Jezikovni kotički po medijih so dveh vrst. Iz enih veje duh čistunstva, zdi se, da kvečjemu podpirajo splošen padec duha in so prejkone mračnjaški, celo nacionalistični. Drugi so produktivni, opozarjajo na šlamparije in nedoslednosti, iz njih se dejansko lahko naučimo kaj novega, uporabnega. Slednji nasveti nam tudi pokažejo, v čem je čar jezika, kje čemita njegova gibkost, njegova življenjskost. V našem bližnjem okolju ni več niti enih ne drugih. Zgled za dobre jezikovne komentarje pa, na primer, najdemo že v soseščini: Profesorica Nives Opačić na Hrvaški televiziji zna opozoriti na bistvene reči in zgledno krmari med zvedavo ulico, gibko rabo in ustrezno knjigo, če se lahko izrazimo tako. Gospa nam v svojih rednih prispevkih za oddajo “Pola ure kulture” pravzaprav pokaže, da jezikovne reči niso nastale po nekih božjih zapovedih ali v napadih akademske okorelosti, pač pa imajo svoj šarm in pravila, ki od nas niso oddaljena tako zelo, kakor bi si mislil celo navaden pubertetniški sovražnik šole in izobraževanja. In če smo za uvod že pri gospe Opačić, moramo vsekakor omeniti, da je obča jezikovna kultura v javni rabi, kot jo nudi tako imenovani region, neprimerno večja kakor v Sloveniji. Začenši s tekočo, navadno, nonšalantno govorico, raje ne gremo k nadrobnostim: Kakšne spačene reči se kotalijo po naši državni televiziji; zlasti gostom in gostjam se zatika, redoma kiksajo, kar zadeva sklone, spregatve, sintakso, obrazila, predložne zveze ...  Najhujši momenti pa so povezani z narečji. Ko bi vsaj imeli priložnost, slišati kaj do obisti lokalnega, tako pa se govorci in govorke v nekem slepem strahu redoma ustavijo na pol poti in zraven hlinijo standard, tako da prejmemo hud jezikovni amaterizem. Slovenščina je, nadalje, po dialektološki plati izjemno bogata in raznolika, nastopajoči pa se obnašajo, kakor da moramo vsi razumeti vse tančine njihovih posebnosti. Njega dni ni bilo toliko lokalizmov in regionalizmov. Res jih neskončno ljubimo, o tem ni dvoma, toda zdi se, da standardno, recimo “navadno”, tekočo slovenščino obvladuje še komaj kdo. Tezo, da je vztrajanje pri narečjih, ko so v javni rabi, povezano z občo individualizacijo družbe, z vse večjimi narcizmi, z navidezno svobodo, si prihranimo za kdaj drugič. Danes si oglejmo zgled, kako nam kopičenje konkretne jezikovne napake dejansko lahko razloži stanje stvari v sodobni družbi. Ogledali si bomo katastrofično stanje na področju osebnih in povratnih svojilnih zaimkov. Ne ustrašite se, reč bo v hipu razjasnjena, mala poletna socialna lingvistika pa  bo prejela svojo tezo.

V večinsko rabo je namreč prišlo, da beremo in slišimo:

“Pri nas dobite vse za VAŠE stanovanje.”

Ali pa: “Na počitnice smo šli z NAŠIM avtom.”

Nerodna raba se je tako razpasla, da domala ne beremo in slišimo več elegantne pravilnosti. Celo jezikovno občutljivi športni komentator Andrej Stare vztrajno ponavlja: “Zdaj pa gremo k NAŠIM oglasom.” Seveda gremo očitno k SVOJIM oglasom, če nam tako pravi poosebljeni televizijski glas. Velja tudi: “Pri nas dobite vse za SVOJE stanovanje.” In: “Na počitnice smo šli s SVOJIM avtom.” Danes kajpak ni naš namen, da bi zmagoslavno obtičali pri golem in suhem osebnem jezičnem znanju. Nikakor ne. Teza namreč pravi, da se je napačna raba razširila šele z razmahom kapitalizma. Iz predkapitalističnih časov namreč ne pomnimo, da bi kdo tako vztrajno ponavljal “moj, moj, moj; naš, naš, naš” in tako dalje in tako naprej na mestih, kjer se mora praviloma izraziti svojina. Povsem mirno torej slišimo, da kdo v javnosti celo izdavi: “Prišel sem po MOJO punco”, misleč, da je pri tem vse lepo in prav. Do obisti se torej poudarja lastnina. Oziroma drugače: V pomanjkanju lastniškega občutka se skoz preprost zaimek lastninijo in privatizirajo nič hudega sluteče bližnje osebe, živali in očitno zmerom preskromna imovina. Svojina je precej povezana z družbeno lastnino - močnejši ko je občutek za družbeno lastnino, manj je potrebe, da se izrazi kakršna koli privatizacija. In ko je bila družbena lastnina pri nas vsaj na papirju še močna in vsenavzoča, tedaj ni bilo nikakršne potrebe, da bi se kdo nagnil od “svojosti” k “mojosti” oziroma “našosti”. Če smo zelo natančni, je družbena lastnina zmerom pravzaprav družbena svojina. In samo svojat je kajpak tista, ki družbenega ne zna misliti in z njim upravljati. Danes se tako vsevprek govori o javnem prostoru, češ da zginja, ga je premalo in je osiromašen. Vse lepo in prav, toda komaj kje še zaznamo zahtevo po družbenem prostoru. Zahteva po javnem prostoru je seveda precej povezana z našo današnjo tematiko. Obenem pa je povezana tudi z rastjo brutalnega kapitalizma. Prebivalstvo bo v prihodnje vse bolj zahtevalo javni prostor; tako zelo in močno ga bo zahtevalo in pogrešalo, da skorajda nikjer ne bomo več slišali in brali o zahtevah po družbenem prostoru, ki bi bile edine dovolj radikalne, da bi zadovoljile splošno pravico. Tudi stranke, v katerih se združuje levica, bi kratko malo morale zahtevati več družbenega prostora - javnost naj se v njihovem vokabularju sicer ohrani, kar zadeva prostor, pa naj pri njem velja družbenost par excellence. V nasprotnem primeru bo skrepenela tudi vsaka zahteva po javnem prostoru. Požrlo jo bo tako imenovano javno-zasebno partnerstvo, urbane pobude bodo tako močne, da bodo vase posrkale tudi vso potrebno skrb za javnost. In šele ko bo državna televizija, recimo, samo sebe poimenovala družbeni in ne javni servis, šele tedaj bo nastala sploh platforma za odgovornost. Tudi za odgovornost do jezika. Javnost je v neoliberalnem času postala abstraktna forma. Družbenost - televizija, muzej, koncertno prizorišče, ulica, hosta kot družbeni prostor nam šele podeli veselje do življenja. Javni interes je papirnat, medtem ko nas družbeni prostor opolnomoči za odgovornost, navsezadnje tudi za odgovornost do jezikovne forme, ki se kot taka potem predstavi prebivalstvu. Takrat tudi jezik ne bo več lastnina, petrificirana štrena, s katero lahko vsak individuum opleta po svoje, pač pa svojina, širjava, na kateri bo prostor tudi za osebne sloge, sleng, dialekte, gibke pogovorne in druge forme, s katerimi je v jeziku šele dana možnost, da se po njem gibljemo prosto in sproščeno. Ja, kadar je jezik družben, ne zgolj javen, tedaj zabrbota in zašviga naokrog. In kadar se v njem patološko izraža želja po privatni lastnini, tedaj je pri miru, docela negiben. Tedaj slišimo in beremo vase prepričane popačenke kakor: “Z mojim jezikom lahko počnem, kar hočem.” Ni res. To je lažna svoboda, to je zgolj ena izmed preštevilnih kapitalističnih zank.     .