Najboljše hlače

Najboljše hlače

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 1. 2020 - 16.00

V petem dejanju Ibsnovega Sovražnika ljudstva izreče idealistični kopališki zdravnik dr. Stockman stavek, ki je v času nastanka drame – v tretji četrtini 19. stoletja – zvenel hudo realistično: »Ne oblečeš si najboljših hlač, kadar greš v boj za svobodo in resnico.« To maksimo je dandanes mogoče hitro obiti ali celo odkrito zavrniti: zlahka se jo da obsoditi kot brezupno seksistično. Dr. Stockman besed o hlačah in boju namreč ne izgovori samo v zvezi s seboj, temveč jih skuša povzdigniti v univerzalno pravilo. Vendar se s takšno hermenevtično rešitvijo nihče ne osvobodi teže Ibsnove misli. Nemara je zato bolje upoštevati historični kontekst in se ovesti, da še noben tekst ni nastal v vakuumu. Čeprav stvari tudi v tem primeru niso lahke, saj Ibsen do žensk v večjem delu življenja ni imel ne prijaznega in ne nevtralnega odnosa, utegne biti premislek o njegovih besedah tudi toliko in toliko let pozneje zanimiv. Morda celo pomemben.

Norveški literarni velemojster, ki je marsikomu obveljal za največjega knjigovodjo idej 19. stoletja, v igri o spreminjanju sveta gotovo ni hotel biti ne žrtev mode ne ohranjevalec ukoreninjenih predstav o primernosti; le misel na videz je pri prizadevanjih za bistvene reči želel dati v oklepaj. Seveda je mogoče razpravljati o tem, ali je v kakršni koli obliki eksistence zares mogoče ločiti esenco in fenomen, a ni verjetno, da bi v tej smeri v doglednem času prišli kaj dlje od Friedricha Wilhelma viteza von Schellinga in Edmunda Husserla. Zato je v vsakdanjostni praksi, ki se je nikoli ne da docela rešiti ne vprašljivosti ne kontradiktornosti, nemara najrazsodneje ostati kar pri Ibsnu. Besede, ki jih je položil v usta dr. Stockmanu, dejansko niso tako zagonetne, da bi bilo za razglabljanje o njih potrebno porabiti pol življenja. Gre pravzaprav za opozorilo, da nobeno resno prizadevanje za spremembo česa – ali kar vsega – ni stvar izjemnosti, temveč vsakdanjosti. Celo običajnosti.

To ob opazovanju dandanašnje stvarnosti poraja vrsto zanimivih vprašanj. Na Slovenskem najprej v umetnosti. Nobena skrivnost namreč ni, da je slednja pri nas zelo vneta za spremembe. Še posebej za politične. Kritika tu in tam že kar naravnost oznanja, da se mora to pri presoji tega ali onega umetnostnega dosežka upoštevati kar najbolj normativistično. Če se ne, naj bi vsaj pri literaturi in teatru šlo le za estetsko igro. Tretje možnosti – denimo slovstvene stvaritve kot osebne ekspresije – da sploh ni. In na prvi pogled se zdi, da se s tem pri nas sledi širšemu trendu. Terry Eagleton je namreč v svoji sedaj že precej priletni Literarni teoriji govoril o perspektivnosti političnega – in na drugi strani še feminističnega – pristopa h književnosti. Sledilo mu je nič koliko trabantov na najrazličnejših poldnevnikih, ki so svoje študije o beletristiki začeli jadrno oblagati s pojmi, kot so produkcija, pozni kapitalizem, preknarodne korporacije, neoliberalizem itd. itd. 

A na Slovenskem so pri sledenju Eagletonovemu teoretiziranju vendarle zaznavne določene posebnosti. Medtem ko so v velikem svetu klic k političnosti razumeli v avantgardnem smislu in se v umetnostnem kriticizmu začeli soočati s problemi sodobnosti – npr. s fosilnim kapitalizmom, klimatskimi tegobami in znosnim življenjem ne zgolj ljudi –, so se pri nas protagonisti tovrstne post-postmodernosti le zavrteli v krogu. Prihodnost se trudijo skovati iz preteklosti. Nasproti neoliberalizmu v vsakdanjosti in esteticizmu v umetnosti postavljajo nekdanjost, ki jo je prvi podsul, drugi pa bi jo zasenčil, če bi se zares pojavila kot edina opozicija književni političnosti. In tega se zavedajo celo protagonisti uveljavljanja slednje kot kriterija v literarni ustvarjalnosti. Tako je pred nedavnim celo eden od pismoukov ljubljanske univerze dejal svojemu znancu iz raziskovalnih vrst, da njun kolega, ki je začel hvaliti Stalinove nazore o literarnem inženirstvu duš, vendarle nekoliko pretirava. On sam da je skozinskoz levičar in kot tak prenese marsikaj, a to da je le malce preveč. Treba da je imeti pravo mero in ne zgolj plašiti ljudi. V politiki je strah pač dvorezen. Lahko zlomi vse moči, more pa jih tudi prebuditi v odločnosti onstran vsakega računanja z okoliščinami.

V docentski vlogi dodobra preizkušeni samorazglašani levičar, ki je že dodobra navajen na somišljeniške zapostavitve, pa tudi na zavrnitve – gotovo ne zaradi svoje političnosti, kajti desničarskih kolegov z omembe vredno močjo okoli njega preprosto ni –, se seveda ni bal mišljenjskega retrostila. Dialektičnih revolucij smo pri nas tako ali tako vajeni. Težave ni v njih, temveč le v besednjaku pravšnjosti. Stalin pač ni ime, ki bi dandanes moglo računati na posebej množično pozitivno ko- in denotiranje. Slavoj Žižek je tega že sposoben, ampak ljudi njegovega kova ni ravno na pretek, čeprav se vlaga kar nekaj napora v to, da bi jih bilo. A izničenja razkoraka med zavestjo in stvarnostjo ni mogoče improvizirati. Še zlasti ne, kadar gre za resnico in svobodo. Resda je tako prvo kot drugo mogoče razglasiti za preživeli fantazmagoriji ali opij intelektualcev in žganje donkihotov, vendar je za to iz trenutnosti treba stopiti v zgolj zamisljiv vse-čas, kar pa ni lahko. Ne večni docent ne Stalinov hvalivec se v takšnih koordinatah ne bi znašla. Gotovo bi jih imela za ibsnovske hlače. Ne za vsakdanje, ampak za pražnje. Za takšne, v katerih se človek ne bojuje za nič, temveč jih le razkazuje. 

A ozrimo se sedaj še onstran problemov univerzitetnega pismouka, ki ne zamudi nobene priložnosti za poudarjanje, da je levičar – kajti pri nas, v deželi sistema, te oznake ne dobiš zaradi udejanjanja emancipacijskih zamisli, temveč zaradi med ljudmi krožečega glasu –, in njegovega v Stalina zazrtega kolega. Oba se vedeta tako, kot da je tehtnost in odmevnost njunih misli zagotovljena. Pa je res? 

Književnost, ki je zdaj celo že v šolski rabi razglašena za element literarnega sistema, dandanes – v epohi podobe – ni ravno v ospredju pozornosti. Terja veliko časa. Za premnoge preveč. In čim ožje ter bolj ekskluzivno in normirano bo njeno razumevanje, tem manj ljudi – tudi tistih, ki so ji zaradi svobode in resnice ali celo samo njunih senc in obrisov še zvesti – bo dosegla. Četudi bo to za koga politično ustrezno, bo za kar koli nepomembno. Pražnje hlače pri doseganju bistvenih ciljev pač ne igrajo odločilne vloge. Saj vsakdo lahko vidi, kako se godi z NUK II. Imenitno opravljeni ljudje se zanj zavzemajo, tudi prononsiranih levičarjev med njimi ne manjka, a prostor za knjige dandanes ni več niti gradbena jama, kakor je bil pred leti. Je že parkirišče. Večinoma le za tiste v pražnjih hlačah. Ljudje, ki gredo v kakršen koli boj, ga tako ali tako ne potrebujejo

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.