Dogodki nas prehitevajo, težko jim že sledimo, še težje si jih zapomnimo. Komaj pomnimo, kaj se je zgodilo prejšnji teden še težje kaj pretekli mesec. Bombardirajo nas s senzacionalnimi novicami, ki vedno znova ilustrirajo in pripovedujejo katastrofalne, šokantne zgodbe uničenja in pustošenja okoli nas. Moramo pozabljati in pozabiti, da nas ne zagrabi panika. Hkrati pa nam strahovi otežujejo, da bi razmišljali in debatirali o rešitvah.

Problem je, da se država danes raje ukvarja le s posledicami kriz, kakor direktno sooča z vzroki na primer politično nestabilnostjo, dolžniško krizo, vzroki za ekološke katastrofe, ter z vzponom populizma. Posledice kriz so lahko zadnja finančna kriza, ki je v Grčiji povzročila globoko humanitarno krizo, onesnaževanje in pa sprejemljivo, nekaznovano policijsko nasilje.

Čedalje bolj smo omejeni na očitne mejnike. Eden takšnih mejnikov bi bila lahko Nobelova nagrada za mir, ki je ravno dovolj kontroverzna, da zrcali naš aktualni čas in se hkrati kaže kot mesto svetlobe v čedalje bolj temačnem svetu. Med letošnjimi kandidati za Nobelovo nagrado za mir so bili recimo še, poleg Mednarodne kampanje za jedrsko razorožitev - ICAN, tudi David Bowie, Mednarodni Lions Club, Julian Assange, Leonardo Di Caprio, Donald Trump in znova Vladimir Putin. Tako morda vseeno odločitev ni bila tako težka.

Če pogledamo, kje in kdo vse zakrivi najhujše zločine nad človeštvom, to sploh ni več novica. Postajamo družba spektakla, ki bi z lahkoto lahko prezrla tudi lastne znake propada. Katastrofalnih dogodkov si več ne zapomnimo, saj takoj sledijo novi, še hujši od prejšnjega. Ne štejemo jih več, tako kot več ne štejemo človeških žrtev, nič več nas ne pretrese. Alarmantno novico zločinov nad človeštvom slišimo šele takrat, ko gre za kontradiktornost, ko nad svojimi sodržavljani, muslimansko manjšino Rohingya, izvaja etnično čiščenje Nobelova nagrajenka za mir Aung San SuČi.

Nagrada za mir se podeljuje v imenu Alfreda Nobla, Švedskega industrialca in izumitelja dinamita. Do sedaj je bilo podeljenih 98 Nobelovih nagrad za mir, od tega jih je bilo smešno malo podeljenih ženskam, le 16. Res pa je, da nagrado lahko dobijo tudi organizacije, največ, kar trikrat jo je prejel Mednarodni odbor Rdečega križa.

Pripetilo se je tudi letos, ko je Nobelovo nagrado za mir dobila organizacija, Mednarodna kampanja za jedrsko razoroževanje – ICAN, ki se že vrsto let bori za svet brez atomskih bomb. Kljub mnogim kontroverznim odločitvam Norveškega Nobelovega odbora o prejemnikih nagrade za mir v zadnjem času, se vsi lahko strinjamo, da je letošnja nagrada izjemno aktualna. Tveganja povezana z uporabo jedrskega orožja so danes res večja, predvsem zaradi človeške brezobzirnosti in ravnodušnosti ter čedalje večje tekmovalne norosti avtokratov.

Do sedaj je bilo nagrajenih 24 organizacij. Na zadnje leta 2013, ko jo je dobila Organizacija za prepoved kemičnega orožja - OPCW. Ker je začela z uničevanjem zalog sirskega kemičnega orožja, saj naj bi bila razorožitev osnovni cilj Alfreda Nobela. Seveda pa tako priznanje ne more preprečite njegove ponovne uporabe, na žalost ne podeljuje take moči. Kljub njegovi moralni vrednosti je bilo to kasneje ponovno uporabljeno ravno v Siriji.

Že dolgih, intenzivnih deset let je minilo, odkar je nagrado za mir prejel Medvladni forum za podnebne spremembe – IPCC. Oblasti pa še vedno ignorirajo, dvomijo v podnebne spremembe. Kot da se nočejo zavedati kaj pomeni iti čez točko, ko ni več vrnitve? Ve to velekapitalist Trump? Zakaj so bili letošnji rekordni hurikani kot Harvey ali Irma, ki sta pustošila po Houstonu, na Haitiju, Barbadosu in Puerto Ricu? In letošnji zgodovinsko izjemni monsuni v Indiji, Nepalu in Bangladešu ter neukrotljivi požari v Kaliforniji in na Portugalskem?

Razlaga je dokaj preprosta, trajna gospodarska rast ni mogoča na svetu z omejenimi viri. Čedalje bolj izgleda, da smo se znašli ne samo pred grožnjo jedrske vojne, ampak tudi ekološke katastrofe.

Na globalni ravni onesnaževanje povzroči eno od šestih smrti. V 2015 je onesnaženje ubilo 9 milijonov ljudi in s tem povzročilo 4.6 bilijonov dolarjev gospodarske škode. Za lažjo predstavo, v primerjavi z onesnaženjem na svetovni ravni umre zaradi debelosti 4 milijone ljudi in prometnih nesreč 1 milijon. Onesnaženje okolja bi moralo pomeniti resen problem za oblasti, ki snujejo vsakoletne zdravstvene proračune in jih temu primerno prilagoditi ter povečati. Bolj kot naše zdravje jih zanima gospodarska rast, ki ima prednost pred zdravjem ljudi. Prehod v zaželeno trajnostno družbo, ki bo varovala naše zdravje in okolje, se bo zgodil samo s spremembo ekonomske in finančne politike.

Kljub Nobelovi nagradi za mir iz leta 2007 IPCC, torej mednarodno priznanje, da mednarodne spremembe ne samo so, ampak da moramo nujno takoj začeti vsi ukrepati, oblasti o tem že 10 let samo sanjajo. Torej če se odpre novi del termoelektrarne ali tovarno, recimo lakirnico ali sežigalnico odpadkov, bi moral gospodarski minister predložiti tudi račun finančni in zdravstveni ministrici. Izračun koliko bo investicija stala našo zdravstveno blagajno, zaradi povečane potrebe po zdravstveni oskrbi. Ampak koga briga, važno da se odpirajo nova delovna mesta, pa čeprav brez prave dodane vrednosti za posameznika. Važno, da smo zanimivi za tuje investitorje. Važno, da imamo gospodarsko rast. Koga briga naše zdravje ali okolje.

Se še spomnimo trenutkov, ko je šla Nobelova nagrada za mir v roke Baracku Obami 2009 in Evropski Uniji 2012. To človek verjetno težko pozabi, kljub temu da komaj pomnimo, kaj se je zgodilo pred kratkim.

Obama je nagrado prejel 2009 za krepitev mednarodne diplomacije, bil je tudi prvi Afroameričan, prvi temnopolti, ki je zasedel beli prestol v Beli hiši. Predsednik čigar kampanja je slonela na sloganih »Yes, we can« in »Hope«. Zloglasni zapor Guantanamo je ostal skupaj s političnimi zaporniki, vojne v Afganistanu še ni konec, brezsramno je sodeloval tudi pri napadu na Libijo. Vpliva WallStreeta ni zmanjšal, ga kaznoval ali vsaj bolj reguliral, čeprav je bil pohlep finančne industrije krivec za finančno krizo in posledično za poglabljanja družbene neenakosti.

Osem let kasneje so v Ameriki vse bolj pogosti prizori podobni lovu na čarovnice, kjer beli supremacisti agresivno korakajo z gorečimi baklami. Korakajo za tiste, ki so se borili za obstoj sužnje lastništva in beli prestol pravi, da v tem ni vidi problema.

Zanimivo je tudi, ko je 2012 Nobelova nagrada za mir prišla v roke Evropski uniji, političnemu unikumu. Nagrado je Unija dobila za 60 letno prispevanje k prizadevanjem za mir in spravo ter spoštovanje človekovih pravic. Dobila jo je ravno v času, ko je se je ta že utapljala v politični in dolžniški krizi. Ko Evrope ironično ni več zanimalo, kako drsijo v pomanjkanje in dolgove njeni prebivalci ter kako se krepi in širi strah. Očitno se je s finančno krizo zmes med korporativno in državno močjo, radikalizirala.

Torej namesto, da se borimo z veliko neenakostjo bogastva in koncentracijo moči, se čedalje bolj zatekamo k policijskemu nadzoru in kontroli prekarijata. Namesto, odpravljanja revščine in vojn, se poslužujemo izgradnje novih zidov in ograj. Bali smo se beguncev in drugih prišlekov, ni nas pa zanimalo, kaj se pripravlja v urejeni, severni sosedi, Avstriji. Res je, prestižno mednarodno nagrado za mir, je Evropska unija prejela pred petimi leti. Vendar dandanes kljub temu težko rečemo, da je EU navdihujoča tvorba, ki navdušuje.

Kot vsa prejšnja zgodovinska obdobja je tudi kapitalizem ustvaril izjemno oligarhični red. Razumevanje vladavine kapitalizma kot brezobraznega režima, ki verjame v usmerjanje gibanja anonimnega trga, je red, v katerem je 62 znanih imen in obrazov, ki sedaj nadzirajo več kot polovico svetovnega bogastva. Tako nevidna roka, ki uravnava svobodni trg postaja čedalje bolj vidna in ta trg postaja čedalje manj svoboden. Ob taki koncentraciji moči in vpliva posameznikov, nam morda ni dano, da pomnimo. Zato smo čedalje bolj omejeni na očitne mejnike, katastrofalne dogodke in krize, ostalo ni vredno spomina in vednosti.

Tako je za nami je še en moment, za katerega lahko le upamo, da so ga dobitniki Nobelove nagrade za razorožitev jedrskega orožja, uspešno uporabili za dobro promocijo svojega projekta.

Terminal pripravila Ajda Pistotnik