Nemčija, kot jo poznamo danes – Nemčija, ki vznikne iz institucij Zahodne Nemčije po koncu hladne vojne – gradi svojo mednarodno podobo na tako imenovani Erinnerungskultur. Na kulturi spominjanja holokavsta kot edinstvenega zločina 20. stoletja. Spominjanju tega greha so namenjeni ritualizirani pokloni judovskim žrtvam in izrazi krivde politikov in državnih institucij, obvezni del učnega načrta za osnovne in srednje šole ter številni spomeniki in turistične atrakcije, vključno z muzejskimi koncentracijskimi taborišči za poučne družinske in šolske izlete. Kot je leta 2019 trdila ameriška filozofinja Susan Neiman, se zato zdi, da Nemčija ponuja dober zgled za druge zahodne države, ki bi prav tako morale odprto in odločno nasloviti lastne zgodovinske grehe. 

Toda Erinnerungskultur ne predstavlja le institucionaliziranega spominjanja, temveč obenem svojevrstno pozabljanje in zaslepljenost glede značaja nemških zločinov. Čeprav je Erinnerungskultur ohranila spomin na holokavst v ospredju nemške zavesti, je obenem zveličala holokavst v takó singularno zlo in jude v takó singularno žrtev zla, da se vsaka primerjava in povezava z drugimi, sorodnimi dogodki, predvsem s širšo tradicijo evropskega kolonializma, zdi skorajda svetoskrunska. To velja tudi v primeru nemškega genocida v Namibiji med letoma 1904 in 1908, za katerega se je nemška vlada formalno opravičila šele pred kratkim in za katerega se zdi, da nikoli ne bo imel podobnega mesta v nemškem spominu kot holokavst. Pa vendar je tradicija, v katero se umešča genocid v Namibiji – tradicija, ki obenem vključuje upravljanje koncentracijskih taborišč, zasužnjevanje, segregacijo, rasistične ideologije, rasne zakone in rasne znanosti –, tudi tradicija, v katero se uvršča nacizem.

Nemčija nikakor ni osamljena v svoji pozabi in zaslepljenosti. Pravzaprav bi isti očitek lahko letel na ves spekter kapitalističnih držav, ki po drugi svetovni vojni niso priznale kontinuitete med stoletji lastne kolonialne politike in pojavom nacizma. Kot je nedolgo po zaključku druge svetovne vojne poudaril protikolonialni mislec Aime Césaire, so bile kapitalistične države pri nacizmu »soudeleženke, preden so bile njegove žrtve, so tolerirale nacizem, preden je bil uperjen proti njim, so ga upravičevale, si pred njim zatiskale oči, ga legitimirale, ker se je do tedaj uporabljal samo na neevropskih ljudstvih.« Pravzaprav so ga še naprej tolerirale in legitimirale po vojni, ko je šlo za upravljanje lastnih koloniziranih populacij. Zakoni Jima Crowa v ZDA, ki so služili kot zgled za rasno zakonodajo v Tretjem rajhu, so na primer veljali še skoraj dve desetletji po koncu druge svetovne vojne. 

Tako pozaba kolonialnega konteksta nacizma kot tudi nenehno spominjanje na holokavst danes igrata pomembno vlogo v Nemčiji pri preganjanju propalestinskih protestnikov in pri brezkompromisni podpori Izraelu. Singularizacija nacizma preprečuje kakršnokoli pripoznanje strukturnih podobnosti med nacističnimi zločini in dejanji kolonizatorske države, kot je Izrael. Zdi se, da so edine žrtve nacizma lahko le judje, edina prava nacistična politika pa izključno antisemitska. Zdi se tudi, da judje ne morejo izvajati genocida in sorodnih politik v svoji poziciji zgodovinsko singularnih žrtev. Tako je odredila Nemčija, ki se je pri tem postavila v položaj posebnega razsodnika. Le ona naj bi bila v primernem položaju, da razsoja o tem, kaj zares velja za nacizem, kdo je lahko priznan kot žrtev nacizma, kaj je antisemitsko in celo kdo lahko velja za pravega juda; za juda, ki je v skladu z najglobljimi interesi judovstva. Ne nazadnje je Nemčija tista, ki je zagrešila singularni zločin. Zato je tudi v singularnem položaju, da razsoja o tovrstnih vprašanjih; da prepreči ponovitev 20. stoletja. 

Erinnerungskultur tako ne skrbi le za to, da Nemci ne pozabijo na svoje pretekle zločine, temveč tudi za to, da nihče ne pozabi na posebno zgodovinsko breme, ki ga nosijo Nemci, na posebno moralno stališče, ki ga nemški narod zavzema do lastne preteklosti. Kultura spominjanja ni le institucionalizacija nemške krivde, temveč nova institucionalizacija nemškega ponosa. Je supremacizem, ki se uveljavlja skozi ponižnost in kesanje. Lahko bi celo rekli, da v jedru kulture spominjanja niso žrtve nacizma, temveč sami Nemci, njihova narodna identiteta in zgodovinsko poslanstvo. Erinnerungskultur predstavlja sredstvo za grajenje nove nemške identitete in konec koncev tudi za varovanje te identitete pred novimi sovražniki.

Nemške institucije in liberalni politiki so trenutno nesorazmerno osredotočeni na preganjanje nasprotnikov novega supremacizma, vključno z judovskimi protestniki proti Izraelu, ki se zoperstavljajo dodeljeni vlogi v nemškem nacionalnem projektu. V ospredju državnega zatiranja so sicer arabski in muslimanski priseljenci, ki so pogosto prikazani kot glavni vir antisemitizma na domačih tleh. Če poslušamo nemške politične elite, se zdi, kot da antisemitizem ni domoroden, temveč rezultat selitve barbarskih ljudstev iz daljnih in manj razsvetljenih krajev. Pa vendar velika večina antisemitskih in drugih zločinov iz sovraštva še vedno prihaja od običajnih osumljencev: domačih belskih nacionalistov.

Kljub ritualnemu kesanju za holokavst Nemčija ohranja močno domorodno skrajno desnico. To ni presenetljivo, saj kapitalistična Nemčija nikoli ni bila prisiljena v resen spopad s prebivalstvom in posamezniki, ki so podpirali ali izvajali nacistične politike. Povojna Zahodna Nemčija je bila podvržena le zelo kratkemu in omejenemu procesu denacifikacije, ki se je dotaknil le skrajne manjšine vrhovnih nacističnih zločincev. Prizaneseno je bilo celo nacistom, kot sta bila Emil Augsberg in Walter Rauff, ki sta neposredno sodelovala pri zasnovi »dokončne rešitve«. In Augsberg in Rauff sta našla zaposlitev pri ameriški obveščevalni službi CIA. Rauff je poleg tega delal tudi v zahodnonemški vladi, v izraelski obveščevalni službi Mosad ter služil kot svetovalec proameriškemu diktatorju Čila Augustu Pinochetu.

Denacifikacija ni bila nič manj pomanjkljiva v primeru nemških ekonomskih elit. Nacistični kapitalisti, kot sta bila orožar Friedrich Flick in bankir August von Finck niso le obdržali svojih dobičkov, temveč so obdržali svoja podjetja in se uvrstili med najpremožnejše posameznike v Zahodni Nemčiji. Finckov sin je pred smrtjo leta 2021 finančno podpiral skrajno desno stranko Alternativa za Nemčijo, znano kot AfD. 

Zgodovina Zahodne Nemčije je tako v veliki meri zgodovina integracije nacistov v kapitalistični red; je zgodovina, ki priča o temu, kako malo je bilo storjeno – onkraj simbolnega kesanja – za distanciranje kapitalistične Nemčije celo od nacistične preteklosti. Kapitalistični red je nacizmu omogočil rast in preživetje, danes pa mu z novim nemškim supremacizmom tlakuje pot do ponovnega razcveta – v Izraelu in v Nemčiji. Dolžni smo žrtvam nacizma in kolonialnih politik, da si ta zgodovinska dejstva zapomnimo bolje, kot to premore nemški Erinerungskultur.