Z megakorporacijo po imenu Heineken ne kaže zgubljati besed. Z njo se lahko zgolj jedko šalimo. Česar koli, kogar koli se namreč dotakne Heineken, tam ječmen in hmelj več ne rasteta. Kakovost na novo kupljenega piva Laško se bo v nekaj mesecih še poslabšala, pa že zdaj ni bila kdo ve kako visoka. Pivo se bo iz podpovprečnega pilsnerja spremenilo v vodeno konstanto. Heineken se je za svojo stoletnico hvalil s sloganom, ki sta se mu na vsa usta režala vsak pošten ljubitelj, vsaka poštena ljubiteljica piva: “Že sto let identičen okus!” Pivo je seveda živa tvarina, prav podobno kot vino, in ne more in ne sme imeti ves čas identičnega okusa, sicer je z njim nekaj narobe. Toda ker je Heineken simbol za svetle neoliberalne dosežke, po katerih gre marsikaj skoz - če le kapitalski ata rečejo tako - in vse postaja in ostaja ceneno in plehko že nekaj desetletij oziroma vztraja v teh večnih devetdesetih, mu kajpak ne gre ugovarjati. Navsezadnje je njegov brat Amstel uspešno uničil celo eno najboljših čeških piv Krušovice. Ne vem, kako se počutijo delavci, ki varijo takšne reči, toda delavci imajo tačas najbrž precej hujših problemov ... A po novem jim lastnik niti dobrega piva več ne privošči. Slavna češka šola se je v stoletju in pol sesula v prah. Samo še starejši od 45 let se spomnimo točenega laškega Goldinga, Unionovega ležaka z zeleno etiketo in poslednjih let spodobne kakovosti. Za svojo 190-letnico si je Laško omislilo repliko prve pločevinke na jugoslovanskem trgu, takšno oranžne barve, ko da bi šlo za sodavico ali vsaj za radler, ne pa za resno pivo. Seveda danes niti nihče med starejšimi ne prepozna te in takšne pločevinke, kajti piva tedaj, v zlatih letih Goldinga ni nihče pil tako - pilo se je bodisi iz flaše ali pa točeno. A je satirik vendarle pomirjen: Kakovost piva se bo zdaj zgledno ujela s kakovostjo televizijskih programov. Naslednja stopnja je vredna najboljših domislic iz zgodovine sovjetske znanstvene fantastike - pivo in televizija se bosta zlila v eno samo neprebavljivo gmoto, sintetično godljo, iz katere bomo splavali samo s posebno disciplino, ki se ji reče askeza, ali pa bomo zapravljali težke denarce za kakovostno pivo. Ko je imel prijatelj Erik v Utrechtu sredi devetdesetih s tremi pajdaši krasno malo pivovarno De Leckere, je Heineken potreboval eno leto in pol, da jih je uspešno dotolkel. Kratko malo niso več prišli zraven. Bili so predobri in premajhni. V tistih letih sem na Nizozemskem zvedel tudi to, da šanki, ki točijo Heineken, po pogodbi ne smejo imeti Pepsi ali poljubne druge črne sodavice, ampak morajo obvezno ponujati Coca-colo. Še preden je petelin trikrat zapel, že smo se v čudoviti družbi, ki po novem upravlja kar državne posle in nadomešča državništvo, našli tudi mi. Nič več ni zabavno, spraševati se, kaj bo ostalo na razpolago prebivalstvu, ko se država dokončno odpove celotni tako imenovani srebrnini, pri čemer je Heinekenova rdeča zvezda  lahko kvečjemu predmet slabih šal in natolcevanj.  

Obči generator stoji že osmo leto, in če ga še toliko polivamo s slabim pivom, se ne premakne nikamor. Ideologija krize v bistvu ne omogoča ničesar drugega kot generatorsko statiko, vsi dinamični procesu so skrepeneli v fantazmo o finančnih trgih. Pogon hlinijo reči, ki sploh ne obstojijo, njihov namen je golo izčrpavanje. Prihaja sicer generacija, ki je svetal plod tehnološkega razvoja in njegovih nasledkov, a vendarle je bilo neki splošni občutek napredka nazadnje zaznati tam sredi sedemdesetih let. Tedaj je sonce zadnjič svetilo v misel, da gre kaj na bolje. In žalostna leta, ki jih živimo zdaj, niso nič drugega kot dobesedno ekspresija, torej iztisnjenje poslednjih kapljic iz tega starega občutka o napredku. Ne vem zakaj, ampak utopisti, ki so znali presekati to žalobno inercijo in kadrovsko, humorno oplemenititi obup in praznino, umirajo tako mladi - Iztok Saksida, Borut Brumen, Boštjan Cvek, zdaj še Janko Zlodre ... Umirajo obenem z zatonom teorije, delovali so še v časih, ko v medijski krajini forumi in osebna mnenja niso nadomeščali trdnih, neomajnih stališč, pogumnih, četudi tveganih in kdaj celo majavih tez. Prav zdaj, ko je preminil Mladinin “človek in mislec”, vrli arhitekt Zlodre, se je vaš kolumnist spomnil na svoje precej bizarno obdobje, v katerem je rad prebiral tudi njegove duhovite prispevke. Bilo je takrat, ko sem si za študij zgodovine marksizma vzel sedem let in prebral vse živo, vmes z družico prevajal Politikin Zabavnik, pivo pa je bilo še tako kakovostno, da je misel našla svojo lastno umestitev in se lepo ujela z družbenopolitično stvarnostjo. Bil sem prekaren kakor danes, reči še niso bile cenene, ljudje ne razprodani, prav okus dobrega piva pa je bil vsekakor tisti, ki se je umestil v refleksijo dobro ritmiziranega vsakdanjika, v katerem je bilo dovolj časa za marsikaj. Dobro pivo daje okus kakovostnemu prijateljskemu razgovoru, njegova usedlina je povezana s ploščami, radiom, kinom, s knjigo, s seksom. Slabo pivo je kontrarevolucionarno, namenjeno je kvečjemu ljudem, ki brezglavo hitijo z nekakšnimi nujnimi opravili, zvečer pa sesujejo “en mrzel mali Heineken”. Pravzaprav jim je docela vseeno, kaj sesujejo, četudi to sploh ni pivo. Slabo pivo je nezdravo, in to ni zgolj preprosto moraliziranje. Pivo je del kulture, in družba, ki ne spoštuje svoje lastne kulture, je verjetno slaba družba. Kakovostno pivo je stimulans, dober prijatelj tako za težaka kakor za intelektualca, tako rekoč delovno orodje. Z njim stečeta beseda, z njim je zamah krepkejši, z njim je radijski eter dobro naoljen, če hočete. Pivska kolonizacija je dveh vrst. Tukaj smo najprej doživeli češko, a kaj, ko so Slovenci tako čudaški narod, da navsezadnje spodijo celo tistega tujca, ki je na njihovi strani. V svoji iracionalnosti in zmedi smo potem dopustili še kolonizacijo številka dve, torej udarec Heineken. Ko je že vse kazalo, da pivo ne more biti slabše, je prišel še en stric z gnilega Zahoda in pokazal svojo moč. Revolucija namreč ne prenese slabega piva, saj s slabim pivom tolerira tudi slabe značaje. Še v najhujših časih in v neverjetni situaciji, ko je bilo pivo v trgovini sedemkrat dražje kakor v gostilni, so na Češkoslovaškem gojili revolucionarni minimum. Ata je v petek popoldan vzel kolo, nanj naložil 10- ali 15-litrski vrč in šel v predmestno krčmo. Tam je spil vrček, dva, tri, požlobudral s tovarišijo za šankom, potem pa napolnil vrč, da je imel pivo za vikend še doma, kjer je najbrž potem nasanjal kakšno mično o svetli prihodnosti in podobno spodbudnih rečeh od hokejske tekme do najnovejšega kritičnega romana, klasične glasbe in nazaj. In kar je najlepše - dobri pivski momenti nimajo nobene zveze z alkoholizmom. Heineken pa jo verjetno ima, saj ljudi peha v obup in prinaša nesrečo.