V državni zbor je bil 11. julija je vložen Predlog zakona o inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti, ki predvideva ustanovitev enotnega izvedenskega organa. Ta bo združeval naloge izvedenskih komisij Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zakona v parlament ni vložila vlada niti katera od opozicijskih strank, temveč največja parlamentarna stranka Gibanje Svoboda. Zakaj bi Svoboda vlagala zakon prek poslanske skupine, ni povsem jasno. Del odgovora se gotovo skriva v dejstvu, da je do konca mandata še dobrega pol leta in da se začenja obdobje poslanskih zakonov, ki po pravilu naslavljajo partikularni interes posameznega poslanca ali poslanke. A začetek predvolilnega obdobja vendarle ne more v celoti pojasniti, zakaj zakona ni pripravila in vložila vlada. 

O vzpostavitvi enotnega izvedenskega organa, ki bi združeval izvedenske komisije, se govori in razmišlja že vsaj od leta 2009, ko so na ministrstvu za zdravje v ta namen vzpostavili prvo od številnih delovnih skupin. Podoben predlog zasledimo v Beli knjigi o pokojninah iz leta 2016. Če kaj, bi torej pričakovali, da tovrstno zakonodajo pripravi prav vlada, sploh ob dejstvu, da je že pripravila pokojninsko reformo, katere del naj bi bil tudi omenjeni zakon. A če bi šlo za vladni zakon, bi moral skozi tako imenovani socialni dialog, ki ga sicer predstavniki vlade izpostavljajo kot izjemno pomembnega. To pa bi stvari bržkone zapletlo, saj zakon, ki ga je prvopodpisal poslanec Dean Premik, ki je dolga leta vodil sektor za izvedenstvo in sistem invalidskih komisij na Zpizu, posega tako v avtonomijo dveh največjih javnih blagajn kot na področje bolniških nadomestil, torej delavskih pravic. 

Ideja vzpostavitve izvedenskega organa, ki bi združeval različne komisije in pospešil ter optimiziral postopke presojanja, je torej že stara. A je treba posebej opozoriti, da tokrat ne gre izključno za uresničitev ideje, temveč za ideološki premik pri razumevanju socialne varnosti kot take. Tarča predloga so namreč delavci in delavske pravice. Zakon prihaja v času in obdobju, ko se pritiski kapitala na delovne ljudi povečujejo, vladajoča politika pa pospešeno uničuje še, kar je ostalo od sistemov socialne varnosti. Če bi bil namen predlagateljev preprosta racionalizacija in povečanje učinkovitosti komisij, bi bržkone najprej odpravili številne pomanjkljivosti obstoječih komisij na ZZZS in Zpizu, ki jih ni malo. Od prekratkih obravnav primerov, ki trajajo po zgolj nekaj minut, do tega, da zdravniki že zdaj ljudi silijo nazaj na delo, ter pritožbenih rokov in dejstva, da so odločbe včasih prav tragikomične. O vsem tem je v prejšnjem Terminalu spregovoril Goran Lukič. Zakon vseh teh pomanjkljivosti ne odpravlja, temveč obstoječe komisije zgolj spravlja pod isto streho, obenem pa novemu inštitutu dodaja naloge s področja dolgotrajne oskrbe in osebne asistence. A predlog zakona gre dlje od samega poenotenja komisij, saj posega na področje delovnih razmerij in zdravstvenega varstva. Predlagatelji namreč odpirajo vprašanje absentizma, daljših bolniških odsotnosti in vračanja na delo.

Da je absentizem težava, nam tedensko poročajo režimski mediji, ki pokrijejo skoraj vsak dogodek, na katerem  gospodarska zbornica ali kakšna druga institucija kapitala problematizira obstoječe delavske pravice. Portal MMC in dnevno časopisje sta prepredena s članki, ki opozarjajo na problematiko absentizma, navajajo, kako smo po bolniških odsotnostih v evropskem vrhu, in vsako leto znova izpostavljajo primer človeka, ki je na bolniški že 13 let. Slednjega pogosto okličejo za rekorderja, kot da je biti bolan športni dosežek.

Podatki o odsotnostih iz naslova delovnih razmerij, ki jih zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje, prikažejo drugačno sliko. Po njih se bolniške, daljše od 30 dni, v zadnjih letih zmanjšujejo. V predkoronskem letu 2019 je bilo tako tovrstnih bolniških odsotnosti 6,9 odstotka, leta 2023 pa se je delež zmanjšal na 5,7 odstotka. Tudi podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za leto 2024 pokažejo, da se je delež absentizma v breme ZZZS, kjer gre za odsotnosti, daljše od 30 dni, zmanjšal s 4,9 na 3,8 odstotka. Drži pa nasprotno: da se povečujejo odsotnosti v breme delodajalcev. Zavajanja in javni pritiski, povezani z absentizmom, temeljijo na želji po varčevanju, tako s strani države kot kapitala. Tarča tako postanejo delavci, ki so prikazani kot leni zabušanti, ki se izogibajo delu in samo čakajo, da bi zlorabili pravico do bolniške. 

To varčevanje imenujemo prezentizem, torej stanje, kjer de facto bolni ljudje delo še vedno opravljajo – kljub bolezni. In prav to je tisto, kar privlači in žene poslanca Premika, skupaj s poslansko skupino Svobode. V zakonu so predvideli spodbude delodajalcem, da začasno prilagajajo delovna mesta obolelim delavcem. Zakon tudi podrobneje določa situacije, ko se bolniško nadomestilo odvzame ali zadrži. Premik in ekipa dodajajo možnost, da se bolniško nadomestilo delavki ali delavcu vzame, če se naknadno ugotovi, da ta ob nastopu dela ni bil zmožen za delo. Kot da še niso slišali za predhodne zdravstvene preglede, ki jih obvezno opravijo vsi, ki se v tej državi zaposlijo. Novi izvedenski organ bo tako dokazoval in raziskoval, ali je posamezni delavec vedel, da je bolan, pred nastopom dela ali ne. In na podlagi tega bodo človeku vzeli bolniško nadomestilo. Zakon predvideva tudi načrt vračanja na delo, ki ga bo pripravil delodajalec. 

Da si ena poslanska skupina dovoli poseči v dve največji javni blagajni, ki naj bi služili zavarovancem, torej delovnim ljudem, je nezaslišano. Problematika absentizma se odpira izključno zaradi likvidnosti javnih blagajn in pritiskov kapitala po še večjem zmanjšanju stroškov. A likvidnost javnih blagajn ni težava zaradi bolniških odsotnosti – navsezadnje so takšne blagajne nastale prav zaradi varnosti delavcev v času bolezni. Likvidnost je težava zaradi privatizacije sistemov socialne varnosti, predvsem zdravstvenega, in s tem povezanih vse večjih stroškov. S predlaganim zakonom se v ozadje potiska osrednji namen, zaradi katerega javni blagajni sploh obstajata. Težava s predlaganim zakonom je predvsem logika, ki jo uvaja in ki nam sporoča, da bodo z zmanjšanjem socialne varnosti poskrbeli za večjo vključenost v delo. 

O takšni logiki nazorno pričajo primeri, ki smo jih v preteklosti že videli v tujini. V Angliji so tako uvedli sistem »fit note«, ki je nadomestil klasični sistem presoje zdravstvenega stanja. Preprosto povedano, zdravnik ni več presojal, ali je posameznik bolan ali ne, temveč ali je zmožen za delo. Zdravnik je tako v praksi presojal, v kakšni meri je mogoče človeka še izkoristiti za delo. Sistem je bil v Angliji vpeljan nepremišljeno, šlo je za varčevalni ukrep, ki so ga nekateri raziskovalci oklicali za eno najbolj krutih socialnih politik sodobnega časa. Že pred slabim desetletjem so britanski mediji poročali tudi o številnih smrtih ljudi, ki so bili prej ocenjeni kot dela zmožni. Ideja zakona, ki ga predlaga Svoboda, temelji na isti logiki.

Politika z minimalnim socialnim čutom bi se morala posvečati odpravljanju, ne pa spodbujanju prezentizma. Dolgotrajne bolniške so posledica povečanja intenzivnosti dela in s tem stopnje izkoriščanja, pritiskov delodajalcev, ki pogosto sploh ne izdajajo poškodbenih listov, nedostopnosti javnega zdravstva in dolgih čakalnih dob ter pomanjkanja nadzora nad kršitvami. Razlog je tudi v tem, da vse več starejših delavk in delavcev zboleva pogosteje. Če se uresničijo mokre sanje stranke Levica in se zviša upokojitvena starost, bo takšnih delavk in delavcev še več.

Zakon čaka na obravnavo v državnem zboru, ki bo jeseni, ko se poslanke in poslanci vrnejo z zasluženega oddiha. Takrat bomo tudi videli, ali imamo javne blagajne zato, da delavcem v primerih bolezni, poškodb ali invalidnosti zagotavljajo varnost, ali zato, da delavce ob bolezni sankcionirajo, kaznujejo in silijo na delo. Upamo lahko le, da tokrat sindikalne centrale ne bodo dopustile posega v pravice delovnih ljudi, kot so storile pri pokojninski reformi.