Ena najbolj vročih tem v naslednjih mesecih, najbrž tudi letih, bo sanacija bank oziroma predvsem odpis podrejenih obveznic. Gre za vsoto okoli 500 milijonov evrov, ki bo kapnila v žep nekdanjim imetnikom teh obveznic, če bo spor rešen v njihovo korist. Zaradi takšnih materialnih interesov je seveda zanimanje in angažiranje vpletenih tudi ustrezno večje. Če bi bila posledica sanacije bank samo za kako milijardo ali dve višji javni dolg, se danes s tem ne bi ukvarjal skoraj nihče.

O tej temi sem v prejšnjem sestavku izpostavil nekaj osnovnih dejstev. Čeprav se zadeva predstavlja kot zelo kompleksna, temu niti ni tako. Spornih je pravzaprav 2,7 milijarde evrov dodatnih popravkov na bančne terjatve, ki so jih konec leta 2013 v organizaciji Banke Slovenije naračunali tuji cenilci. Po do sedaj razkritih informacijah so bile te dodatne izgube resnično ugotovljene na precej vprašljiv način, po vprašljivih postopkih in metodah in na osnovi dokaj neobičajne komunikacije med Banko Slovenije, EK in ostalimi, vključenimi v takratna dogajanja. Eden ključnih očitkov vložene obtožnice proti zaposlenim v Banki Slovenije je tudi uporaba neustrezne metode vrednotenja.

Zaradi tega obstaja precej upravičenih dvomov v ustreznost in upravičenost izračuna višine popravkov. Tudi zaradi tega, ker so vse revizijske hiše še nekaj mesecev pred tem ocenjevale, da imajo banke na svoje premoženje oblikovanih zadosti popravkov, brez teh dodatnih 2,7 milijarde evrov. In z vso odgovornostjo so v letna poročila zapisale standardno navedbo, da so "/.../ računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke /.../". Tudi po kasnejših izračunih EIPF naj bi bili ti dodatni popravki v celoti nepotrebni.

Glede na vse navedene dileme je rešitev pravzaprav na dlani. Potrebna je samo nova, strokovna in "poštena" cenitev in ta bo pokazala, kakšno je bilo dejansko stanje v zadnjih mesecih leta 2013, ko so bile sprejete, po mnenju mnogih, sporne odločitve in odločbe. A težava je v tem, da se ta ocenjevanja razume kot nek strog strokovni postopek z jasnimi opredelitvami in omejitvami. Vendar pa je ocenjevanje vrednosti družb ali premoženja vedno tudi zelo subjektivna ocena, odvisna od ocenjevalčevih informacij in pričakovanj, pa tudi naročnika cenitve. In rezultati so lahko zelo različni. To bi vam potrdili tudi ocenjevalci, zaposleni v uglednih tujih institucijah – vendar ne bodo, ker ne smejo (edino v kakem neformalnem pogovoru).

Vsa diskusija oziroma ves spor se bo torej vrtel okoli vprašanja, ali je bilo takratno ocenjevanje ustrezno, in okoli pričakovanja, da bo novo ocenjevanje pokazalo bistveno boljšo sliko. To ocenjevanje bo seveda moralo biti v skladu z računovodskimi standardi, ocenjevalci pa se bodo morali tudi postaviti za pet let v preteklost in ocenjevati na osnovi takratnega poznavanja razmer. "Postaviti" se bodo torej morali v drugo polovico leta 2013, ko so bili v javnosti prisotni pozivi za prihod trojke in ko je denimo UMAR dodatno znižal oceno gospodarske rasti z minus 0,2 % na minus 0,8 % za leto 2014 (dejansko smo potem imeli 3-odstotno rast). Vsekakor bo to ocenjevanje tako zaradi množice podatkov (gre za ocenjevanje celotnega porfelja vseh štirih bank), časovne oddaljenost in tudi dostopnosti podatkov dokaj zahteven postopek z nepredvidljivim rezultatom. 

Vendar pa je pri tem zanimivo še nekaj drugega. Vse dileme in različni pogledi se ustavijo v letu 2013, na dan, ko se želi napraviti ponovni presek stanja. A banke so poslovale naprej in le nekaj mesecev kasneje so v bankah ter tudi v DUTB izvedli ponovno revizijo bančnega premoženja, tokrat v skladu z računovodskimi standardi. In revizorji so ugotovili, da so novi računovodski izkazi (z dodatnima 2,7 milijarde popravkov) "/.../ v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke /.../". To je zapisano v letnem poročilu NLB za leto 2013 in enako tudi v poročilih za NKBM, Abanko, BC ter tudi DUTB (revizije so delali KPMG, Deloitte in Ernst&Young). In enako so ugotovili tudi ob reviziji letnih izkazov za leta 2014, 2015, 2016 in 2017. V vseh kasnejših ocenjevanjih so torej tako uprave bank kot angažirani revizorji potrdili, da je sicer sporno znižana in na neustrezen način ugotovljena vrednost bančnega premoženja v letu 2013 – vseeno točna (!). Takšen razvoj dogodkov bi bil sicer možen, če bi se v tem času drastično poslabšalo poslovno okolje in bi bile prejšnje cenitve lahko višje. A vemo, da so bile gospodarske razmere vsako leto boljše in vrednost premoženja bi se zaradi tega prej povečala. Srečujemo se torej z dejstvom, da so premoženje bank ocenjevali tudi vsa kasnejša leta in vse cenitve so bile približno v višini "sporne" cenitve iz leta 2013.

Drug vidik pa je ta, da so se te slabe bančne terjatve v zadnjih petih letih tudi unovčevale, poplačevale in prodajale. Od omenjenih, skupno devetih milijard slabih posojil z neto vrednostjo treh milijard, kolikor so imele banke v knjigah 31. decembra 2013, so polovico prodale oziroma prenesle na DUTB (bruto 4,5 milijarde za 1,5 milijarde plačila), ostalo pa zadržale in same unovčevale. In vse banke, skupaj z DUTB, so do danes unovčile približno dve tretjini tega premoženja in to zopet približno za vrednost, ki je bila ocenjena leta 2013. 

DUTB je sicer pri prodaji terjatev omenjenih štirih bank do sedaj realizirala okoli 250 milijonov dobička (pogosto se izpostavljajo posamezne terjatve, ki so bile prenesene na DUTB po nizki ceni, prodane pa precej dražje), a je imela tudi toliko stroškov svojega delovanja ter financiranja terjatev v teh petih letih. Prav tako so banke zadnji dve leti ustvarile preko 100 milijonov evrov plusa iz sproščanja slabitev, a so na drugi strani po sanaciji oblikovale preko 300 milijonov dodatnih popravkov. Dejstvo je torej, da so banke po izvedeni sanaciji od devetih milijard problematičnih kreditov dobrih šest že unovčile (za okoli dve milijardi kupnine), preostanek pa je še v procesu unovčevanja (vključno z DUTB) – a vse zopet približno po vrednosti, ugotovljeni leta 2013. 

Kaj torej želim predstaviti? Da se sicer lahko prepiramo, ali so bile sporne terjatve bank leta 2013 vredne tri milijarde (po mnenju Banke Slovenije) ali pet milijard (po mnenju oškodovancev). In to bodo sedaj preverjali takšni ali drugačni cenilci in izvedenci. Nesporno je tudi dejstvo, da smo v vmesnem času to premoženje več ali manj prodali in to približno za tri milijarde evrov. Lahko sicer postavimo tezo, da je bila nižja kupnina posledica nižje cenitve, a odgovorni v bankah bodo trdili, da so bile vse prodaje izvedene transparentno in po najvišje dosegljivih cenah.

In kaj bo sedaj, če bodo denimo novi cenilci ugotovili, da je bilo premoženje vredno pet milijard? Kako bo sedaj nekdo lahko trdil, da je bilo premoženje vredno pet milijard več, če pa je bilo vmes po korektnih postopkih prodano za tri milijarde? Bomo potem obtožili direktorje bank in DUTB, da so naredili dve milijardi škode?

Seveda se s temi dilemami nihče ne ukvarja, ker bi se pri ocenjevanju zapletli. Oškodovanci izpostavljajo vrednost iz leta 2013, o tem, kaj pa se je dogajalo kasneje, pa se noče nihče niti pogovarjati. S tem ne trdim, da je bila takratna cenitev Banke Slovenije pravilna in da je bilo premoženje vredno samo tri milijarde – a, če oškodovanci trdijo, da je bilo vredno pet milijard (v tem primeru bi bili namreč upravičeni do poplačila svojih terjatev), potem bi morali vzporedno nadaljevati tudi aktivnosti o tem, kje sta potem ostali te dve milijardi razlike.