe v tvegan kapital in tako ignorirajo opozorilne znake, da potrošniški krediti rastejo do nevzdržnih ravni in da se finančni trgi ponovno pregrejejo.

Ko govorimo o finančni krizi in dolgu, ne moremo mimo prezadolženega, nesvobodnega  mesta, Grčije, in njene ukradene svobode. Ta je postala simbol finančnega ujetništva in plenjena. Grčija plačuje najvišjo ceno evropske krize, s tem da je rešila bančne sisteme največjih in najmočnejših držav članic EU, Francije in Nemčije. Pri tem pa je Evropa upravičevala svoja dejanja s prikazovanjem stereotipov lenih Grkov, katerih nacionalni šport je goljufija. Tako upravičeni kruti varčevalni ukrepi in medijska vojna, sta nas konstantno opozarjala, da mi ne smemo postati Grčija. Ta pa je bila aktualna medijska zgodba le v trenutku, ko je oblastem prišla prav, danes se o njej ne poroča. Nam pa so takrat oblasti razlagale, da jo rešujemo z našim denarjem in da niso izvoljeni zato, da bi Grčijo osvobodili ter privolili v odpis dolgov. Oblasti so nas prepričevale, da smo živeli preko svojih zmožnosti in da smo si privoščili preveč svobode.

Medijske hiše so igrale ključno vlogo pri ustvarjanju vseevropske histerije in dramaturškega trikotnika okoli Grškega zloma, ki pa je pokazal le del resnice. Niso recimo poročali, da je direktor Grškega statističnega urada in zaposleni tudi na IMF, priredil številke že leta 2010. Ja, g. direktor Andreas Georgiou je samovoljno, na lastno pest priredil in povečal številke Grškega javnega primanjkljaja in dolga in to s pomočjo EUROSTAT-a, katerega nadzoruje Evropska komisija – ena od inštitucij zloglasne Trojke. Te zlagane številke iz leta 2010 so bile podlaga za vse nadalje ekonomske izračune in za vsa sledeča pogajalska izhodišča. Sedaj je g. direktor v kazenskih in civilnih sodnih postopkih, razsodbe pa čaka na plaži v Kaliforniji. Ampak tudi po vseh težkih obtožbah so se v grških in mednarodnih medijih pojavile pozitivne zgodbe v njegovo korist. 

Tako lahko opazujemo, da postaja vedno pomembnejša ekonomska kontrola medijev in s tem tudi ekonomska cenzura, ki je danes nevarnejša in težje dojemljiva. Posege medijskih  lastnikov v poročanju vidimo tudi pri nas. Pritiski nastavljenih urednikov na novinarje in njihovih izbirnih tematik se povečuje. Svoboda medijev izginja, postaja eksotika, in to postaja nevarno tudi za nas, celo družbo. Zdaj ni več jasno koliko svobodne besede pride do bralcev in koliko informacij je v resnici prišlo iz virov, ki imajo zgolj ekonomski ali politični interes in jih razkrivanje nepravilnosti ne zanima, verjetno bi raje videli, da ga ni. Vendar svobodna demokratična družba mora biti informirana tudi o svojih elitah, čeprav so te tudi ekonomske in ne le politične, saj obe določata velikost mesta svobode. Medijski prostor izkorišča moč besed, a le resnica nas bo osvobodila.

Vladavina ekonomije dolga gre skupaj z drastičnim omejevanjem demokracije in  omejevanjem svobode, tudi medijev. Dostop do informacij pa predstavlja nadzor javnosti nad delovanjem oblasti in javno porabo. Smiselna udeležba ljudi tudi v ekonomskih razpravah je zahteva demokracije, tako da lahko sooblikujejo svoje življenje in svobodno politično delovanje, ki potrebuje svoje mesto, svobodno mesto.