Hrana je bila že od nekdaj politična. Politično je, kdo je lastnik njive in proizvodnje in čemu je ta namenjena. Politično je, kako kvalitetno hrano kdo jé in do katere mere je njegova izbira hrane svobodna. Politično je, od katerega spola se večinoma pričakuje kuhanje. Lakota in izobilje sta politična. Hrana je lahko uporabljena kot orožje, če okupator okupiranim omejuje dostop do hrane. Je dodatna oblika nadzora nad najosnovnejšim sredstvom preživetja. Pa ne le hrana kot sredstvo preživetja, ampak tudi kulinarika. Pri tem ne mislim samo na to, da lahko bogati jedo v Michelinovih restavracijah, večina ostalih pa o tem ne more niti sanjati. Zgodovina jedi, tudi teh, ki so prepoznane kot tradicionalne, je močno prežeta s politiko. 

Mnoge jedi, ki jih danes poznamo kot tradicionalne, so rezultat stapljanja različnih kultur. V določenih primerih res gre za naraven proces, ki je posledica migracij, trgovine in drugih oblik stikov med kulturami. Številne pa nimajo tako nedolžne in naravne preteklosti strpnega stapljanja, ampak so posledica kolonialne preteklosti. Indijski kari je na primer britanska verzija indijske kuhinje, ki so jo Angleži pripeljali s seboj domov. Vietnamski sendvič bahn mi je nastal, ker so Francozi kolonizirali Vietnam in posledično tja prinesli francosko bageto. Korak naprej je popolno kulturno prisvajanje, pri čemer si dominantna skupina z zanikanjem prisvoji jedi in kulturo skupine, ki jo zatira. Danes lahko v živo spremljamo, kako je kraja tradicionalnih jedi pomemben del etničnega čiščenja. 

Govorim kakopak o etničnem čiščenju Palestink in Palestincev, ki ga vsem na očeh izvajajo Izraelci. Kraja palestinske hrane je del njihovega nacionalnega rasističnega načrta. Preden pa se posvetimo pregledu, kdaj se je to začelo, si poglejmo, kaj najdemo, če v spletni brskalnik vtipkamo geslo izraelska hrana. Humus, baba ganoush, falafel, shakshuka, knafeh, shawarma, labne. Oči močno zbode naslov enega od člankov na izraelski spletni strani. Kaj je zaatar, izraelska začimba, ki jo boste hoteli posuti po čisto vsem? Verjetno mi ni treba posebej razlagati, da so vse te jedi in začimbe obstajale dolgo pred ustanovitvijo države Izrael ter da so del palestinske kulture in kulinarike. Hrana je epicenter izraelske identitete, piše v enem od spletnih člankov. In priznati moram, da se s to trditvijo strinjam. Izraelska kulinarika je del identitete okupatorja.

Začetki kraje palestinske kulinarike segajo v leto 1930, ko so se Judi iz Evrope in Severne Amerike začeli intenzivno preseljevati v Palestino. Evropske in ameriške gospodinje v Palestini so se morale naučiti kuhati z novimi sestavinami. Zato je dr. Erna Meyer, učiteljica kuhanja in nutricistike pri Mednarodni ženski sionistični organizaciji, leta 1933 napisala knjigo z naslovom Kako kuhati v Palestini. Da bi bila razumljiva čim širšemu spektru naseljencev, je bila napisana v angleščini, nemščini in hebrejščini. Namen je bil spodbuditi naseljence, da bi svojo domovino pustili za seboj in si ustvarili novo. 

Ta kuharska knjiga je v resnici zgolj eden od izredno učinkovitih priročnikov za naseljenski kolonializem. S tem so si naseljenci ustvarjali novo identiteto na račun izbrisa palestinskega naroda. Ironično je, da so imeli Palestinke in Palestince za necivilizirane, niso pa imeli težav prevzeti ključnih segmentov civilizacije okupiranih. 

Seveda ni problematiča zgolj ta sionistična kuharska knjiga, ampak tudi nasilje, ki jo je spremljalo. Sionisti so kradli in kradejo hrano na druge načine. Na primer z ruvanjem oljk na palestinskih ozemljih, zastrupljanjem palestinskih kmetijskih zemljišč in prepovedjo nabiranja začimb za zaatar. Pa tudi z zasedbo okupiranih palestinskih ozemelj in pridelavo hrane, ki jo prodajajo kot izraelsko. 

Izraelske oblasti nadzorujejo meje Gaze in onemogočajo ne le dostop do hrane za prodajo, ampak tudi do humanitarne pomoči. Ljudje v Gazi nimajo dostopa niti do najosnovnejših živil, kot so na primer moka, sveže sadje in zelenjava. Če že pridejo do hrane, je ta večinoma konzervirana. Ljudje umirajo zaradi podhranjenosti in obolevajo zaradi pomanjkanja hranil, ki jih s to hrano ne morejo vnesti. Izraelske oblasti so že pred 7. oktobrom odmerjale količino vode in kalorij na osebo in glede na te izračune dopuščale uvoz. Hrana je že desetletja orožje in sredstvo okupacije. Postala je nujni del genocida.

A Palestinke in Palestinci se ne pustijo izbrisati tako zlahka. Ni naključje, da so osrednji palestinski simboli povezani s hrano. Na primer oljke, pomaranče, dateljni, fige in lubenica. Upor poteka tudi skozi kulinariko. Na družbenih omrežjih lahko spremljamo ljudi, ki na ruševinah sredi genocida iz humanitarnega paketa pripravljajo palestinske jedi. Pozornost, ki jo prejmejo, usmerjajo v solidarnostno pomoč ostalim sotrpinom v Gazi. Pa naj bo to razdeljevanje hrane lačnim otrokom in družinam ali pa pomoč pri razdeljevanju humanitarnih paketov. Lažem okupatorja ni in ne bo uspelo zatreti palestinskega duha.