Na letošnjem Blejskem strateškem forumu je bila Slovenija predstavljena kot unikum med državami. Kot država, ki ji je mar, ena redkih, ki nekaj dela in razmišlja. Razmišlja o razvoju dolgoročno, strateško, razmišlja o prihodnosti, gradi strategijo 2030 in ima vizijo 2050. Ministrica za razvoj in kohezijsko politiko, Alenka Smerkolj, je bila zato tudi ena od gostov na razpravi z naslovom Realno upanje - kako se transformacija zgodi hitreje, kot si mislimo. Na Blejskem forumu je razpravljala skupaj s predstavnico Svetovnega sveta za energijo, Angelo Wilkinson. Angela je strokovnjakinja strateškega napovedovanja, včasih pa je vodila nadgradnjo strateških zmožnosti predvidevanja OECD-ja. OECD je vladi pomagal že pri nastajanju vizije 2050, kjer je organizacija imela vlogo usmerjevalca debate in svetovalca pri oblikovanju dokumenta. No, saj smo jih za to plačali. Dobili pa smo brez zvezen pofl.

Navdušena moderatorka dogodka na Bledu je začela z vprašanjem: "Kaj je tako pomembnega pri upanju? Brez upanja ne moremo iti naprej v prihodnost. Zgodba o prihodnosti ustvarja sedanjost, ustvarja možnosti za delovanje v sedanjosti," je zaključila. In ima prav. Zelo je pomembno, kako vidimo in razumemo prihodnost, kako pripovedujemo zgodbo, ker s tem nas ta usmerja kako ravnamo, se odločamo zdaj, danes za jutri.

Pri razmišljanju o prihodnosti in razvojnih strategijah je najpomembneje, da znamo najti prave točke preloma, ključne probleme, tudi predvideti krize, katerih nastavki se lahko kažejo že zdaj. Ključ uspešnega strateškega načrtovanja je napredno mišljenje. Marsikdo bi se strinjal, da bi bilo treba razmišljati iz vidika, kako bomo obstali, in predvsem, preživeli. Saj je očitno, da živimo v obdobju kriz vseh vrst. Zato bi bil logičen odziv oblasti z znanostjo podkrepljeno progresivno, radikalno razmišljanje za spremembe. Pričakovala bi, da osnutek strategije 2030 ponudi odgovore, konkretne predloge, ukrepe na sistemske probleme današnjega časa. A jih ne, osnutek strategije ne ponudi odgovorov, ne predlogov, ne ukrepov. Kar nam da, so povprečne želje, ponudi nam država kakovostnega življenja za vse, ampak kako.

Manjka strateški razmislek, sicer bo ekonomska rast uničila vse. Ne zadostuje več, da jo zelenimo - potrebujemo nov sistem. Zlom podnebja, izguba prsti, propad habitatov in vrst, morje iz plastike, pomor žuželk, čebel: vse posledica naraščajoče potrošnje. V osnutku strategije 2030, je večanje potrošnje celo kazalec uspeha razvoja.

Slovenija je tudi ena redkih držav na svetu, katere mejna obrambna linija temelji na rezilni žici. Menda jo potrebujemo za boj proti terorizmu. Predvidevam, glede na to da je zagotavljanje zaščite pred terorističnimi grožnjami, ena od usmeritev za uresničitev ciljev osnutka strategije. Ta ista struktura oblasti, nam je sedaj napisala, kako vidi prihodnost in kaj so naši cilji za kakovostno življenje vseh. To sicer ne pomeni, da je vprašanje nacionalne varnosti zanemarljivo, sploh ne, ravno nasprotno, je izredno pomembno.

Kaj če mislimo na prehrambno varnost kot na nacionalno varnost? Trenutno dve tretjini hrane uvozimo, samooskrba s hrano je minimalna. Ko se sicer sprehajamo med polno založenimi policami hipermarketov res nimamo tega občutka. S psihologijo podkovani oglaševalci so nas prepričali, da štejeta zgolj privlačna embalaža in nizka cena. Zato tudi nismo opazili, da je od naše osamosvojitve propadlo že 16.000 malih kmetij, povprečno kar štiri na dan.

Še pred časom se spomnim, kako trapasto je bilo kupovati ustekleničeno vodo, če je bila voda iz pipe čista. Danes po vsem svetu na minuto porabimo milijon plastičnih steklenic. Ja ogromno, preveč!

Namesto da bi oblast predvidevala, da bo ravno teh dobrih 10 let strategije ključnih, ker to napovedujejo znanstveni sklepi. Ta leta bodo odločilna, leta prilagajanj na podnebne spremembe, oziroma na "to čudno vreme." Priča smo masovnemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst ter najhitrejšemu zmanjševanju biotske raznovrstnosti v zgodovini. Raziskovalci WWF in Londonskega zoološkega združenja so izvedli do sedaj najbolj obsežno analizo in ugotovili, da je svet na dobri poti, da izgubi kar dve tretjini divjih živali do leta 2020, zaradi posledic krčenja in uničevanja habitata, divjega lova ter onesnaževanja.

Tudi pri nas veljajo ocene, da je izumrlo okoli 70% tradicionalnih rastlinskih vrst, sicer naj bi imeli še vedno dobro biotsko raznovrstnost, vendar kar je preživelo moramo obdržati. Od strategije bi zato pričakovali razmišljanje, recimo da se zavzema za zmanjšanje količine toksičnih substanc, ki se sproščajo v okolje in učinkoviteje ravnanje s hranilnimi elementi, da zvišamo akumulacijo organskih snovi v prsti ter spodbujanje ekološkega kmetijstva, ki spoštuje vsako življenje in podobno.

Kmetijski minister Židan pa je ravnokar potrdil, da je Slovenija v Bruslju glasovala za uporabo glifosfata za nadaljnjih pet let. kljub temu, da je v osnutku strategije 2030 zapisano, da je za dosego cilja o upravljanju z naravnimi viri, ključna usmeritev preprečevati čezmerno onesnaževanje vseh sestavin okolja in zdravje ljudi. A če bi bilo to glasovanje čez eno leto, ko bo strategija uradno sprejeta, bi minister glasoval drugače? Malo verjetno. Če zgodba o prihodnosti ustvarja sedanjost, bi nas sedaj moralo močno skrbeti.

Svetovna stopnja rasti 3% pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvaja vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s tako stopnjo. Ko je svetovna ekonomija rastla, je z njo rasel tudi pritisk na ekosisteme. Vsak 1%, ki je bil dodan svetovnemu BDP-ju v zadnjem stoletju, je v povprečju pomenil 0,5% emisij ogljikovega dioksida. To je formula za uničenje vsega in vsakogar. Dejstvo je, da obljube zasebnega razkošja za vsakogar ni mogoče doseči, ker za to ne obstaja niti fizični niti ekološki prostor. Smo na točki preloma.

Ker smo se dobesedno znašli pred možnostjo iztrebljenja človeške vrste, je zato toliko bolj nujno iskanje dolgoročnih in radikalno drugačnih razvojnih konceptov, ki nam bodo omogočili obstanek, tudi po 10 letih, po koncu strategije 2030.

A oblast se obnaša izrazito dementno, dokument osnutka strategije sicer prepoznava nevzdržnost razvojnega modela, v katerem se je nahajala Slovenija tik pred krizo 2008, a ne navaja recimo dejstva, da se ta model ni nič spremenil in da se še vedno nahajamo v njem.

Soočamo se s krizo civilizacije, konvergenco kriz, ki vse izvirajo iz kapitalistične družbe, ki je produktivistična in potrošniška. Katastrofe so se začele poglabljati z varčevalnimi ukrepi, ki si sledijo, in ekološkim zlomom, zmanjševanjem zalog surovin in vojno za nadzor nad zadnjimi rezervami le-teh. Obsedenost z rastjo nas je privedla do razmaha potrošništva in poblagovljenja. Pri tem pa sta dolg in oglaševanje nujni orodji. Zadolžili smo se, da rastemo in sedaj smo prisiljeni rasti, da bomo lahko odplačevali dolgove. To je naša logika razvoja., Ali mora biti to tudi naša prihodnost?

Kako bomo odpravili energetsko revščino, ko pa vemo da ena tretjina upokojencev nima denarja za ogrevanje. Ali je res rešitev za odpravo revščine, da ljudem v glavnem mestu prepovemo brskati po smetnjakih, ker nimajo druge možnosti. Grozimo jim z denarno kaznijo 800 evrov in temu rečemo odprava revščine. No, res je, revščina bi tako postala nevidna. Česar ne vidimo, to ne obstaja, mar ne?

Eden od dvanajstih ciljev osnutka strategije je tudi dostojno življenje za vse, ključne usmeritve za dosego cilja so zmanjšanje tveganja revščine, ohranjanje nizke ravni neenakosti, dostopnost do primernega stanovanja in podobno. Pri tem pogrešam splošno razpravo o tem, kaj dostojno življenje pravzaprav pomeni. Bolj tehničen pogled na kazalnike za dosego cilja dostojnega življenja pa pokaže, da pri merjenju dohodkovne neenakosti in stopnja tveganja revščine ponuja zgolj mednarodno primerjavo. Kjer se Slovenija umešča relativno dobro, pri tem pa prezre zgodovinsko primerjavo trendov v Sloveniji, ki kaže, da Slovenija na tem področju izrazito nazaduje. Bili smo med državami EU, kjer je revščina najhitreje naraščala po letu 2010. Zato metoda primerjave z mednarodnim okoljem ni ustrezna za doseganje želenega stanja, saj mora biti cilj naravnan na izboljšanje stanja doma in ne na ohranjanje ali izboljšanje mednarodne primerjave.

Dostojno življenje  lahko dosegamo tudi z drugačnim, pravičnejšim davčnim sistemom. Obdavčitev najnižjih dohodkov bi se lahko zmanjšala in nadomestila z davkom na ogljični odtis. Postavili bi lahko 90% davčne stopnje na najvišje dohodke, takšne stopnje so bile recimo normalne v ZDA v 50s. Visoki davki na prihodke in kapital bi upočasnili potrošnjo ter odstranili razloge za ekstremne zaslužke, ki hranijo finančne špekulacije. Zanimiv je razmislek o ukinitvi reševanje kapitalskega premoženja, in sicer preko davka na dedovanje in visokih davkih na premoženje.

Odločitev o temu, kako bi in bomo živeli, ne moremo več prepustiti naslednjim generacijam, do spremembe strateškega razmišljanja o razvoju, o naši skupni prihodnosti, moramo misliti že sedaj. Graditi moramo na svetu, v katerem je gospodarska rast nepotrebna, to je svet lastne zadostnosti in javnega razkošja. In to moramo storiti, preden nas katastrofa prisili v to. Moramo upati, da zakorakamo naprej v prihodnost.