Predsedniška kampanja, ponovna izvolitev in nedavna inavguracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa so sprožile nov val liberalnega pisunstva o globalni grožnji avtoritarizma. O grožnji, ki naj bi jo zastopali ne le Trump, temveč tudi tako heterogene politične figure, kot so Vladimir Putin, Viktor Orban,  Recep Tajip Erdoğan, Xi Jinping in Janez Janša. Ob vsekakor upravičenih kritikah proti nekaterim Trumpovim protimigrantskim, protimanjšinskim in protidelavskim ukrepom se vendarle zdi, da je za številne liberalne kritike Trumpovega avtoritarizma v igri nekaj več ali nekaj drugega kot skrb za materialno dobrobit ameriškega prebivalstva. Kar pesti najglasnejše komentatorje Trumpovega vzpona – zlasti tiste, ki se poistovetijo z demokratskim uporom proti republikanskim politikam – je v prvi vrsti strah pred, zdi se, ne najbolj rožnato prihodnostjo ustaljenih modelov in mitologij liberalne demokracije ter z njimi povezane ideološke, politične in ekonomske prevlade Združenih držav Amerike. 

Kot posebej nazoren primer tovrstne zaskrbljenosti nad avtoritarizmom lahko izpostavimo ameriško novinarko in zgodovinarko Anne Applebaum, ki velja za eno izmed bolj priznanih strokovnjakinj za avtoritarizem v ZDA. Applebaum je v zadnjih letih izdala dve knjigi o sodobni avtoritarni grožnji, Twilight of Democracy: The Seductive Lure of Authoritarianism in Autocracy, Inc. The Dictators Who Want to Run the World. Njena pretekla dela se dotikajo tudi starejših oblik avtoritarizma, zlasti stalinizma in Sovjetske zveze. Za svojo obsežno delo o zgodovini gulaga, ki ga najdemo tudi v slovenskem prevodu, je prejela Pulitzerjevo nagrado. Njeni razmisleki o pomenu Trumpa za prihodnost ZDA izhajajo v reviji The Atlantic, kjer avtorica redno opozarja bralce na čedalje šibkejši in vedno bolj nestabilen položaj Združenih držav v 21. stoletju. 

Pri Applebaum, tako kot pri mnogih drugih sorodnih komentatorjih, je razvidna zaskrbljenost nad izgubo legitimnosti ameriškega projekta, nad izgubo vere v idejo ZDA kot domala aksiomatsko dobre zgodovinske sile. Kot posvečene sile luči, ki se s svojimi mogočnimi institucijami in vojsko zoperstavlja avtoritarnim zlobnežem po vsej Zemlji in ki stoji, kot sonce v osončju, v jedru civiliziranega, demokratičnega sveta. Applebaum izpostavlja zlasti postopni zaton zaupanja v ameriško zunanjo politiko kot zastopnico, prinašalko in branilko Demokracije z velikim D. Za ta zaton deloma okrivi izgubo spoštovanja in zaupanja v demokratične institucije na ameriških tleh, k čemur naj bi prispeval tudi politični vzpon Trumpa. Kot nizkoten populist, ki se je vsekakor pripravljen požvižgati na določene norme in pravila ameriške demokracije in občasno celo blatiti ameriško vpletanje v vojne na oddaljenih koncih sveta, Trump omadežuje sámo vzvišeno idejo in mednarodno podobo ZDA. Kaj si namreč lahko mislimo o ZDA, če pa jih zastopa ta oranžna pošast?

Toda Applebaum Trumpa ne razume kot odraz ameriškega političnega in ekonomskega sistema. Zdi se, da je zanjo, kot za mnoge liberalce, Trump v temelju tujek, ki se mu je prek laži, manipulacije in zlasti pomoči zunanjih akterjev uspelo dokopati do najvišjih položajev v državnem aparatu. Trump po njenem mnenju ni produkt ameriške liberalne demokracije, ki ji niso tuje niti protidemokratične niti nadvse fašistične tendence, temveč proizvod starih sovražnic ZDA: avtoritarnih sil Vzhoda. Tako ni presenetljivo, da Applebaum poudarja vlogo Putina in ruske propagande v izvolitvi Trumpa leta 2016 in nasploh izpostavlja vplivnost tujih dezinformacijskih kampanj, ki naj ne bi le podpirale Trumpa, temveč obenem blatile vse tiste, ki dejansko želijo obraniti ZDA in demokratični svet pred zunanjimi sovražniki. 

Ko pride do kritike »dezinformacij«, »teorij zarot« in drugih nasprotnic dejstev in resnice, ki naj bi jih na račun demokracije širili avtoritarni akterji, si Applebaum ne prizadeva toliko za obrambo teh dejstev in resnice kot pa za obrambo nadzora nad pretokom informacij in javnim diskurzom. Temeljni problem locira v tem, da je ameriški propagandni aparat postal relativno šibek in podhranjen, medtem ko se ruski in kitajski aparat širita in krepita. Applebaum med drugim izpostavi kitajske državne investicije v medije, kot so China Global Television Network, China Radio International in Chinese Daily, ki širijo prokitajsko – in pogosto protiameriško – politično perspektivo ter ponekod uspešno konkurirajo tiskovnim agencijam kot sta Reuters in Associated Press. Trump in njegovo MAGA gibanje naj bi bilo v sozvočju s temi in sorodnimi viri. »Glede na to, da se ruski in kitajski akterji zdaj tako zlahka vključujejo v sporočilno operacijo MAGA«, opozarja Applebaum, »ni presenetljivo, da se ameriška vlada tako težko odziva na novo povezano avtokratsko propagandno mrežo.«

Kaj so cilji te avtokratske propagandne mreže, ki se je tako tesno zlizala s Trumpom? Preprosto: uničenje liberalne demokracije, katere jamstvo v svobodnem svetu so prav ZDA. Kakšen razlog pa imajo avtokrati, da nasprotujejo tej ureditvi? Še preprosteje: njihov razlog je ta, da so avtokratski in zlobni. Applebaum – v slogu sila povprečnega liberalnega pisuna – reducira avtokracijo na osebno patologijo; na patološko željo po oblasti, nadzoru in dominaciji. Resnično prizadevanje na primer Putina v Ukrajini tako nikakor ne more biti niti osvojitev ozemlja niti vpostavitev nove varnostne sheme pod ruskimi pogoji, temveč je lahko le »izgraditev koncentracijskih taborišč, mučenje civilistov, ugrabitev 20.000 ukrajinskih otrok, brez posledic«. Sovraštvo do ZDA, ki naj bi – bolj kot karkoli drugega – združevalo avtoritarne države po vsem svetu, naj bi prav tako izviralo le iz grdega značaja avtokratskih zlobnežev. Naša strokovnjakinja za avtoritarizem, Applebaum, tako proizvede tavtološko analizo avtoritarizma, ki je še kanček manj sofisticirana od hladnovojnih upodobitev »rdeče grožnje«: avtoritarci so avtoritarni, ker so avtoritarci. 

Da sta sovraštvo in skeptični odnos do ureditve ZDA na kakršenkoli način lahko tudi upravičena, je v horizontu takšnega razumevanja sveta skorajda nezamisljivo. Kot nedvomno dobra sila ZDA pač ne morejo zakriviti dejanj, ki bi pod vprašaj postavile njen temeljno plemeniti značaj. Nasprotovanje »ameriškemu imperializmu« in »ameriški hegemoniji«, ki je značilno za Rusijo, Kitajsko in druge pripadnice zveze BRICS, je s tem popredalčkano v sovražne dezinformacije in teorije zarote; v zlonamerne posege v Zahodni red, ki podpirajo globalni vzpon avtokracije in grozijo nadaljnjemu uspevanju dobrega v svetu. 

Zgovorno je, da je Applebaum med vsemi drugimi potencialnimi posledicami Trumpove izvolitve najbolj zaskrbljena nad možnostjo razpada glavnega aparata ameriškega imperializma: zveze NATO. Če bi Trump dejansko sledil nagli in nepremišljeni želji po izstopu iz NATA, Applebaum predvidi pogubne posledice za ZDA in za celoten svet: »Amerika, država, katere podobo sta že močno okrnila Trump in trumpizem, bi bila videti, kot da se umika. Sčasoma bi se zmanjšal tudi ameriški gospodarski vpliv. Spremenili bi se trgovinski sporazumi in finančni dogovori, kar bi vplivalo na ameriška podjetja in sčasoma na ameriško gospodarstvo. [...] Konec ameriškega vpliva bi se najverjetneje odvil relativno neopazno. Ko se bodo ljudje tukaj zavedali, kaj vse se je spremenilo, bo že prepozno.«

Največja ironija političnega stališča, ki ga zastopajo Applebaum in njej sorodni liberalci, je, da v svojem prizadevanju po obrambi ZDA niso povsem oddaljeni od politike zloglasne oranžne pošasti. Tako kot Trump, ki obljublja povrnitev zlate dobe ZDA, liberalni kritiki avtoritarizma tudi sami sanjarijo o vrnitvi v izgubljeno preteklost – v preteklost zmagovitega in za vso večnost zagotovljenega liberalizma, ki je dokončno porazil totalitarni komunizem, preplavil vse kotičke sveta ter preoblikoval prihodnost in preteklost po svoji podobi. To obdobje »konca zgodovine«, ki tvori le kratek odlomek v moderni zgodovini, se končuje in se verjetno ne bo nikoli več vrnilo. Iz dneva v dan postaja bolj očitno, da vstopamo v multipolarni svet, v katerem si lahko celo začenjamo predstavljati prihodnost brez vodilne ali odločilne vloge ZDA – in to je tisto, česar se kritiki avtoritarizma pogosto najbolj bojijo.