Piranska prha

Piranska prha

Mnenje, kolumna ali komentar
23. 7. 2015 - 16.00

Slovensko-hrvaški arbitražni spor o meji je kljub temu, da je bil že pred razrešitvijo in kljub visokim zunanjim temperaturam od včeraj, po medijski hladni prhi in objavi posnetkov med slovensko pooblaščenko Simono Drenik ter slovenskim članom sodišča dr. Jernejem Sekolcem v hrvaškem Jutarnjem Večernjem listu znova - v diplomatskem zamrzovalniku. Simona Drenik in Jernej Sekolec sta že ponudila svoji odstopni izjavi, v Sloveniji pa se že vrstijo zahteve po odstopu zunanjega ministra Karla Erjavca in celo predsednika vlade Mira Cerarja. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa celo grozi, da bi se Hrvaška zaradi domnevne »škode«, ki naj bi ji nastala, celo umaknila iz arbitražnega postopka. 

Zadeva je torej točno tam, kjer si ga je vladajoča hrvaška politika lahko želela. V jeseni so namreč volitve, sedanji škandal pa bo zagotovo povzročil najmanj zamenjavo slovenskega arbitražnega sodnika in s tem poskrbel za to, da rezultati arbitraže, ki za Hrvaško ne bo zelo ugodna, ne bodo znani pred volitvami na Hrvaškem. Kdo je imel interes za to? Očitno le Hrvaška in njena vlada, zato so krokodilje solze, ki jih toči hrvaška zunanja ministrica zaradi vsebine razkritih pogovorov med slovenskim sodnikom in uslužbenko slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve uporabne le za hrvaško notranjo politiko. Drenikova in Sekolec sta res kršila pravila postopka in jima zato kaj drugega kot odstop po uničujuči medijski brci iz Hrvaške niti ne preostane, toda zelo verjetno je, da je tudi hrvaški sodnik Budimir Vukas o poteku postopka obveščal predstavnike hrvaške vlade. Razlika je le v tem, da Slovenija teh podatkov – razen če jih ne objavi v naslednjih 24 urah, kar bi bila edina dobra rešilna poteza iz sedanje zagate – očitno nima.

Posebno vprašanje pa je, kako je sploh mogoče, da je hrvaški časnik objavil takšne pogovore. Očitno je, da je slovenska protiobveščevalna dejavnost SOVE v tem primeru popolnoma odpovedala, enako pa velja tudi za strokovnost obeh osmoljencev afere, dr. Jernejem Sekolcem in Simono Drenik. Res je nerazumljivo, da se sodnik in uslužbenka MZZ o arbitraži pogovarjata kar po nezaščiteni telefonskih linijah. Če ne prej, potem bi obema vsaj po lanskoletnih razkritjih Edwarda Snowdena lahko bilo znano, da se beleži prav vsak njun pogovor in klik z miško in da je to, kar počneta skrajno neodgovorno in neprofesionalno. In če celo tega nista vedela, potem se zastavlja vprašanje, kje so bili pametnjakoviči iz slovenske vlade in slovenske obveščevalne službe, ki bi jih o tem lahko podučili in s tem preprečili nekaj, kar bi se zelo lahko končalo z resno katastrofo, celo s propadom arbitraže, zelo verjetno pa tudi z izgubo slovenskega dostopa do mednarodnih voda. Toda vse to smo lahko pričakovali. Simona Drenik je svojo »strokovnost« pokazala že tedaj, ko je v Pravni praksi objavila članek, v katerem je trdila, da je primer Kosova »primer sui generis«. Sodniki Meddržavnega sodišča so to, slovenski diplomaciji sicer všečno trditev v svojem mnenju povsem hladno raztrgali na koščke. Pri dr. Sekolcu pa velja podobno – v javnosti neznan je postal prva izbira šele tedaj, ko zaradi nepripravljenosti takratnega predsednika države vlogo arbitra prevzame dr. Ernest Petrič. Seveda ni nujno, da bi se Petriču ob nesposobnosti slovenskih obveščevalcev uspelo izogniti enaki pasti, v katero sta padla Drenikova in Sekolec, toda Petrič v svojih strokovnih delih ni navajal očitno neutemeljenih trditev, prav tako pa ima bistveno več izkušenj in diplomatske kilometrine. Hrvaška medijska prha pa bi morala odnesti tudi zunanjega ministra, ki se je o arbitraži pred časom prav tako zelo razgovoril in s tem vsaj tedaj, če ne prej, dal povod za razkrivanje nezakonitih pogovorov med arbitrom in Drenikovo. Slaba izbira arbitra in neresen odnos države do vodenja arbitražnega postopka bi zato Slovenijo lahko stale še veliko več kot samo nekaj zapravljenega mednarodnega ugleda.        

Dejstvo, da bo Slovenija dobila 2/3 ali celo 3/4 Piranskega zaliva, kot izhaja iz prisluhov seveda ni dokaz pristranskosti sodnikov, pač pa je vsem strokovnjakom znano že od samega začetka spora. Večji problem bo morebitna odločitev, da Slovenija namesto stika z teritorialnim morjem dobi le poseben »režim« prehoda ozemeljskih voda Hrvaške. Režim je pač režim in ga je veliko lažje suspendirati kot pa mednarodno določeno mejo. Meje pa se ne ustvarjajo zaradi najboljših, pač pa najslabših razmer v mednarodnih odnosih. Še tako slab stik Slovenije z mednarodnim morjem je za Slovenijo zato pomembnejši kot pa nekaj kvadratnih kilometrov več ali manj v samem Piranskem zalivu. In kot vse kaže Sekolec in Drenikova o tem predsednika sodišča nista uspela prepričati, zato je zamenjava obeh za Slovenijo odlična priložnost, da v arbitražo pošlje sposobnejše pravnike. 

Tretje vprašanje, ki se odpira v zvezi z zadnjim hrvaškim škandalom pa je povezano z neresnim odnosom Slovenije do svoje južne sosede. Od Pahorjevega spogledovanja s Kosorjevo pa vse do nedavnih slavospevov Hrvaški ob odpovedi sodelovanja slovenskih Pilatusov in gardistov ob obletnici »Nevihte« v slovenskem tisku je očitno, da slovenske državne politike ne vodijo interesi, pač pa prepričanje, da bo s pomočjo nekakšne posebne »kemije«, ki naj bi vladala med vodilnimi politiki obeh držav mogoče hitro rešiti vse probleme. 

Odločitev slovenske vlade, da na parado v Zagreb ob 20. obletnici operacije »Nevihta« 5. avgusta letos ne pošlje slovenske gardiste je izjema, ki potrjuje to pravilo. Zanimivo je bilo opazovati, kako so v nekaterih osrednjih slovenskih medijih to povsem razumno odločitev vlade komentirali kot podrejanje slovenske diplomacije volji srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića in predsednika srbske vlade Aleksandra Vučića. Vendar izjave obeh srbskih politikov kažejo, da je zadeva precej bolj enostavna. Srbsko ministrstvo namreč od drugih držav sploh ni zahtevalo, da se ne udeležijo parade, pač pa je zgolj – in še to po predhodnih pozivih predstavnikov tujih držav -  pojasnilo, kako bi v Srbiji razumeli proslavljanje »Nevihte« s sodelovanjem vojaških kontingentov tujih držav. Odločitev posameznih držav o dejanskem sodelovanju tujih vojakov na tej paradi v Zagrebu pa srbski predstavniki sploh niso posebej komentirali. 

Če Slovenija ni poslala svoje vojaške delegacije niti na parado v Moskvo ob koncu druge svetovne vojne, kljub temu, da je šlo za proslavo zgodovinsko nesporno pozitivno zmago nad nacifašizmom, potem res ni bilo razloga, da bi slovenska vojska paradirala na ulicah Zagreba v spomin na tako sporno vojaško akcijo, kot je bila »Nevihta«. Kljub temu pa so slovenski mediji ponavljali, da nam je Hrvaška zaveznik in da bi Slovenija na to obletnico ne samo osvoboditve Hrvaške, pač pa tudi njenega etničnega čiščenja - morala poslati svoje vojake. 

V tem je razlika med slovenskimi in hrvaškimi mediji. Hrvaški mediji so, kot kaže primer vladi naklonjenega Jutarnjega lista, ki je dobil in objavil sporne prisluhe, skoraj zmeraj vdano orodje in pripravna medijska dekla hrvaške politike, slovenski osrednji mediji pa v korist hrvaške in ne slovenske vlade zelo pogosto navijajo celo tedaj, ko slovenska vlada po naključju vendarle sprejme pravo odločitev, kot je bilo to v primeru nepošiljanja slovenskih letal in gardistov na obletnico »Nevihte.« In sedaj imajo novo priložnost; samo vprašanje časa je še, kdaj bodo genialni komentatorji naših osrednjih medijev ugotovili, da tudi te afere sploh ne bi bilo, če bi nad Zagreb, tako kot je bilo dogovorjeno, poslali tiste tri Pilatuse.  

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pravzaprav je mogoče zadnje dogajanje v zvezi z določanjem meje med slo in cro pojasniti enostavneje. slo in cro pravzaprav sploh nista državi. Na zunaj (simboli..in vsa preostala navlaka banalnega nacionalizma) sicer zgledata kot državi (in ne se dat motit, nista državi) dejansko pa sta zgolj provinci znotraj EU, ki o ničemer bistvenem, ne navznoter, kaj šele navzven, več ne odločata. Bodimo še bolj natančni. Slo in Cro pravzaprav nikdar v zgodovini niti nista bili državi. slo je bila v najboljšem primeru ena od federalnih enot zelo pomembne socialistične federacije, Cro pa v najslabšem kolaboracionistična (zločinska, pronacistična in genocidna tvorba), ki je bila vse, samo država ne. Cro in Slo sta sedaj vazalski tvorbi, ki se udinjata zlasti nemškemu finančnemu kapitalu ter zločinskim interesom ZDA. Zato je tudi povsem vseeno ali bo meja med obema tvorbama par 100m vamo ili tamo. Pomembno je, da so ga prebivalke in prebivalci obeh tvorb socialno gladko nadrajsali in (razen otrok ter nemočnih) si to še kako zaslužijo. Cirkus bo mesto kmalu zapustil, ostal bo zgolj poteptan travnik in nekaj dišečih izločkov. Kako je že dejala neka gospa? :"Za samostojnost sem pripravljena jesti tudi travo". Pa, izvolite, jejte.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.