Milan Vidmar v svojih Spominih z očaravajočim briom pripoveduje, kako je med prvo svetovno vojno, ki je v življenja prebivalcev zweigovskega včerajšnjega sveta vnesla poprej nepredstavljivo surovost, na Dunaju odigral šahovsko partijo z Lajosem Asztalosem. Ko ga je madžarski mojster uspel zvabiti v past, se je hudo ujezil nad seboj in »precej prostaško zaklel«. Po srbsko. Madžar, ki je slovel kot izjemno uglajen človek, pa mu je potem dejal: »Nemojte, gospodine doktore, ovako ružno da psujete.«*

Asztalos, ki si je v časih, ko so bili tudi najboljši šahisti večinoma še amaterji, služil kruh s poučevanjem jezikov – ob materinščini je brez tujega naglasa govoril še srbščino, nemščino, francoščino, grščino in arabščino –, je med velikim spopadom v prestolnici ob prislovično lepi modri Donavi služboval kot cenzor in je bil vajen vsega izrazno hudega. Pa vendar je v njem ostal živ odpor do grobosti. In očitno tudi do časa, ki jo je vsiljeval za vedenjski standard. Vsem okoliščinam navkljub mora človek ostati na svoji ravni. Vidmar si ni mogel kaj, da se ne bi Asztalosu, ki mu je bil v tistem trenutku pred vsem drugim nasprotnik, pritrdil. Beseda, ki je nedvoumno in neprizanesljivo izrazila naravo svojega izgovarjalca, je bila najprepričljivejši argument. Velika poznavalca šahovnice, ki je po mnenju Garija Kasparova anticipacija življenjskega okolja, figure na njej pa alegorije eksistirajočih bitij, sta potem celo postala najboljša prijatelja. Nemara se je madžarski mojster po prvi svetovni vojni na črna in bela polja tudi zato podal pod zastavo Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije …

Toliko in toliko let pozneje so stvari drugačne. Ljudje so kar splošnega mnenja, da se na sogovornika napravi vtis le z »dodajanjem izraza«. Že vrsto let iz tedna v teden vidimo, s kakšnim entuziazmom parlamentarci tolčejo po mizi. Nekateri celo dobesedno razbijajo po njej. In nikomur ni več nova skrb ministrov za to, da jim rekontrirajo – ali vsaj parirajo – v enakem registru, saj si kratko malo ne morejo privoščiti, da jim ne bi bili na uslugo. Drugače so lahko celo še zamenjani! Nekdo bo že na parlamentarnem nivoju – prej ali slej. Komunikacija je pač najcelovitejša, če se njeni udeleženci umestijo na isto valovno dolžino. To ne pomeni, da se na njej lahko tudi najbolje razumejo, vsekakor pa imajo največ možnosti, da njihova stališča v javnem prostoru učinkujejo.

Za diseminacijo sodb močnih in mnenj vplivnih ljudi skrbijo mediji. Ne vsi, dobršen del pa. Čim nižje od pasu seže slovar, v katerem se razodevajo diskurzivni imperativi, ki ženejo k besedi junake sončne in nočne kronike, tem intenzivneje se ti pojavljajo v recepcijsko optimalnih terminih. In na ulici se pomembnost ustvarja v prvi vrsti s hrupom. Čim krepkeje je kaj izrečeno, tem večjo pozornost pritegne. Zaradi tega je demonstrativni učinek brez dvoma intenzivnejši. Vsakdo ve, za kaj gre človeku, ki govori – ali še raje kriči – z vso ostrino.

Tudi apelativni učinek je pri »dodajanju izraza« silnejši. Kajti kdo se lahko moti o tem, kaj naj po predstavah neomajneža storijo drugi? Ljudje so takoj razporejeni v dve vrsti: eni sledijo, drugi pa ne. In naj so ti dejansko zunaj vsake falange, so vendarle konceptualizrani kot skupina. Kot tisti, ki ne razumejo. In čedalje pogosteje kot neprebujeni. Seveda pa »dodajanje izraza« ne pomeni samo razvrščanja, temveč tudi ukinja potrebnost argumentacije. Še več: je antiagitacija za to, da bi kdor koli resno vzel v pretres in pretehtavanje besede drugih. Kako daleč je stari renesančni mojster François Rabelais, ki je na začetku romana o Gargantuaju in Pantagruelu bralca pozval, da dodobra premozga, kar je zapisal …  

Med ljudmi je očitno povsem prevladalo mnenje, da sprememba stališča o kakšnem problemu ni stvar predstavljanja in tehtanja argumentov, temveč ocene koristnosti takega koraka. In to ni sedanjiška muha enonočnica. Sloni, ki si vse zapomnijo, še niso pozabili na virtuozno tehnologijo vladanja Janeza Drnovška v premierskih letih: pustil je, da so ljudje razgrnili vso pahljačo mnenj o kakšni stvari ter potem tenko prisluškoval, v kateri smeri se nakazuje zbiranje večine – nakar se je tudi sam z jasno besedo napotil tja. Nihče ni uspel tako prepričljivo, pa hkrati nevsiljivo dokazati, da ima (skoraj) vedno prav. Tedaj so pač bili časi dialoga: večina stališč je še imela pristop v javni prostor. Celo najbolj radikalne sodbe se niso poskušale eliminirati z etiketo kakšnega zgodovinsko izpričanega ekstremnega zla: prevlada se je dosegala s stvarno argumentacijo. Zaupanje v slednjo je bilo še živo. Značilno celo Jelko Kacin, ki nikoli ni bil v zadregi za hipno učinkovito besedo, ni bil preveč ponosen na to, da je oktobra 1998 prekinil dialoško izmenjavo mnenj in se lotil Iva Hvalice s fizično silo: čeprav je neutrudno zgovornega parlamentarnega kolega večkrat udaril s časopisom po glavi, je čez čas povedal, da je potiskani papir nanj(o) le »pritisnil«. Pojasnjevanje je legendarnemu slovenskemu osamosvojitvenemu informatorju vedno šlo od rok. A argumentacije v njem jeseni 1998 vendarle ni bilo – ne besedne ne situacijske. Bila je le udarna formulacija, ki je učinkovito posrkala vso pozornost. Dodanost izraza se je obrestovala: sam fizični obračun je (p)ostal nepomemben. Kraljevska pot v današnjost je bila tlakovana. To seveda ne pomeni, da je bilo nujno zakoračiti po njej – vsekakor pa je postala logična. Obetavna. Perspektivna.

In moti se, kdor misli, da je samo v politiki tako. Pred časom sem se mogel prepričati, da tudi drugod argumentacija nima več nikakršne teže. Ob nekem nikoli mimobežnem prazniku mi je eden od medijev naročil priložnostni prispevek o splošnem civilizacijskem »vodostaju« in napisal sem nekaj, kar bi se moglo ne le za silo, temveč tudi v bistvenem smislu izraziti s parafrazo anekdotičnega Vidmarjevega reminiscenčnega eksempla o nepsovanju. A se je potem izkazalo, da stvar ni objavljiva, kajti kritika dodajanja izraza podpasnega tipa lahko dandanes zamaje vse. Spodmakniti more celo tla pod nogami nobeni politiki vdanega medija, saj bi ta – skupaj s svojimi sodelavci – mogel biti razvrščen. Celo od sedaj na vekomaj. Zato ne gre drugače, da kot duhu – se pravi: smradu – aktualnega časa nikoli vdani opazovalec stvarnosti na vegavost takega sveta opozorim v vedno alternativnem Radiu Študent. Seveda brez iluzij o pomembnosti in hkrati brez utvar o nenevarnosti tega nepolitično političnega koraka. Placet experiri.

*Gospod doktor, nikar tako grdo ne psujte.