Demonstracije, ki ta hip pretresajo dobršen del sveta, so si ponekod za tarčo izbrale spomenike. Med številnimi drugimi še posebej opazno tiste, ki počaščujejo Mahatmo Gandhija, Winstona Churchilla, Davida Lloyda Georgea in »poštenega Abeja« – Abrahama Lincolna. Njihove sohe so sedaj opremljene z najrazličnejšimi neuradnimi napisi, ki sugerirajo, da je zanje porabljen bron tako duhovno kakor ekonomsko umrli kapital. V ljudeh skušajo vzbuditi prepričanje, da so upodobljenci dobili spomenike zato, ker so imeli nesprejemljiva – neemancipatorična – mnenja v tej ali oni zadevi. In da je zato v okolju, kjer stojijo takšne sohe, narobe vse. Na dlani je torej sklep, da tam nič ne sme ostati na svojem mestu.

Spomeniki so za takšna generalna sporočila zelo pripravni. Protestirati hkrati proti Gandhiju in Churchillu – ki je legendarnega indijskega antikolonialista štel za »polnagega fakirja« – je le nekaj drugega kakor v eni sapi nasprotovati Narendri Modiju in Borisu Johnsonu. Če ta dva v sodobnosti nekaj že sta, ni gotovo, ali bosta tudi tedaj, ko se potopita v preteklost. Bosta sploh še imeni česarkoli? Tako živa kot uspomeničena Gandhi in Churchill takšnih težav nimata. Sta imeni – celo mnogočesa. In, seveda: Gandhi se s svojimi stališči o Afričanih res ni vpisal med večne sopotnike. Churchill se je vsaj nekaj časa motil praktično o vsaki stvari. Lloyd George je marsikdaj kaj izrekel tako sijajno kakor Woodrow Wilson, vendar je slednji postal velikan z napako zato, ker je tu in tam ravnal kot Lloyd George. In Lincoln se je kljub legendarni poštenosti, ki je bila njegova differentia specifica med politiki, sprva res zavzemal le za neširjenje suženjstva in ne za njegovo odpravo.

Vendar pa po drugi strani tudi drži, da nihče od ovekovečencev, ki sedaj motijo demonstrante, ni dobil spomenika, ker bi bil alegorija takšne ali drugačne nesprejemljivosti. Bronasti Gandhi je najpoprej nasprotnik kolonializma, ki je gotovo eden najmračnejših pojavov v človeški zgodovini. Nepremakljivi Churchill je predvsem antipod Adolfu Hitlerju. Prav tako je Lloyd George zares eden osrednjih zmagovalcev nad militarizmom nemškega cesarstva, ki je evropskemu mozaiku kanil zbiti olivnozeleni okvir. In Abraham Lincoln je kljub mučnim kompromisom, ki jih je sklepal kot predsednik, vendarle osvoboditelj ameriških sužnjev. Če se tem ljudem zrušijo ali onesnažijo spomeniki, se jim podrejo tudi za to, v čemer so imeli prav. S sohami, ki so alegorije osebnosti in njihovih življenj, je pač tako kot z živimi ljudmi: niso razstavljivi. Le prestavljivi in razstreljivi. Že če jih ni več na mestu, kamor so bili postavljeni, se spremeni vse, kar stoji z oziroma za njimi.

Spomeniki pa vznemirjajo tudi dandanes protestno ne posebej aktivna okolja. V Pragi so pred kratkim odstranili monumentalno soho sovjetskega maršala Ivana Stepanoviča Konjeva, čigar čete so po koncu spopadov v Hitlerjevi vojni zasedle češko prestolnico. A v svoje anale so vpisale še marsikaj drugega. Leta 1956 so strle protikomunistično revolucijo v Budimpešti, še malo kasneje pa so omogočile nemoteno gradnjo Berlinskega zidu. Kar številni Čehi so zato proti spomeniku maršalu Konjevu svoj čas protestirali, nekaj ducatov pa je bilo tudi takih, ki so jih zaradi tega razglašali za prijatelje nacizma. Stvar je bila posebej zapletena zato, ker so upornike proti kljukastemu križu v zadnjih dneh druge svetovne vojne zares podprli Rusi – vendar ne tisti pod sovjetskimi prapori. Šlo je za ljudi, ki so se poprej bojevali proti Stalinu. In ki so sodelovali z Nemci.

 

Pri nas spomeniki trenutno niso v središču pozornosti protestnikov, a v poprejšnjih, bolj radikalno in globlje nezadovoljnih časih, so kdaj že bili. Celo v svinčenih sedemdesetih letih. Tedaj so študentje, zaviti zgolj v rjuhe – spominjati so hoteli na duhove –, kampirali pri nogah bronenega Kidriča, ki še danes brez jezika nagovarja imaginarno množico. Organi reda, ki so se v tistih dneh imenovali »ljudska milica«, so se znašli v škripcih, saj ni bilo zakona, katerega določbe bi protestniki kršili. Po drugi strani pa je bilo »duhov« toliko, da se z njimi ni dalo diskretno obračunati: kak posameznik bi že ušel možem postave in molčeči večini sporočil, kaj se dogaja. In ker je maršal Tito tedaj pričakoval Nobelovo nagrado za mir, bi bil vsak zamah z »vzgojno palico« – takšno je bilo v socialistični slovenščini ime pendreka – kontraproduktiven. Tako se je vse končalo s »standardiziranimi« posledicami: najmanj eden od protestnikov je bil potem vse do konca starega režima pod nadzorom. Da je deležen posebne skrbi oblastnih organov, je izvedel po nekaj letih, ko se je pri njem oglasil njegov glavni zalezovalec ter ga poprosil, da mu pomaga napisati poročilo o svoji dejavnosti. To pa je bilo kar komplicirano, ker je bil zasledovanec v uradnih kartotekah hkrati evidentiran kot reprezentant meščanske desnice in kot prosovjetski element. Prvo etiketo si je prislužil z obiski pri Edvardu Kocbeku, drugo pa s potovanji k sorodnikom na Češkoslovaško. Analitiki tajne policije so si potem razbijali glavo z logično razlago pridobljenih informacij, kar pa je bilo onstran praga mogočega …

Takšen – precej švejkovski – je bil torej nasledek ene od protispomeniških protestnih akcij pri nas. Broneni Kidrič še stoji, vendar zaradi votline na mestu, kjer bi moral imeti jezik, vzbuja pomilovanje. Kakor znameniti levi v Budimpešti ali volkovi pod Tivolskim gradom, ki jih muči ista nepopolnost. To pa nas seveda ne sme zavesti k misli, da stvar z »duhovi« ni bila resna. Imela je svojo šegavo plat, toda v jedru je bila vse prej kot takšna. Kar ni resnobno, nikakor ni nujno neresno. Drži, da se marsikateremu zgodovinarju še toliko in toliko let pozneje zdi čudno, da so oblasti nekoč tolikšno pozornost posvečale protispomeniškim protestom; zato v svojih obravnavah preteklosti takšnih stvari niti ne omenjajo. A njihovo nerazumevanje stvarnosti bi moglo postati pregovorno. Vsak misleč človek namreč ve, da se tedaj, ko se ljudje lotevajo spomenikov, majejo tla. Nasprotovanje temu ali onemu sodobniku je lahko mimobežna stvar; ljudje se spreminjamo. Tudi časi se. Spomeniki pa se ne: so alegorija sveta, ki jih je postavil. Ne glede na to, kako jih razumemo. So celota – tudi tedaj ko si, kakor Gandhi in Churchill, v čem nasprotujejo. Ko se podirajo, pa se ruši vse, kar predstavljajo. Dobro in slabo. A predvsem: dokler se ne podirajo spomeniki, prejšnji svet ostaja na sceni …