Glede na statistične podatke je v Sloveniji trenutno stopnja brezposelnosti nizka, stopnja izobrazbe visoka, bruto domači proizvod je visok, selitev iz države pa je glede na raziskave enostavna. Glede na meritve imamo tudi visoko stopnjo osebne in politične svobode in visoko stopnjo varnosti. Število osebnih avtomobilov na prebivalca se je od osamosvojitve pa do danes podvojilo, skoraj vsa gospodinjstva imajo dostop do interneta. Statistika pravi, da uživamo gospodarsko blaginjo brez primere z optimističnimi napovedmi za prihodnost. Raziskava Mladina 2024, ki sta jo izvedli Fundacija Friedrich Ebert Stiftung in mariborska filozofska fakulteta, pa kljub temu kaže, da so mladi glede prihodnosti še vedno zelo črnogledi. Statistično zaznana blaginja se ne odraža v njihovem psihološkem blagostanju. Trend slabšanja duševnega zdravja se nadaljuje. Zakaj?

Izboljšanje povprečnega življenjskega standarda, kot ga prikazuje statistika, ne pomeni, da se je ta izboljšal enakomerno. Kot pokazatelj življenjskega standarda se pogosto uporablja bruto domači proizvod, torej merilo gospodarske uspešnosti države. Gre za pomanjkljivo meritev, ki odraža zgolj skupno vrednost dobrin in storitev, ne pa tega, kako so dobrine razporejene ali koliko delovne sile je bilo izkoriščene za proizvodnjo te vrednosti. BDP v svoje izračune ne vključuje izredno pomembnih dejavnikov kvalitete življenja, kot so stanje okolja, dostop do zdravstvenih storitev, razmere na delovnem mestu, zadovoljstvo z življenjem. Da gospodarska rast ni bistveno izboljšala finančnega položaja spodnje polovice prebivalstva, priznavajo tudi raziskovalci mladine. Zgovorno je, da humanitarne organizacije poročajo o povečanju potreb po humanitarni pomoči, ki jo zaradi povišanja življenjskih stroškov vse pogosteje potrebujejo tudi redno zaposleni. Veča se tudi število prejemnikov socialnih transferjev. 

Veliko bolj realen vpogled v kvaliteto življenja dobimo, če preverimo, koliko oseb je brez osebnega zdravnika, koliko žensk brez izbrane ginekologinje, ali so domovi za starejše, vrtci in šole dejansko tako dostopni, kot bi naj bili. Raziskava Mladina 2024 ugotavlja, da mlade najbolj skrbi ravno dostop do javnih storitev, ki pa je pri nas, kot vemo, močno okrnjen in se s privatizacijo slabša. Ne smemo pozabiti tudi na razsežnosti problemov, ki jih prinaša okoljska kriza. Kot na primer lanskoletne poplave v Sloveniji in požari na Mediteranu.

Podobno kot pri kakovosti življenja tudi statistika glede brezposelnosti ne pove ničesar o kakovosti delovnih pogojev, ki so bistveni za duševno zdravje. Pa tudi sicer je statistiko o številu brezposelnih treba jemati z rezervo. Dvom v dejansko izboljšanje razmer na trgu delovne sile in uradno statistiko so izrazili tudi raziskovalci Mladine. Po Eurostatovih raziskavah je bilo v letu 2023 brezposelnih 10 odstotkov mladih, serije raziskav o mladih pa so pokazale, da se kar 24 odstotkov mladih opredeljuje za brezposelno osebo. Osebe, ki jih Statistični urad Republike Slovenije in Eurostat pojmujeta kot brezposelne, morajo namreč izpolnjevati tri kriterije. Prvič, biti morajo brez zaposlitve. Drugič, zadnje štiri tedne morajo aktivno iskati delo. Tretjič, morajo biti na voljo za zaposlitev v naslednjih dveh tednih. Tako obstaja nezanemarljiv nabor oseb, ki spadajo pod kategorijo skrite brezposelnosti. Na primer honorarni delavci ali pa osebe, ki so zaradi dolgotrajne neuspešnosti prenehale aktivno iskati zaposlitev, bi se pa zaposlile, če bi se pojavila možnost. Ob tem mlade pesti tudi skrb pred spremembami na trgu delovne sile, ki jih prinašajo tako umetna inteligenca kot tudi migracije. 

Poleg skrbi za varno zaposlitev se mladi soočajo tudi s stanovanjsko stisko. Slovenija je z osamosvojitvijo postala izrazito lastniško orientirana država. Okrog 90 odstotkov prebivalcev je lastnikov svojih stanovanj, približno 10 odstotkov je najemnikov. Med najemniki je največji delež mladih. Soočajo se z majhnim in popolnoma nereguliranim najemnim trgom in absurdnimi najemninami. Za streho nad glavo so primorani sprejeti nemogoče kaprice lastnikov ali pa se po končanem študiju preseliti nazaj v svojo otroško sobo. Raziskovalci potrjujejo, da stanovanjska problematika opazno vpliva na povišano raven stresa in slabše duševno zdravje, ustvarjanje družine pa se pomakne globlje v prihodnost. 

Na slabše duševno zdravje in pojavnost nasilja v družini bi lahko vplival tudi hraniteljski model – torej obveza po preživljanju znotraj partnerskega odnosa. To spodbuja ekonomsko odvisnost, ki ne le postavlja ekonomsko šibkejšo osebo v podrejen položaj, ampak vodi tudi do poslabšanja duševnega zdravja.

Reševanje javnega duševnega zdravja v kapitalizmu poteka izključno na individualni ravni. Javno zdravstvo ne zagotavlja strokovne pomoči vsem, ki bi jo potrebovali, čakalne vrste za javne psihologe in psihoterapevte so predolge. Ljudje so si zato primorani pomoč poiskati pri zasebnikih, kar pa je ob absurdno visokih cenah svetovanj za mnoge popolnoma nedostopno. Za mlade, ki so pogosto podvrženi prekarnosti, brezposelnosti in nerešenemu stanovanjskemu vprašanju, je poiskati pomoč še toliko težje. Naj dodamo še, da ljudje z duševnimi motnjami težje dobijo in obdržijo zaposlitev. 

Prav zato je zanašanje na pomanjkljive statistične podatke glede življenjskega standarda brez razumevanja globljih političnih vzrokov škodljivo. Ignoriranje izkoriščevalskih praks, slabšanja delavskih standardov, pritiskov na delovnih mestih, v šolah in gospodinjstvih bo tudi v prihodnje pripomoglo k trendu slabšanja duševnega zdravja mladih.