Parada ponosa v Mosulu

Parada ponosa v Mosulu

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 6. 2014 - 15.00

V Sloveniji smo se že pred davnimi desetletji izborili za to, da nimamo več parad - zato pa so parade še vedno zelo popularne v raznih drugih delih sveta. Te dni smo lahko opazovali "parado ponosa", h kateri so dale svoj neizbrisen prispevek tudi generacije slovenskih poosamosvojitvenih diplomatov in politikov, vključno s tistim, ki so ga odpeljali za rešetke na Dobu - parado borcev ISIS-a, sunitskih upornikov, ki so bili tako radikalni, da so jih vrgli celo iz Al Kaide. Svojo parado so pripravili kar sredi Mosula, enega od nekaj desetin mest, ki so jih v zadnjih pol meseca zasedli brez pretiranega odpora, saj je iraška vojska, za opremljanje in šolanje katere so predvsem ZDA uporabile na stotine milijard dolarjev, preprosto položila orožje in zbežala proti jugu države. In to orožje se je nato znašlo v paradi. V samo  nekaj dnevih smo bili tako priče de facto razpadu Iraka in s tem novega vrhunca ameriških zunanjepolitičnih polomij. Vojna, ki se je začela zato, da bi pregnali nekaj zakrknjenih talibanov, ki so dajali zatočišče teroristom v Afganistanu se je končala z revolucijo, ki je ustvarila ogromno področje nekakšnega sunitskega kalifata, v katerem se od severnega Iraka pa do Sirije razprostira področje, ki je pod nadzorom islamskih skrajnežev, ki z množičnimi poboji nasprotnikov vsak dan dokazujejo, da so še bolj nevarni in kruti, kot se o tem poroča v svetovnih medijih. 

ZDA so se ob tem seveda takoj odzvale - ameriški predsednik namreč že dolge dneve razmišlja, ali naj v Irak pošlje nekaj vojaških svetovalcev, ali pa naj morda po islamskih skrajnežih udari tudi s svojim priljubljenim krepelcem - letali na daljinsko vodenje. Medtem ko Barack Obama tako razmišlja, pa se področje pod nadzorom sunitskih upornikov lepo širi - na udaru naj bi bilo celo že letališče v Balaladu in sam Bagdad. O popolnem kaosu priča že dejstvo, da je sirsko letalstvo pravkar izvedlo napade na ozemlju Iraka, ki jih je iraški predsednik vlade, šiit Nuri al Maliki "pozdravil".  

Vse to je seveda posledica popolne demontaže iraškega vojaškega letalstva in vojske v času ameriške okupacije Iraka. Da se je zadeva zapacala do te mere so seveda krivi tudi šiiti sami, ki sedaj s svojo največjo državo, Iranom, postajajo celo nekakšen nov zaveznik ZDA ob zaustavljanju sunitske ofenzive. Maliki je namreč po odhodu Američanov pričel s sektaško politiko pritiska na sunitsko manjšino, ki predstavlja okoli 40 odstotkov prebivalstva države in zato je bil upor po svoje pričakovan in neizogiben. Sadam Husein je na oblasti ostal do marca leta 2003, ko so ZDA s koalicijo voljnih in z lažnimi izgovori napadle Irak. Huseina so ameriške sila ujele decembra leta 2003, pozneje pa je bil obsojen na smrt. Kmalu zatem se je začel pregon sunitov, izgon desettisočev iz služb, demontaža vojske, pregon sunitov s strani večinskih šiitov ob "protiterorističnih akcijah", po katerih so bili v zaporih dolge mesece in leta brez kakršnihkoli obtožb. V tem času so Irak pričeli pretresati številni teroristični napadi, predvsem na šiite.

Vse skupaj predstavlja veliko končnico politike predvsem ameriških in britanskih intervencij na Bližnjem vzhodu, ki so se uradno že pred desetletjem končale z znamenito izjavo Georga Busha, da je "naloga opravljena". Pri vsem tem se je grdo popackala tudi zunanja politika manjših držav, tudi Slovenije, ki je v liku in podobi nekdanjega zunanjega ministra Slovenije Dimitrija Rupla zvesto podpirala kratkovidno iskanje "orožja za množično uničevanje" v napačni državi. Če izvzamemo uspeh revolucije v Tunisu je rušenje režimov na Bližnjem vzhodu povsod pripeljalo do precej žalostnih rezultatov.
 
Robert Fisk je v Independentu tako opisal najnovejši dosežek ameriške diplomacije: "Po groteskah talibanov in Osame bin Ladna ter 15 od 19 teroristov enajstega septembra, lahko spoznate še zadnjega od monstruoznih prispevkov Savdske Arabije k svetovni zgodovini: islamističnemu kalifatu Iraka in Levanta, zasedbi Mosula in Tikrita - ter Rake v Siriji - in morda Bagdada,ter najboljše poniževalce Busha in Obame. Od Alepa v severni Siriji pa do iraško-iranske meje sedaj džihadisti ISIS-a in druge skupinice, ki jih plačujejo saudijski vahabiti - in Kuvajtski oligarhi - nadzorujejo na tisoče kvadratnih milj," piše Robert Fisk in opozarja da so Američani dvakrat osvojili Mosul in Faludžo zato, da bi zlomili odpor islamskih borcev, zdaj pa sta obe mesti v rokah islamistov, armade Busha in Blaira pa so že davno tega odšle domov in razglasile zmago. Le kakšno "zmago"?

Le kako je lahko ves svet zabredel v to močvirje napak? Da bi to razumeli, se je potrebno spomniti obljub najpomembnejših ideologov Busheve administracije, ki so jih v raznih medijih odkrito hvalili tudi podrepniki tedanje slovenske zunanje politike. Kar nekaj slovitih ameriških strategov je v javnih nastopih uporabljalo prispodobe znanih kriminalcev in junakov vesternov.“Ali ste gledali ‘Točno opoldne’?’ Mi smo Gary Cooper”  je z nasmeškom izzival Donald Kagan, profesor grške zgodovine na Yalu in eden od predsedujočih PNAC-a, možganskega trusta, ki je določil temeljne smeri Busheve zunanje politike. “Ljudje se sprašujejo, kaj bodo rekle arabske ulice če bomo intervenirali. Kot kaže, so arabske ulice zelo mirne, odkar smo začeli razstreljevati vse naokoli,”  je sarkastično razlagal Kagan. Gre za gospoda, ki je še danes vpliven - njegova soproga pa je Victoria Nulland, tista ameriška podsekretarka State Departmenta, ki je ukrajinskim "majdanovcem" delila mafine. Zveni znano?

Kakšni so torej cilji tega “razstreljevanja vsega naokoli”  in kakšne bi lahko bile njegove posledice? Cilji so bili natančno določeni že v letih pred vzponom republikancev, ki  so prepričani, da "vojaške intervencije civiliziranih sil lahko neposredno prispevajo k miru na svetu” . V to je bil prepričan tudi vrh slovenske politike, ki ne le, da ni niti z besedico protestiral zaradi kršitev pravil mednarodnega prava ob napadu na Irak, pač pa je te kršitve z javnimi izjavami predsednika države in zunanjega ministra celo pozdravil. In zato smo zdaj tam, kjer smo, Američani pa se samo čudijo vsesplošnemu kaosu in razpadom držav, ki so ga povzročili. Če bi imeli v Sloveniji bolj razgledane politike, bi to lahko bil tisti trenutek, ko bi svojim zaveznikom lahko ponosno rekli, "no, saj smo vas opozarjali" - toda tisti v Sloveniji, ki so tedaj, ko bi morali opozarjati samo repkali, lahko sedaj samo nemo in osramočeno opazujejo parade tistih skrajnežev, ki so jim s svojimi kratkovidnimi potezami pomagali k zmagi.   

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness