Put-in, put-out ali beda kritikov obiska

Obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina v Sloveniji je, kot pričakovano, izzval vrsto bolj ali manj kritičnih komentarjev. V senci teh komentarjev so ostale tudi številne pozitivne plati prihoda ruskega predsednika. Nekateri mediji so pred prihodom Putina prikazali njegove domnevne žrtve, ne da bi ob tem ponudili en sam dokaz, da je za opisanimi likvidacijami res državni aparat Rusije ali celo sam Putin. Drugi so opozarjali na dejstvo, da grobovom slovenskih vojakov, ki so v prvi svetovni vojni padli v tujini, za razliko od ruskih pri nas, nihče ne postavlja spomenike. In pri tem pozabili, da je to predvsem naloga Slovenije v dogovoru s tujimi državami in da Sloveniji zagotovo nihče ni preprečeval, da v tujini naroči ali da celo tja odpelje svoje spomenike, tako kot je to naredila Rusija v dogovoru s Slovenijo. Da ne govorimo o tem, da ti slovenski vojaki, ki so padli v avstrijskih ali nemških uniformah na tujih tleh kljub svoji zagotovo tragični usodi zagotovo niso padli - v vlogi osvoboditeljev, kot to velja za ruske vojake v Sloveniji, ki so Slovence osvobajali iz avstroogrske »ječe narodov« ter uničevali sile nemških in madžarskih okupatorjev.

Enako brez podlage so bile kritike o slovenski domnevni kršitvi zahodnih »sankcij« proti Rusiji, med katere obiski, še posebej pa pietetni, zagotovo ne spadajo. Podoben sklep pa velja tudi za vse, ki so prepričani, da bi Slovenija morala bojkotirati Putina vsaj zaradi njegove politike v Siriji in Ukrajini. Kar je seveda prav tako brez podlage. V Siriji je Putin pred dvema letoma kvečjemu zaustavil ameriško intervencijo, še eno v nizu zahodnih intervencij z lažnim povodom, ki ga je predstavljal domnevni napad s sarinom, ki so ga v resnici izvedli »uporniki« s podporo zahodnih držav. Posledica te ruske diplomatske intervencije je bila uničenje celotnega arzenala kemičnega orožja v Siriji. Kar je za Sirijo in ves svet vsekakor nekaj zelo dobrega. In isti sklep velja tudi za napade na skrajneže Islamske države, ki s sejejo teror doma in po svetu. 

Dogajanje v Ukrajini je bilo prav tako zgolj obrambna poteza, s katero je Rusija znova vzpostavila status quo, ki so ga porušili voditelji ZDA in EU z nespametno pritegnitvijo Ukrajine v evropsko brezcarinsko območje ob istočasnem trganju vezi med Ukrajino in Rusijo ter s podporo prevratu v Ukrajini, ki je z vodilnega mesta odstranil koruptivnega, toda legitimnega in demokratično izvoljenega predsednika države. Mešanica nasilja in preglasovanja je tako dobila premoč v močno razdeljeni državi, ki se nahaja na meji dveh civilizacij in v kateri zaradi večnacionalne sestave preprosto ni mogoče vladati zgolj z majorizacijo, teptanjem pravic manjšin in »tiranijo večine.« Kar v ZDA, ki želijo biti »talilni lonec« narodov (»melting pot«) ne razumejo, morali pa bi razumeti vsaj v Bruslju, ki je tudi prizorišče podobnih flamsko-valonskih delitev. In v Ljubljani, ki je svoj čas prav tako nasprotovala preprostemu načelu »en človek – en glas« v Jugoslaviji. Za tragedijo v Ukrajini so zato odgovorne predvsem ZDA in države EU, ki so sledile tej nespametni politiki evroatlantske ekspanzije, ne pa Rusija.

Pozivi o tem, da je potrebno Putina bojkotirati zaradi podpore »separatistom« v Ukrajini in zaradi odcepitve Krime pa bi bili bolj verodostojni, če jih ne bi izrekali prav tisti, ki so s podporo podobnim enostranskim odcepitvam na Balkanu in še kje prvi prekršili veljavna pravila mednarodna prava. In če je Meddržavno sodišče s svojim mnenjem glede razglasitve neodvisnosti Kosova vsaj »implicitno« dalo večji pomen pravici do samoodločbe, potem je seveda še toliko manj narobe, če so to pravico izkoristili prebivalci Krima. Celo če bi bile ruske poteze v Ukrajini res »napačne« z vidika razvoja sedanjega mednarodnega prava, potem bi šlo v najslabšem primeru zgolj za politiko »retaliacije«, torej enakega odgovora na kršitve mednarodnega prava, kot so ga storile države-kritiki teh potez Rusije. Gre zgolj za metodo, s katero vse države, še posebej pa velike sile, skrbijo za ravnotežje v svetu in spoštovanje uveljavljenih pravil. V svetu, v katerem ni vrhovnega razsodnika je lastna kršitev istega pravila, ki ga je prvi prekršil tvoj geopolitični nasprotnik (oziroma »partner« in »prijatelj«) lahko uvod v razpad mednarodnega reda – ali pa poskus ponovne uveljavitve reda in pravil, ki so jih prve porušile prav države EU in ZDA s svojimi različnimi vojaškimi »humanitarnimi intervencijami« brez mandata VS OZN. In vsi vemo, da so te intervencije privedle zgolj do še večje nestabilnosti, predvsem na Bližnjem vzhodu. 

K temu je potrebno dodati še dejstvo, da je »zahod«, (ki mu vsaj od vstopa v EU in NATO pripada tudi Slovenija) že od konca hladne vojne v nasprotju z vsemi obljubami, ki so jih dali najvišji predstavniki zahoda vključno z ameriškim zunanjim ministrom Jamesom Bakerjem (in ki zato, ker so bile dane v posebnih okoliščinah tudi obvezujejo države) meje svojega vojaškega zavezništva neprestano širil proti Rusiji in jo s tem prisilil, da se je odzvala. Kljub temu, da je ameriški zunanji minister James Baker ob rušenju berlinskega zidu leta 1989 obljubil Mihailu Gorbačovu, da se NATO proti vzhodu, ne bo širil niti »niti inč« so zahodni politiki na to zavezo pozabili. Mnogi v Rusiji, na primer tudi znani disident Soljženicin, so že pred tem očitali zahodni Evropi in ZDA, da načrtno razbijajo Rusijo. Soljženicin je na primer trdil, da so po pričevanju Evgenija Primakova 1991 leta "Mitterand, Major in Baker nestrpno čakali umik sovjetske vojske in skupaj obljubili, da se zveza NATO ne bo širilna na Vzhod ter da nobeno članico Varšavske zveze ne bodo sprejeli v NATO.” Nato pa so obljube požrli.

George Kennan, nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, avtor »dolgega telegrama«,  ki si je pravzaprav izmislil ameriško politiko »obkoljevanja« Sovjetske zveze je bil prepričan, da  je »širjenje NATO-a na Vzhod najbolj usodna napaka ameriške politike od konca Druge svetovne vojne,« ker naj bi pripeljala do zbujanja »antizahodnih in vojaških tendenc v Rusiji«, zaradi česar bi se »znova vzpostavila atmosfera Hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.« Kmalu zatem so bile sile zveze NATO že v Poljski in Madžarski in Romuniji, po Kennanovem mnenju v »državah, iz katerih je Hitler sprožil napad na Sovjetsko zvezo leta 1941,« v prav teh državah pa sedaj nameščajo »protiraketni ščit«, čeprav je že dosežen sporazum z Iranom, ki je do lani veljal za glavni izgovor za nameščanje teh raket.

Ko je Vladimir Putin 16. junija leta 2001 v tedaj še nečlanici zveze NATO Sloveniji prvič srečal Georga Busha na Brdu pri Kranju, sem spremljal to srečanje kot poročevalec in ob robu srečanja zapisali: »Kot je bilo mogoče izvedeti, naj bi bil Putin od Busha v Ljubljani zahteval predvsem troje. Najprej podporo za 'tamponsko območje med Rusijo in državami zveze Nato'. Na drugem mestu naj bi bila zahteva po 'priznanju ruske vplivne sfere v vzhodni Evropi'. Na koncu pa še zahteva po zmanjšanju ameriškega vmešavanja v Ukrajini, na Kavkazu in v osrednji Aziji. Za Putina naj bi bilo tudi 'absolutno nesprejemljivo' razširjati Nato 'na Balkanu ali ob Baltiku'.«

Kljub temu pa se je NATO še naprej širil proti vzhodu in na Balkan, Slovenija pa je pri tem procesu pridno sodelovala. Da bi del dejansko sovražnega zavezništva, katerega del je postala tudi Slovenija postala tudi Ukrajina, je bilo za Rusijo seveda enako nepredstavljivo, kot je bilo za ZDA v času Kubanske krize nesprejemljivo, da bi bile ruske jedrske rakete dobesedno na pragu ZDA.

Tisti, ki so zahtevali »bojkot Putina« zaradi dogodkov v Ukrajini bi morali zato z enako vnemo, če bi jih vodila načela in ne predsodki do Rusije, zahtevati tudi bojkot obiskov vseh ameriških predsednikov zaradi nesprejemljivega pritiska ZDA na vlado Kube glede njenih suverenih odločitev o obrambi države ter enako tudi zaradi vpletenosti ZDA v različne vojne in intervencije po vsem svetu. In samo v tem trenutku so ZDA vpletene v – odvisno od definicije – pet do 134 »vojn« v različnih delih sveta. (http://www.mintpressnews.com/us-now-involved-134-wars/196846/). ZDA so ob tem sodelovale v tudi pri najmanj 57 primerih rušenja tujih vlad število vseh vojn in intervencij, v katerih so sodelovale, pa skoraj dosega število 200  Kljub temu pa se obiski ameriških predsednikov v številnih državah sveta ne odklanjajo. Interesne sfere in geopolitične varnostne zahteve velikih sil so pač dejstvo in kdor se ne sprijazni s to realnostjo, ta sveta, v katerem smo, enostavno ne razume.