Šestega maja je v državnem zboru zasedal odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na dnevnem redu poslancev sta bila predloga dveh zakonov poslanske skupine Nove Slovenije: sprememba Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter Zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Oba zakona naj bi reševala tako imenovano romsko problematiko, predvsem neobiskovanje osnovne šole romskih otrok. Tovrstni predlogi so se pred poslanci samo v tem mandatu znašli že tretjič. A tokrat za spremembo so zakona v veliki meri podprli tudi poslanci vladne koalicije. Naslednji dan na 103. izredni seji državnega zbora sta bila oba zakona s 55 glasovi ZA in 10 PROTI tudi potrjena. Tako imenovano protiromsko zakonodajo je potrdila velika koalicija politične desnice, stranke Socialnih demokratov in večjega dela poslanske skupine Svoboda.

Namen sprejetih zakonov je discipliniranje romskih družin preko institutov denarne socialne pomoči in otroškega dodatka. Družine z otroki, ki ne obiskujejo osnovne šole, bodo tako po novem socialno pomoč in otroške dodatke prejemale v naravi, torej v obliki naročilnic za specifično blago, bonov ali plačil računov. Po veljavni zakonodaji osnovne šole že zdaj Inšpektoratu za šolstvo sporočajo, kadar otroci šole ne obiskujejo. Šole to počno arbitrarno; nekatere, ko otrok zamudi 20 ur, druge, ko je odsoten 100 ur pouka ali več. Na podlagi obvestil Inšpektorat za šolstvo izdaja odločbe o prekrških, starši pa prejmejo globo. Takšnih primerov je na leto okoli 300, od tega gre v resnici zgolj v tretjini primerov za romske otroke. Po novem bo inšpektorat o prekršku obvestil tudi centre za socialno delo, ki bodo denarno pomoč in otroški dodatek avtomatično izplačali v naravi. Obenem se je na mizi poslancev znašel tudi predlog za znižanje otroškega dodatka za 33 odstotkov v primerih, ko otrok po končani osnovni šoli ne bi nadaljeval s srednješolskim izobraževanjem. Slednji je bil sicer na Odboru za delo črtan. Da je znižanje otroškega dodatka ob neobiskovanju srednje šole korak predaleč, so dojeli tudi v spontani koaliciji.

Na problematičnost obeh zakonov je večkrat opozorila Zakonodajno-pravna služba državnega zbora, zakonoma je nasprotoval tudi Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo. Zakonodajna služba je opozorila, da so po veljavnem Zakonu o osnovnih šolah starši v prekršku, če ne poskrbijo, da šoloobvezni otroci obiskujejo pouk ali druge dejavnosti v okviru obveznega programa. Gre za prekršek in posledično globo, ki je v prevencijskem smislu usmerjena v discipliniranje staršev otrok. Po drugi strani je denarna socialna pomoč namenjena zagotavljanju sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb in NE more biti sredstvo discipliniranja. Celo Ustavno sodišče je že večkrat ugotovilo, da ima posameznik pravico do minimalnih sredstev za življenje, da je, z drugimi besedami, socialna država dolžna zagotoviti pomoč socialno ogroženim posameznikom. Zakonodaja, ki so jo potrdili poslanci, je torej sporna celo z vidika meščanskega prava. Tudi Inšpektorat za šolstvo je večkrat opozoril, da namen ne more biti golo sankcioniranje družine, temveč želja, da se otroke dejansko spravi v šole. Inšpektorat je tudi večkrat pojasnil, da tudi če bo o prekrških obveščal centre za socialno delo, to pomeni, da bodo te odločbe lahko do centrov prispele tudi več let po dejansko storjenem prekršku. Otrok bo tako lahko že odrasel, ko bodo staršem socialno pomoč začeli izplačevati v naravi. Učinek sprememb bo torej kaznovanje, ne pa dejanska prisila, da gredo otroci v šolo.

Omejevanje socialnih transferjev slovenski pravni red sicer že pozna. Dopustno je, kadar se odkrije nenamenska raba, a je odkrivanje in prepoznavanje tovrstnih primerov v pristojnosti centrov za socialno delo, ne pa poslancev Socialnih demokratov in Svobode. Socialni delavci so do sedaj imeli diskrecijsko pravico in strokovno avtonomijo, ki pa jim jo sprejeta zakonodaja omejuje. Denarna pomoč se v približno 1000 primerih mesečno na podlagi odločitve centrov za socialno delo dejansko tudi izplačuje v naravi. Sprejeta zakonodaja pa uvaja neke vrste avtomatizem.

A velike koalicije protiargumenti niso prepričali. Prav veliko nasprotne argumentacije tudi ni bilo slišati: minister za socialo se je skril in čakal, da vse skupaj mine, poslancev Levice na odbor za delo ni bilo, državni sekretar z ministrstva za delo, pa je bil celotno trajanje odbora tarča tako levih kot desnih. Pri tem ni zanemarljivo, da je sprejem protiromske zakonodaje v prejšnjem sklicu Državnega zbora z zahtevo po posvetovalnem referendumu preprečila prav stranka Levica. 

Realnost romskega življenja in pravi razlogi, da romski otroci ne hodijo v šolo, so seveda daleč stran od sprejete zakonodaje ter strahov, sovraštva in oportunizma, na podlagi katerega so jo poslanci potrdili. Materialna revščina, življenje brez tekoče vode in elektrike, vlaga, mraz in plesen so v nekaterih romskih naseljih dnevna realnost. V naselju v Beltincih imajo tako samo eno skupno stranišče, bivališča pa so brez tekoče vode. Za otroke pogosto ni nikakršnega organiziranega prevoza v šolo, prav tako ne za dekleta, ki potrebujejo obisk ginekologa. Romski otroci včasih sploh ne vedo, da imajo možnost po osnovni šoli nadaljevati šolanje v srednjih šolah. Osnovni pogoji, da bi ti otroci hodili v šolo, enakopravno in vsaj približno dostojanstveno, niso izpolnjeni. Dodati je treba še globoko izoliranost romske skupnosti. Primanjkuje, na primer, romskih pomočnikov, ki naj bi bili vezni člen med romsko skupnostjo in vzgojno-izobraževalnimi institucijami. Politični razred je dopustil marginalizacijo, getoizacijo in izključevanje romske skupnosti iz družbenega življenja, zdaj pa uvaja disciplinske ukrepe, ki bodo zatečeno stanje zgolj še poslabšali. 

Sovražnost in strah prebivalcev jugovzhodne Slovenije, ki sta poslance vodila pri odločanju, je treba razumeti v kontekstu nesposobnosti in oportunizma županov ter političnega razreda na splošno. Na izboljšanju odnosov med romsko in večinsko populacijo se ne dela nič. V nekaterih primerih zobozdravniki zavračajo obravnavo romskih otrok, namenski denar za romsko skupnost izginja za obnove cest, križišč, krožišč in druge infrastrukture. Tisti romski otroci, ki dejansko pridejo v šolo, so podvrženi stigmi. Dejstvo, da so zaradi materialnega položaja ti otroci prisiljeni odrasti hitreje od vrstnikov in da to v večinskem prebivalstvu vodi v utemeljen strah, ostaja zanemarjeno. 

Sprejeti ukrepi pod črto pomenijo odvzem strokovne avtonomije socialnim delavkam, uvajanje disciplinskih ukrepov, ki bodo v dveh tretjinah zgrešili svojo deklarirano tarčo, v večini primerov pa prišli prepozno, da bi imeli kakršenkoli učinek. Tudi če do učinka pride, ta gotovo ne bo v korist otrok, ampak bo njihov položaj še poslabšal. Govorimo namreč o hierarhičnih skupnostih, v katerih so tako ženske kot otroci pogosto žrtve nasilja. Da sta zakona podprla poslanka Tereza Novak, dolgoletna izvršna direktorica Slovenske filantropije, in poslanec Darko Krajnc, predsednik in soustanovitelj Rejniškega društva Slovenije, je dober pokazatelj, kako daleč so zdrsnili domači liberalci in kako močno na delu je predvolilni oportunizem. Kdor se boji, da prihaja avtoritarna, rasistična vlada, si lahko oddahne, saj je očitno že prišla.