Kadar nanese beseda na pokojnine, se med ljudmi najpogosteje pojavljajo izjave o prazni pokojninski blagajni, o tem, da bo potrebno delati do smrti ali da se bo naš pokojninski sistem sesul. Seveda nič od tega ne drži, a po stari navadi v Sloveniji radi vse stvari vidimo bolj črne kot pa je dejansko stanje. Zato poglejmo nekaj dejstev v zvezi s stanjem našega pokojninskega sistema.

Polna ali prazna pokojninska blagajna je predvsem nesmiselna navedba, ker v tej blagajni, na nekem pokojninskem računu nikoli ni bilo zbranih in privarčevanih sredstev za izplačevanje tekočih pokojnin. V Sloveniji tako kot v večini držav na svetu že od Bismarcka velja tako imenovan pretočni ali "pay as you go" sistem. Po njem se v pokojninsko blagajno oz. na račun pokojninskega zavoda vsak mesec s prispevki od plač ter dodatnim prilivom iz proračuna zbere toliko sredstev, kolikor jih Zavod za pokojninsko zavarovanje potrebuje za tekoče izplačilo pokojnin. Stanje sredstev na računu konec meseca ali na začetku je vedno nič oz. minimalen znesek za tekoče poslovanje zavoda.

Obvezno pokojninsko zavarovanje poteka na ta način že ves čas po drugi svetovni vojni pa tudi prej. Zaradi tega pokojninska blagajna nikoli ni bila polna nekih privarčevanih sredstev, je pa vedno zbrala dovolj sredstev za mesečno izplačilo pokojnin. Po tem pretočnem sistemu aktivne oz. zaposlene generacije vplačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje, iz tega pa upokojene generacije dobivajo tekoče prejemke. Sistem je pravzaprav takšen, kot je veljal tudi v zgodovini, le da ne preko države. Delovno aktivni so vedno skrbeli za svoje starše, ko so ti onemogli in jim omogočili preživetje. Na kmetijah stari ljudje niso imeli nekih privarčevanih sredstev od prej, temveč so se z otroci dogovorili za "preužitek", da jim torej zagotavljajo hrano in bivanje pod domačo streho do smrti. In to delamo tudi danes, ko vplačujemo pokojninske prispevke - ne zato, da bi se ta denar zbiral za našo pokojnino čez dvajset, trideset let, temveč zato, da iz njih dobivajo denar naši starši za tekoče življenje, oni so ga vplačevali za svoje starše, njihovi za svoje in tako naprej. Z vplačilom prispevkov za pokojninsko zavarovanje si dejansko "kupujemo" ali zagotavljamo pravico, da bodo na isti način za nas, za naše prejemke kasneje skrbeli naši otroci oz. takratne delovno aktivne generacije.

Seveda pa je res, da je bilo nekdaj zelo malo upokojencev, malo potreb za izplačilo pokojnin in zaradi tega so bili prispevki za pokojnino zelo nizki. Če danes vplačujemo zanje v povprečju okoli 40 % od neto plače, je v sedemdesetih letih zadoščalo vplačilo že 10 % plače in tekoči izdatki Zavoda so bili pokriti. Ko sem preračunaval vplačila pokojninskih prispevkov očeta, ki se je upokojil pred 25 leti, bi v primeru zbiranja teh sredstev iz njih danes ne mogel prejemati niti polovico pokojnine. In ta primanjkljaj se vleče še v današnji čas, zaradi česar mora država iz drugih davčnih virov (DDV) vsak mesec v pokojninsko blagajno prispevati okoli četrtino skupno potrebnih sredstev za izplačilo pokojnin. Ima pa ta primanjkljaj še drugo dimenzijo, o čemer nekaj na koncu.

Druga pogosta izjava je o tem, kako bomo morali delati skoraj do smrti. Če pogledamo razmere v preteklih letih, so ljudje vplačevali prispevke v povprečju 35 do 38 let, potem pa 22 let prejemali pokojnino. Seveda zna vsak hitro našteti primere, kako je nekdo umrl takoj po upokojitvi in se sprašujejo, kje je njegov vplačan denar. A veliko je tudi oseb, ki so delali celo krajši čas, pokojnino pa prejemajo trideset in tudi več let, zaradi česar moramo pač izhajati iz povprečja. Drži, da so se nekdaj ljudje upokojevali tudi pri 50 letih, a njihova življenjska doba je bila krajša, predvsem pa so nekdaj pričeli z delom že tudi pri petnajstih letih in si nabrali 35 let delovne dobe in več.  Danes se prva zaposlitev v povprečju približuje že tridesetemu letu in ker je za normalo pokojnino potrebno delati 35 do 40 let, se bodo današnje generacije popolnoma normalno upokojevale pri  65 ali 67-tem letu starosti. Zaradi tega ne bodo delali nič dlje kot generacije, ki so se upokojile pred nekaj deset leti, prav tako pa bodo zaradi daljše življenjske dobe prejemali pokojnino dvajset ali še kako leto več. V povprečju seveda.

Aktualno podaljševanje starostne meje za upokojitev ne pomeni nič drugega, kot zagotavljanje enakih pogojev, torej let dela ter prejemanja pokojnine, kot je veljajo ves čas in kot je nujno za normalno  višino pokojnine, med 60 in 70 % plače. Tudi če bi vplačevali vsak mesec na nek račun 40 % neto plače vseh denimo 38 let dela, bi iz teh sredstev lahko 22 let prejemali pokojnino v višini okoli dve tretjini plače. Ob tem pa obvezni in pretočni pokojninski sistem zagotavlja varnost in solidarnost med ljudmi. Da torej lahko prejemaš pokojnino ves čas do smrti ter v višini, ki omogoča vsaj minimalne pogoje za življenje oz. več ob vplačevanju višjih prispevkov. Če bi bile pokojnine danes odvisne točno od vplačanih prispevkov, bi bile razlike med njimi bistveno večje, tako pa veljavni sistem te razlike deloma izravna.

Podaljševanje starostne meje za upokojitev torej ne pomeni, da bomo morali delati do smrti, temveč zaradi poznejšega zaposlovanja ter daljše življenjske dobe samo izenačuje pogoje v katerih se upokojujejo današnje generacije v primerjavi s prejšnjimi. Nekdo, ki gre po danes veljavni zakonodaji v pokoj pri 65 letih, bo v povprečju še vedno prejemal pokojnino preko 20 let. Ta sistem je danes vzdržen, čez nekaj let pa bomo to mejo dvignili še za kaki dve leti, a čas dela in prejemanja pokojnine bo približno enak.

S tem v bistvu tudi zavračam tretjo tezo, da se bo pokojninski sistem sesul. Seveda se tudi v Sloveniji spreminja starostna struktura prebivalstva, menda še nekaj hitreje kot drugje, a izračuni kažejo, da to vseeno ne bo kritično, če bo le zadosti dela. Zanimiv je podatek, da imamo v Sloveniji že nekaj let naravni prirast prebivalstva, da se torej rodi več otrok kot pa ljudi umre. Dodatno pa imamo tudi neto priseljevanje in državljanov Slovenije je danes 2,065 milijona, še deset let nazaj nas ni bilo dva milijona. Tudi pogled na demografske spremembe pokaže, da bomo imeli na primer šele čez dvajset let toliko starostnikov nad 65-tim letom, kot jih imajo že danes na Japonskem.

V Sloveniji tako danes namenjamo za pokojnine slabih 11 % bruto družbenega proizvoda, kar je celo eno odstotno točko manj kot pred štirimi leti. Če bi pogoji upokojevanja ostali enaki, da torej ne spreminjamo zakonodaje, bi bil delež pokojnin v BDP glede na demografska gibanja na primer leta 2050 okoli 15 %. Ker pa bomo v naslednjih letih nekoliko podaljšali starostno mejo za upokojevanje, bi se ti izdatki gibali na nivoju 14 ali še kak odstotek BDP manj. Gre torej za zneske izplačil, ki niso kritični in stalno govorjenje o neki pokojninski reformi so bolj floskule, ki jih uporabljajo mednarodne institucije, ker drugih nasvetov že ne znajo dati. Enako velja seveda tudi za veliko domačih "strokovnjakov", ki stalno strašijo z razpadom sistema. Samo za primerjavo, delež pokojnin v BDP je v Avstriji že danes 15 %, v Italiji pa celo 17 %, a javno-finančni sistem jim nemoteno deluje. In tudi tam se demografska gibanja poslabšujejo. Zaradi navedenih razlogov je sicer nujno za dve ali tri leta postopno dvigniti starostno mejo za upokojevanje in to bi lahko poimenovali samo sprememba ali usklajevanje zakonodaje in nobena reforma s katero bi želeli razmere postaviti na glavo.

Kažejo pa ti podatki še en pomemben vidik. Izplačilo pokojnin se namreč vedno gleda samo kot izdatek pokojninskega zavoda ali proračuna. Nikoli pa v teh projekcijah ni izračunano, koliko ti izdatki vplivajo tudi na proračunske prihodke. Upokojenci bodo višje pokojnine v večini potrošili (ali dali za potrošnjo otrokom) in to se potem odraža tudi v večjih prihodkih proračuna. Zaradi tega učinka je neto odliv na javne finance precej nižji, mogoče le tretjino višjih izdatkov. In verjetno se v Italiji in Avstriji tega zavedajo, kjer z višjimi pokojninami stimulirajo tudi gospodarsko rast, ki pokrije večje izdatke pokojninskega zavoda. Ta učinek pri nas zanemarjamo in menim, da smo po nepotrebnem tako močno zarezali v višino pokojnin, da danes marsikje res ne omogočajo normalnega preživetja.

Obvezni pokojninski sistem je torej vzdržen, ob normalnem gibanju v gospodarstvu bodo izdatki sprejemljivi in ljudje bodo še vedno delali nekje do 40 let ter vsaj dvajset let prejemali pokojnino iz tega zavarovanja. Seveda pa ne bo pretirano visoka in prav je, da si trenutne generacije preko dodatnega zavarovanja zagotavljajo še kak evro, pač po svojih možnostih.

Za konec bi še enkrat omenil primanjkljaj pokojninske blagajne, ki je nastal, ker so prejšnje generacije vplačevale bistveno manj prispevkov, kot so potem dobivale pokojnin. Pri tem namreč ne smemo pozabiti, da pa so istočasno ustvarile vse družbeno bogastvo in ob osamosvojitvi smo imeli po današnjih vrednostih mogoče dvajset ali trideset milijard evrov tega premoženja. Kot vemo, smo ga potem 60 odstotkov s certifikati brezplačno razdelili med ljudi, desetina je šla za pokrivanja obvez iz denacionalizacije, petina je ostala v lasti države, ostalih deset odstotkov pa za pokrivanje omenjenega primanjkljaja pokojnin. Če bi gledali pošteno, bi morali pravzaprav celotno družbeno premoženje nameniti za pokojnine prejšnjih generacij, ki so to premoženje tudi ustvarjale. Potem državi ne bi bilo potrebno vsako leto dodajati sredstva iz drugih davčnih virov za tekoče izplačevanje pokojnin. To smo zamudili, a država je še danes neposredno ali posredno, preko državnih bank, lastnik skoraj petine gospodarstva in to premoženje bi mogoče res lahko kar v celoti uporabili za potrebe pokojnin. Bilo bi pošteno. Seveda pa je pri tem ključno ustrezno upravljanje tega premoženja, kjer se do sedaj res nismo ravno izkazali. A to bi vseeno morali znati razrešiti drugače, kot pa samo s prodajo državnega premoženja tujcem.