O STRUKTURI JAVNEGA SPORA: ŠOU-RŠ, MOL-ROG ITD.

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 1. 2021 - 16.00

Živimo v mračnem času, ki ga zaznamujejo poskusi epidemiji prilagojene – torej tihe in nepompozne – destrukcije nekaterih ključnih družbenih struktur in sistemov. Zdi se, da bi trenutno edini približek veselju lahko predstavljala prepustitev tihemu resentimentu, ki to uničenje – četudi od njega nima neposredne koristi – spremlja s privoščljivim užitkom. Jasno je, da velja tudi obratno in da politika, ki se poslužuje tihega uničevanja, stavi ravno na moč tovrstnega resentimenta večine do manjšine, denimo na moč resentimenta nekega študenta ali občana, ki s pridržanim posmehom spremljala dogajanje okrog financiranja Radia Študent ali postopnega izstradanja Tovarne Rog, ki je doživelo vrhunec z nedavnim pričetkom rušenja.

Ta nastrojenost je tako priročna, ker ne zahteva napornega prepričevanja in agitiranja. Nasprotno, resentiment je predpolitičen in spontan, obenem pa nudi tudi instant občutek pravičniškega zadoščenja. Replicira se kot virus in zažira v politične strategije sicer sorazmerno neodvisnih struktur državnih, občinskih in študentskih oblasti. Zaznamujejo ga nereflektirano obsojanje in apriorno nezanimanje, ki se kaže v spontani – »ne poznam in niti nočem spoznati« – drži. S tega gledišča ni nič čudnega, da so se kot najboljše orožje proti tovrstni politiki tihega uničenja in spremljajočemu resentimentu izkazali poskusi ozaveščanja, javnega razpravljanja in posledičnega vzpostavljanja širše zainteresirane javnosti.

V tem kontekstu je zelo zanima ponavljajoča se struktura političnega spora, ki sem mu bil v zadnjih letih – včasih kot aktivni udeleženec in včasih kot bolj obrobni podpornik – vedno znova priča. V primeru sporov med Radiem Študent in ŠOU v Ljubljani, med ŠOU in nekdanjim uredništvom časopisa Tribuna, med skupščino Tovarne Rog in MOL-om (pa tudi med kulturniki in trenutno garnituro Ministrstva za kulturo) – se vedno znova ponavlja ista zgodba. V vseh naštetih primerih ena stran argumentira, polemizira, protestira in opozarja (ko je padla Tribuna, je nastalo tole, v okviru obrambe Tovarne Rog tole ipd.). Druga, to je oblastna stran, pa se poslužuje povsem nasprotnih metod, katerih skupni imenovalec je molk, zavračanje javnega dialoga in zanikanje obstoja političnega spora.

Namesto protiargumentov se pojavijo bagri, varnostniki in odvetniki. Namesto javnih okroglih miz se skuša dogovarjanja zapreti za štiri stene. Namesto v javni konfrontaciji oblast računa na zmago s pomočjo resentimenta nezainteresiranih in pretečenega časa, v katerem se javno vrenje poleže, pozornost pa preusmeri drugam. Strukture MOL-a so imele denimo leta 2016 čudovito priložnost, da izkažejo svojo progresivnost in skupaj s takrat številnimi uporabniki Tovarne ROG najdejo skupno rešitev. Večkrat smo uporabniki denimo skušali z njimi organizirati javne okrogle mize in posvete. Še več, v Mladini sem v tistih časih celo objavil članek s tako sluzastim naslovom, kot je »Za dialog z županom«, in kot urednik Radia Študent v tej smeri na MOL poslal številne prošnje za javno soočenje. Namesto tovrstnega javnega srečanja se je MOL raje odločil za zaprte pogovore z individualnimi uporabniki, kar župan Janković in javni govorec MOL-a Uroš Grilc retroaktivno interpretirata kot izkaz volje do dialoga, četudi se javno soočenje med MOL-om in skupščino Tovarne Rog ni nikoli zgodilo.

Podoben strah pred vsako pozornostjo javnosti trenutno izkazujejo tudi strukture ŠOU. Kot je denimo ušlo direktorju Andreju Klasincu na zloglasni seji študentskega zbora: »Ne bomo transparentno vse objavili, kot da smo en story na Facebooku – tukaj gre za pomembne zadeve.« Prav tako je bila na seji v oči bijoča tudi nova komunikacijska strategija, ki se je skušala na vsak način izogniti vtisu, da sploh obstaja kakšen družinski spor znotraj študentskega organiziranja – »ne se kregat, vse bo v redu« –, kot je dejal direktor Kampusa Alen Nikola Rajković.

Strukturo spora v vseh naštetih primerih bi lahko ponazorili z Lyotardovim konceptom navzkrižja, ki naznačuje tako konflikt kot tudi nerazumevanje med dvema stranema. Navzkrižje je namreč tako trdovratno, ker ni mogoče najti skupnega imenovalca spora, kar vnaprej preprečuje tudi možnost njegove razrešitve. Kot pravi Lyotard, navzkrižja »ni mogoče pravično rešiti, ker ni pravila za razsojanje«. Prvi korak za napredek je torej vsaj javno priznanje nasprotne strani, izpostavitev spora in polja javne razprave. V tem kontekstu je treba med vsemi nasprotniki Radia Študent določeno spoštovanje izreči le prvoborcem Povezanih, na primer Aleksandru Milićeviću, čigar predstavitev vsaj ni bila sprenevedanje in zanikanje problema (četudi se vsebinsko strinjam zgolj s kritiko, da bi Radio Študent moral poročati o koncertu Cobyja na Pozdravu brucev na Kampusu).

V vseh naštetih primerih sporov se tudi izkazuje, da je oživljanje in vzpostavljanje javne razprave ključna rešilna bilka tistih, ki se zoperstavljajo molčeči oblasti. Velja pa tudi obratno – molčeča oblast se najbolj boji javne pozornosti in razprave. Nasprotno, čim prej želi preiti k sklepom, pospešiti zadeve, končati s ciklanjem, »da ne bomo tu do polnoči«, če še enkrat citiram Klasinca. Podobno velja na ravni notranje organiziranosti: medtem ko je glavni problem ŠOU ravno ta, da je demokratično strukturo ugrabila skupina profesionalnih neštudentskih funkcionarjev, ki želijo vsa odprta vprašanja rešiti na zaprtih sestankih parih predstavnikov, je morda ena največjih prednosti prostorov, kot sta Radio Študent in Tovarna Rog, ravno – resda včasih mučno – notranje diskurzivno vrvenje in odprto komuniciranje.

Javnost, kot v delu Javno mnenje pokaže Slavko Splichal, namreč ni nekaj statičnega, temveč je bistveno odvisna od svojega sprotnega udejanjanja. Koncept javnosti je tako izmuzljiv, ker ga ni mogoče zvesti na vsoto individualnih mnenj niti ne na sredinski konsenz med njimi. Nasprotno, javnost je produkt kritične javne razprave. Kot je zapisal Francis Graham Wilson, javnost obstaja zato, ker obstaja razlika med vladajočimi in vladanimi in ker morajo v demokratičnih režimih prvi slednje upoštevati: »[J]avnost sestavljajo tisti, ki so na neki prepoznaven način zunaj skupin, ki sprejemajo odločitve, oblasti, političnega razreda – oziroma če tako rečemo, zunaj tiste skupine, ki vsaj objavlja suverene oziroma končne odločitve. Javno mnenje zato vselej prihaja od zunaj navznoter, od najmanj do najbolj vplivnih /.../«.

V devetdesetih letih se je morda za nekaj časa zdelo, da je koncept javnosti – kot je nakazoval tudi razvoj množičnih medijev, naraščanje mnenjskih manipulacij in volilne propagande – dokončno apropriiran s strani vladajoče liberalne ideologije. Danes pa se, nasprotno, sklicevanje na javnost ponovno izkazuje kot ključno sredstvo progresivnih politik. Če je oblast namreč skušala diskurzivno vrvenje javnosti v preteklosti na različne načine nadzorovati – denimo s prevzemanjem lastništva medijev ali s selektivnim financiranjem prek oglaševanja – se danes zdi, da velja teza Primoža Krašovca o koncu diskurzivne obliki ideologije, sledeč kateri je oblasti do določene mere vseeno za to, kaj in koliko se govori. Namesto da bi diskutirala, argumentirala, zagovarjala lastno delovanje (ali kako drugače skušala diskurzivno nadzorovati vladajočo ideologijo), se zavije v molk in izvaja to, kar si je zadala; namesto da bi skušala zmagati v javni debati, skuša poskrbeti, da ta čim prej usahne.

Pred našimi očmi se, kot je predvidel Jürgen Habermas, dogaja zaton javnosti, ki ga bistveno pogojuje konsolidacija kapitalizma: pogajalska mentaliteta, ki je v ozadju pluralizma konkurirajočih si interesov, je namreč inherentno nagnjena k begu pred publiciteto. In če je v preteklosti javni pritisk imel moč, da je tovrstne procese vsaj deloma nadzoroval, se danes vse pogosteje zdi, da tudi najbolj radikalna razkritja raziskovalnega novinarstva – denimo afera zaščitne maske ali številne afere, v katerih se je v zadnjih letih znašla študentska organizacija – nimajo več odločilnega vpliva na politični »business as usual«. V tem kontekstu je morda še bolj od Janševih poskusov nadzorovanja medijev grozljivo to, da se zdi, da lahko Janša sorazmerno uspešno vlada kljub izraziti medijski nenaklonjenosti.

Polpretekla zgodovina študentskega organiziranja je več kot le eden izmed ponazoritvenih primerov teh širših zgodovinskih premikov. Kdorkoli si je namreč že zamišljal današnjo strukturiranost študentske organizacije – ta temelji na relativni neodvisnosti od državnega nadzora, avtonomnosti in notranji demokratični organiziranosti –, je namreč gotovo stavil na obstoj kritične študentske javnosti, ki bo zmožna študentsko organizacijo nadzorovati od spodaj navzgor. V zadnjih dveh desetletjih pa smo bili priča nasprotnemu procesu, torej postopni razgradnji študentske javnosti, ki se ne kaže zgolj v krizi Radia Študent, temveč tudi v širšem zatonu nekoč živahnega študentskega življenja ter v razrastu specifične – stereotipno »japijevske«, apolitične, antiintelektualne in popkulturno izjemno konservativne – mentalitete. Študentska kritična javnost je bila – deloma načrtno in deloma spontano – reducirana na prisotno množico, ki se razpusti, ko se na Kampusu konča koncert Modrijanov. Napaka nas, kritikov, pa je bila pogosto ta, da v tem razvoju prvenstveno nismo razpoznali širših procesov razgradnje študentske javnosti, temveč zgolj identitetni spor med alternativo in mainstreamom.

Četudi je ta razpad študentske javnosti koristen pri določenih manevrih študentskih funkcionarjev, pa je njegov negativen stranski učinek, kot je na seji študentskega zbora opozoril Rasto Pahor, tudi upadanje volilne udeležbe in nezanimanje za študentsko politiko, zaradi česar je tudi težje legitimirati težnje po večjem financiranju študentskega organiziranja. Ključna naloga v tem trenutku je tako vzpostavljanje in vzdrževanje kritične javnosti, ki bo morda, četudi se to sliši utopično, pripomogla k temu, da bodo tudi študentski poslanci prepoznali, da tiste sile znotraj študentskega organiziranja, ki vedno znova težijo k temu, da zadeve potihnejo – da se glasuje anonimno, da se odločitve sprejmejo na majhnih sestankih, katerim sledi zgolj demokratični performans – pravzaprav ne delujejo v njihovem interesu.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Le v kontekstualni dodatek. Isto metodo utišanja, zaprtih vrat in gluhosti je izvajala EU v odnosu do Grčije in jo koristi tudi sicer.
Pa še zelo shematsko: molk je del diskurza, zato gre morda prej padec dialoškosti, ki bi jo sama vezala na neoperativnost simbolnega/zakona.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness