Spoštovani, lanska »begunska kriza« ni nič v primerjavi s tem, kar prihaja kot posledica klimatskih sprememb v pogojih neoliberalne globalizacije. Pod vprašaj postavlja ne le t.im. »evropske vrednote«, ki so še vedno v domeni morale in sociale, ampak že vsakdanji način življenja, da ne rečem »civilizacijo«- zastavlja vprašanje o tem, kaj sploh je »Evropa«-in kaj naj bo; ali sploh obstaja kot zares samostojna entiteta/»vrednota«, drugačna od anglo-saksonsko-globalistične in NATOvske kapitalsko-vojaške dominacije na podlagi stoletne kolonialne zgodovine Zahoda? In če ni, oz. ker ni, se postavlja še hujše vprašanje- kako se temu zoperstaviti, kako zahtevati »drugačno Evropo«, ne da bi z videmškovskim »totalnim humanitarizmom« zdaj in takoj- »široko odprimo vrata/meje/nobenih ograj« itd.- zdaj in takoj široko odprli vrata desnim populistom?

A kot pove naslov-to ni avtorski tekst, ampak propagandno sporočilo –in to za  novo knjige Slavoja Žižka z naslovom »Proti dvojnemu izsiljevanju- o beguncih,terorju in drugih težavah s sosedi«. Knjiga se zadeve loti takole:»..kaj storiti s sto tisoči ljudi, ki obupano bežijo pred vojno in lakoto…? Dva glavna odgovora se ponujata, dve inačici ideološkega izsiljevanja, ki nas delata nepopravljivo krive. Levi liberalci…zatrjujejo,da bi morala Evropa pokazati solidarnost, morala bi široko odpreti svoja vrata. Proti-imigrantski populisti po drugi strani trdijo, da bi morali zaščititi naš način življenja, gor potegniti dvižne mostove in pustiti Afričanom ali Arabcem, da sami rešijo svoje probleme. Obe rešitvi sta slabi, a katera je slabša? Če parafraziram Stalina, obe sta slabši.«, piše Žižek.

Nato pa doda «Največji hinavci so tisti, ki zagovarjajo odprte meje: …dobro vedo, da se to nikoli ne bo zgodilo, ker bi sprožilo instanten populističen revolt v Evropi…Razlog, zakaj  ti pozivi naši empatiji do ubogih beguncev, ki prihajajo v Evropo, niso dovolj, je pred stoletjem formuliral Oscar Wilde  v uvodnih vrsticah teksta »Človekova duša pod socializmom«: »Pravšnji cilje  je, da poskusimo rekonstruirati družbo na taki osnovi, da bo revščina nemogoča. Altruistične  kreposti so v resnici preprečile izvedbo tega cilja«. Žižek dodaja: »Kakor se zdi utopična, je ta širokopotezna rešitev edino realistična…bolj ko obravnavamo begunce kot objekte humanitarne pomoči in dopuščamo, da prevlada situacija, ki jih prisilila k odhodu iz njihovih držav, bolj bodo prihajali v Evropo, dokler napetosti ne bodo zavrele ne le v njihovih državah, ampak tudi tu. Soočeni s tem dvojnim izsiljevanjem smo spet pri velikem leninističnem vprašanju: kaj storiti?«

Če vam je že po teh nekaj citatih postalo vroče in ste se prijeli za flašo piva ali joint, počakajte, da Žižek v zadnjem poglavju -  po poglavjih  z naslovi »Prelomiti z¸tabuji levice«, »Božanko nasilje«, »Politična ekonomija beguncev« -itd. - odgovori na svoje leninistično vprašanje: »kaj je nujno v taki obupni situaciji? Kaj naj naredi Evropa? Frederic Jameson je nedavno predlagal utopijo globalne militarizacije družbe kot modus emancipacije…morda sedanja begunska kriza v Evropi ponuja priložnost za testiranje te opcije«, kajti demokratične multitudne spremembe »od-spodaj« so konec koncev obsojene na neuspeh…«.

Spoštovani- se sliši noro, nesprejemljivo, zgolj provokativno? Ne zavajajmo se, globalistični kapitalistični hudič je vzel šalo, skupaj z lepodušnim »humanitarizmom« in liberalnim demokratizmom vred. Pravkar citirano pisanje je skrajno resno, četudi se konča s dokaj standardnim  pozivom k angažmaju za »globalno solidarnost«, ki je morda »utopija, a nujna, sicer smo izgubljeni«. No, jaz bi rekel, da smo morda tudi sicer izgubljeni, a to je že druga zgodba. Ta knjiga je orožje, vzemimo jo v roke, četudi nas bo trdo udarila po lepi duši in levičarskih tabujih. Oz. prav  zato. In naj jo Žižkova slovenska založba –Analecta ali kako se že piše- čim prej izda, če je že izdala Žižkove vice. Lahko noč in srečno.