Skrivnosti partije

Skrivnosti partije

Okrogla miza, intervju ali pogovor
28. 3. 2019 - 16.00

Pred časom je pri založbi princetonske univerze, ki ima med akademskimi izdajateljskimi hišami vsaj na področju historiografije bržčas najgostejše in najobčutljivejše sito, zagledala luč sveta obsežna študija A. Jamesa McAdamsa o komunistični partiji kot edinstveni obliki politične organizacije. Avtor se je lotil obravnave strukture, ki jo šteje za globalno na ravni zamisli in temporalno omejeno na nivoju prakse.

Iz McAdamsove študije bi bilo mogoče izcediti sklep, da je bila komunistična partija organizacijska forma, ki je mogla zagotavljati uspeh čisto določeni politiki – njen temelj je bilo prepričanje, da je kvalitativno povsem drugačna od vseh ostalih tovrstnih prizadevanj –, vendar je bila učinkovita le v nekem obdobju. Kot taka naj bi bila danes, v drugačnih časih, že docela zgodovinski pojav. Pri tem posamične okoliščine za uveljavitev in uspeh komunistične partije naj sploh ne bi bile tako zelo pomembne kakor sáma epoha. Analogni dobi pač ustrezajo določeni tipi organizacij, digitalni pa drugačni. Komunistična partija je bila ob izteku prve od njih zelo uspešna, medtem ko je prehod v drugo njen »solarni sistem« – Otto Kuusinen, najpomembnejši finski trabant v njem, je s to slikovito formulo označil institucionalizirani red, ki se mu je zapisal – vrgel iz tira. Čvrsti newtonski nebesni mehaniki se je ura očitno iztekla tudi v območjih prenesenega pomena ...

Komunistična partija je s sámo svojo strukturiranostjo, ki ji je bil cilj prodreti v vse pore življenjske stvarnosti, vplivala na mentaliteto epohe. Vsaj per negationem je zaznamovala tudi drug(ačn)e politike. Uveljavitev koncepcije militantne demokracije Karla Loewensteina ali zamisli Waldemarja Guriana, Carla J. Friedricha in Ernsta Fraenkla, ki so položile temelje Južne Koreje in Zvezne republike Nemčije ter v začetnem obdobju blokovske delitve sveta vplivale na ravnanje najmočnejših strank vrste parlamentarnodemokratičnih držav, niso bile brez zvez s situacijo, ki jo je ustvaril pojav in vzpon tako edinstvene organizacije, kot je bila komunistična partija. A drug(ačn)e politične grupacije so lahko adaptirale in homologizirale le posamezne elemente njene strukture, nikakor pa ne celote. Nobena od njih, denimo, ni niti za hip postala planetarna hierarhično strukturirana organizacija kakor Kominterna, ki je od svoje ustanovitve do razpusta delovala kot svetovna stranka. Pozneje je vlogo slednje prevzel vzhodni blok, v katerem so imele posamezne države zelo močne mednarodne službe. V času, ko je bila zmogljivost komunikacijskih sredstev v primerjavi s sedanjimi zelo nizka in so bili vsakodnevni stiki med posamezniki problem že na razdalji petdesetih kilometrov, je bilo usklajeno delovanje v makroregiji ali celo na vsej zemeljski obli velikanska prednost. Komunistična partija je zato lahko zabeležila niz uspehov in prevzela oblast nad razsežnimi prostranstvi in večstomilijonskimi množicami ljudi. Dandanes, ko morejo tudi nosilci najbolj lokalnih idej s pomočjo sebi podobnih elementov ustvariti planetarno mrežo in delovati globalno, je situacija seveda drugačna. Nekdanja posebnost Kominterne je v digitalni dobi lahko običajnost mnogokoga. Planetarno mobilizacijo se vrhu vsega da izvesti za zelo različne cilje, ne samo za politične.

Seveda pa komunistična partija zaradi svoje planetarnosti ni doživljala samo uspehov. V weimarski Nemčiji je bila prav zaradi nje popolnoma poražena. Kot zgolj sekcija svetovne stranke je tamkajšnja partija, ki se je ob razmeroma velikih odporih prilagodila najprej shemam ruskim boljševikov, nato pa še njihovemu vrhu z J. V. Stalinom na čelu, ravnala po direktivah iz Moskve. Slednja je zaradi ocene, da je nacionalni socializem dejansko fašizem, ta pa naj bi bil zgolj izrastek najpoznejšega in najbolj (samo)morilskega, tj. imperialističnega kapitalizma, pričakovala, da prihaja za komuniste pravi trenutek po neizogibnem polomu Hitlerjevega gibanja. Tedaj bi komunistična partija ne smela imeti nobenih konkurentov. Zato je moči usmerila v obračun s socialnimi demokrati. Kralj hitlerjanske propagande Joseph Goebbels in poznejši steber Vzhodne Nemčije Walter Ulbricht sta lahko zato pred usodnim letom 1933. družno napadala »sistem«. Ni jima bilo nerodno niti skupaj zborovati. Socialdemokrati, ki so poleg katoličanov veljali za najmočnejši steber leta 1918 porojene nemške republike, so se tako znašli v navzkrižnem ognju. Po njih so na vso moč streljale propagandne baterije Josepha Goebbelsa, monarhističnega tradicionalista Alfreda Hugenberga in carja komunističnega tiska Willija Münzenberga.  Za hitlerjance in konservativce so bili socialdemokrati izdajalci, ki so ob koncu prve svetovne vojne zasadili armadi cesarja Viljema nož v hrbet. Za komuniste pa so postali socialfašisti. Da so imeli svoj delež posredne krivde pri umoru Karla Liebknechta in Rose Luxemburg, je bilo za Moskvo kajpak nebistveno. Politika v svojem aktualnem dogajanju tako ali tako ni zgodovina. V tvorni obliki se dela iz in zaradi sedanjosti. Za prihodnost. Zgodovina jo potem samo arhivira in jo naredi za takšen ali drugačen primer.

Posledice politike svetovne stranke so bile v Nemčiji katastrofalne. Dežela, v kateri so komunistični analitiki predvidevali drugo veliko revolucijo – takšno, ki bi ji bila ruska leta 1917 le skromna uvertura –, je krenila na pota nacionalsocialističnega novega (ne)reda. Ernst Thälmann, ki je vodil nemško sekcijo Kominterne, je pristal v hitlerjanskem zaporu in izza rešetk pisal svoje traktate o aktualni situaciji ter jih s pomočjo žene skrivaj pošiljal v Moskvo. Do danes se je v ruskih arhivih ohranilo 24 njegovih pisem Stalinu iz let 1939–1941, ki so nemara najzanimivejša zaradi posvajanja oziroma anticipiranja nacionalsocialističnega slovarja. Thälmann se je hudoval nad plutokratsko Anglijo in razglabljal o »totalni vojni«, še preden jo je Goebbels februarja 1943 javno razglasil. Sovjetski tovariši, ki so bili po znani Stalinovi krilatici ljudje posebnega kova, pa ob tem niti v času veljavnosti svojih javnih in tajnih sporazumov s hitlerjanci niso naredili nič učinkovitega za to, da bi ga rešili iz ječe. Komunistična partija je tedaj očitno delovala kot Behemot, ki ne čuti niti tega, če stopi na lasten rep ali se ugrizne v jezik oziroma ustnico.

Seveda so vse omenjene peripetije le ilustrativni primer za to, kar je treba misliti in reči. Kmalu bodo podobne študije, kot jo je napisal McAdams, namenjene tudi drugim organizacijskim strukturam iz analogne dobe. Verjetno celo takšni samoumevnosti, kot je stranka brez katerega koli pridevnika. Ali pa politični blok oziroma tabor. Organizacijskega problema digitalne dobe pa zaenkrat ni zadovoljivo rešil še nihče. A tudi ko ga kdo bo, bo prej ali slej o tem mogla nastati študija, kakršna je že posvečena komunistični partiji.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness