Temeljna in nenapisana zapoved alternativne kulture je, da deluje kot skupnost. V vsaki dominantni kulturi skupnost namreč deluje po zapovedih od zgoraj, pa najsi bo tisto zgoraj bog ali pa eksces. Nedavni tedni so bili en sam eksces – skupnost oziroma področje dominantne kulture, večinska populacija se je ravnala po ekscesu. Poleg vremenske ujme in obsedenosti s športnim dogodkom je kvečjemu še vojna tisto polje, na katerem se dominantna kultura oziroma večinska populacija sploh lahko oblikuje kot skupnost. »Kulturna populacija« s tem dokaže svojo pripadnost »nenehni sedanjosti«, v tem je njena regresija, njena predmodernost. V ožjem smislu je kultura ujeta v predmoderno stanje tudi politično – kaj pa so projekti in projektno zastavljene naloge drugega kakor eksces; tisto, čemur je nujno treba zadostiti, da je kultura srečna in zadovoljna.

Alternativnost je najti v radikalno drugih in drugačnih razmerah. Alternativna kultura je alternativna pač toliko, kolikor zadeva – in veže – skupnost v neekscesnem, povsem mirnem, navidez dolgočasnem obdobju. Skupnost, ki poganja alternativno kulturo je zmerom nekako navadna – prav skoz svojo navadnost kaže podobo, ki ji vedno znova lahko rečemo, da je moderna. Kot taka ne hlepi po nenehnem zboljševanju, razvojnih učinkih, pač pa sili naprej že kar na svojem mestu, ki je tako ali tako »spredaj«. In ta »spredaj« ima lahko ambicije avantgarde, lahko pa kratko malo ustreza tisti skupnosti, ki je srečna in zadovoljna že s tem, ko dela reči, za katere ni mesta v nobenem projektu, v nobenem načrtu kulturne politike. Alternativa za svojo srečo in zadovoljstvo namreč ne potrebuje ekscesnega pogona, ekscesen – za dominantno kulturo še kako ekscesen – je kvečjemu njen rezultat. In kakor koli obračamo, rezultat naporov v alternativni kulturi je prav tista skupnost, ki pomeni tudi njen začetek: Sam pogoj alternativne kulture je obenem že ves njen izid.

Aksiom alternativne kulture se zato ne ubada z vprašanjem, kako je mogoče, da Slovenci in Slovenke stopijo skupaj, »kadar je treba«, ampak ohrani skupnost tudi in predvsem tedaj, kadar ni treba – kadar ni nobenega ekscesnega pogoja, ki bi mu bilo treba zadostiti, da vztrajamo v kulturi. ŠOU, denimo, ne more razumeti tegale radia, ker ta radio večino časa deluje, ko mu sploh ne bi bilo treba. Kot tak je seveda tudi ŠOU zavezan k ekscesu – ne more delovati brez zaščite, gasilcev in odlikovanj, če se izrazimo aktualno. Vsa alternativna kultura pa je – ravno nasprotno – utemeljena z nepotrebnostjo, z navadno nepotrebnostjo. In ker je navadna nepotrebnost že sama v sebi ironična, se reč dodatno zaplete: Populacija, ki lahko sodeluje samo v ekscesnih razmerah, ima namreč skrajno boren smisel za ironijo. To je dokaj stara zadeva. Kritična sociologija literature tako ve povedati, da je Ivanu Cankarju, recimo, v teh krajih spodletelo, ker ni upošteval, da narod okrog njega nima nikakršnega smisla za ironijo. Cankar je kot kak priden alternativec zadevo sicer speljal do konca, a ga nihče ni mogel razbrati, ker se je dominantna kultura okrog njega obnašala kot en sam resnoben, ekscesen značaj z zelo robatim smislom za humor. In prav ubadanje z narodovim značajem je tista žalobna vrlina, ki trenutnim ekscesnim razmeram dodaja še in še negativnega kapitala. Že tako se sprašujemo, komu je v interesu obče kopičenje negativnega kapitala, potem pa se dominantna kultura zaplete še v razpredanje o narodovem značaju: Tako se ustvari nekakšna večna gostilniška psihoanaliza, ji recimo, ki za svoje nadaljnje delovanje potrebuje novih in novih ekscesov. Alternativni kulturi tega res ni treba; briga jo, kakšen je narodov značaj, saj je utemeljena, ne glede na raznolikost vseh značajev, kar pomeni, da lahko deluje kjer koli, ne samo kadar koli. Če je samonikla, skvoterska, samorasla, avtentična, potem še toliko bolje; potem za svoj obstoj dejansko ne potrebuje jokavih razprav o tem, kako omejen in hrapav je ta narodov značaj, da spričo njega nikakor ni mogoče delovati normalno. Prav obrnjeno – bolj ko je narodov značaj globoka greznica, uspešneje se alternativna kultura dokaže kot tista, ki ji ni mar, tudi ko bi bilo treba. In medtem ko se dominantna kultura ubada z ekscesnimi razmerami in se gre svojo lasten shizofren samogovor, češ kaj nam je tega treba oziroma kaj je še treba, da bo skupnost le začela delovati kot eno, ji alternativa odgovarja s precej enostavnimi in navadnimi dokazi, da skupnost seveda lahko deluje samo tedaj, kadar si vzame dovolj prostora in dovolj časa. Alternativna ambicija zagotovo ne upošteva, kaj bi bilo treba, ampak se konstituira kot nepotreben subjekt. Politično nezavedno zatorej alternativo zmeraj bere kot eksces – v svoji dominaciji mu ni jasno, da so pravzaprav zunanje ekscesne razmere tiste, ki tvorijo virtualen svet, nasilno spravljeno skupnost, v kateri je prostor in čas samo še za junaštvo in uspeh, pa najsi gre za ujmo ali pa šport.

Alternativnost v tem trenutku torej ne spodbuja nekakšne vzvišene drže nad reševanjem naravne katastrofe niti se ne zmrduje nad športom kot takim, pač pa kratko malo vztraja v svoji navadnosti. In ko se v tem nemogočem razmerju med dominantno kulturo in alternativo kaže podoba temeljnih razlik, bi to kazalo vzeti kot prednost. Vprašanje pa je, ali ubadanje z narodovim značajem razliko sploh lahko vidi kot nekaj svetlega, kot nekaj, kar deluje celo brez ekscesa, tudi takrat, ko je to najmanj potrebno.