Pogovorimo se o občutenju in doživljanju sramu. Ne da je to nujno ali kako drugače usodno, prav narobe – ni in ne bo tema predvolilnih soočenj, niti katalonskih zgodovinskih (ne)moči in evropske drže ob njih, niti korupcijskih zdrah in pravnih ukrepov zanje, niti vse večjega pomanjkanja znanja, ki ga zagotavlja vsaka nova izobraževalna reforma in tudi ne pospešenega prizadevanja za neučinkovitost zdravstvenega sistema. Sta pa sram in osramočenost posledici – sram, ki nas obide, sramota, za katero nismo krivi sami, sramotenje našega uma in duha, kar nas vse doleteva ob branju in poslušanju razprav o zgornjih in mnogih drugih resnih zadevah, so občutenja, ki si jih  blago razsvetljen človek na tihem prizna in postajajo vsakdanji del njegovega bolj manj zavednega nelagodja. Nihče nam sicer ne krati pravice do sramovanja, najbrž tudi ni ustavna pravica, in ne vem, če sodi v register pojmovanja moralne avtoritete tistih, ki se za takšne razglašajo – bržkone ne, saj bi ob razmisleku o teh rečeh sploh ne vedeli zanje. Žal pa tudi nihče drugim (oblastem, medijem itn.) ne jemlje ali vsaj ne omejuje pravice do sramotenja javnosti, državljanov, naroda, zgodovine, pravice, zdravega razuma in komaj še zaznavne omike, ki se je o sramu in osramočenosti opredeljevala glede na kulturološko dostojnost in civilizacijsko spodobnost. Ampak to so starosvetne teme, njih raba peša: naj navedem primer iz jezikovnih nasvetov v okviru SSKJ/Fran: vprašanje Kako uporabljamo besedo »sram«?

1. Zanima me, ali je stavek »včasih si imel malo sramu« pravilen.

2. Meni zveni povsem pravilno, mož se zgraža in obenem smeji, ker ga še nikoli ni slišal. (podčrtala jaz)

No, mi pa smo vsak dan bolj sprijaznjeni s tem, da nam je kar naprej nekako nerodno zaradi besed, dejanj in ukrepov, ki jih oblast (ali pa kapital ali birokracija) izvaja nad nami, pa da nam je ta arhaični občutek osramočenosti vse težje priznati. Saj ja nočemo in smemo biti nesodobni (pa gre za del sedanje vsakdanjosti!), ko pa vendar lahko v vsakršni javnosti kritiziramo in psujemo, ne da bi nas bilo (moralo biti) sram. Saj ja ne smemo in ne moremo priznati, da tega starinskega občutenja nismo predelali na kakšni terapevtski šoli na poti do svoje popolne samopodobe, osebne rasti in notranje lepote. Saj nas mora biti sram, prosim lepo, če kdaj pojemo dober zrezek in v nedeljo zjutraj poležimo namesto, da bi tekali, kot da nam je vse fit uradništvo DURSA za petami. A kaj, če se kdaj kdo oziroma marsikdo  nelagodno (zasmehovano, posmehljivo, podcenjeno) počuti ob »kdor ne skače, ni Slovenc« kot (še) neuradni narodni himni, ki izraža našo tako posebno narodovo bit (no, saj je res, pravzaprav, posebna brez modnega cinizma – kdo se pa še hvali s poskakovanjem kot konstitutivnim elementom svoje nacionalne določenosti?) in tako slavljeno identiteto. Ob teh velikih  besedah je treba kar nekaj junaštva za priznanje, da je zagatno živeti v nenehnem nelagodju, ki začenja ukinjati osnovno vprašanje, ali smo si res zaslužili to sramotno podcenjevanje in ga torej pogoltnimo, naj postane naša forma mentis, kot smo sprejeli že marsikaj drugega. »Najboljše so pa pohane piške«. Ali pa bomo sram, sramoto in osramočenost vrnili v sfero intimne preobčutljivosti, kulturne nostalgičnosti in morda celo s krščansko tradicijo obremenjene moralnosti. V vsesplošni pedagogizaciji družbe, ki učinkovito vzgaja tako z navajanjem na potrošništvo kot z izobraževanjem prek TV in drugih razvedrilnih vsebin, se tudi ta prispevek bere kot slaba in zapoznela moralka, le da zase ve, da ne škodi, celo tedaj ne, ko morda kdo začne več misliti pa manj govoriti in pisariti. Pa četudi ne zato, ker bi ga bilo morda sram tega, kar ima povedati … Zato je to prej razmišljanje o kolektivnem občutenju sramu in izhaja iz pravice, da se »upiramo lastni dobi«; razmišljanje, ki sram, osramočenost in sramoto jemlje iz običajnih pojmovanj, vezanih na posameznikovo prikupno zardevanje, ker je bil tu ali tam v očeh drugih in po svoji presoji neroden ali netakten, ali na slabo vest, ki mu jo povzroča krivda zaradi storjenega slabega dejanja ali kršitve neke prepovedi. Sramu sicer priznavamo pravico do statusa  skritega intimnega čustva, a zakaj se je moralo povnanjiti, postati kolektivno občutenje zadrege, nelagodja? Sram postaja vsakdanja lastnost družbenih skupin, se jih polašča, postane določno razmerje med privzgojenim čustvom in racionalno presojo; a te skupine same težko identificirajo svojo krivdo za tako počutje. Vprašanje je sploh, če je lahko govor o krivdi.

A na začetku je bila beseda in iz biblije slovenskega jezika sledi, da se večina izpeljank iz sram nanaša na žensko obliko (nekaj primerov: sramuje se, ker je to naredila; sramovala se je zaradi svoje obleke; brez sramovanja se je slekla; lastna mati se ga sramuje). Za našo tokratno rabo navajam: zasramováti: navadno z besedami, ki vzbujajo prezir, obsojanje, jemati komu ali čemu ugled, veljavo. Je govor o nas? Za nas pa piše: sramovati se svoje lahkovernosti. In da je sramovati se nedovršen glagol.