Zaman bomo po historiografskih knjigah najtežje kategorije vrtali za podatkom, kdaj je bil največji shod Slovencev v zgodovini. Za našo dobo, ki jo fascinirajo najrazličnejši kolikostni rekordi, je to pravzaprav nenavadno. Pa vendar se ni pretežko dokopati do vednosti o zborovanju z najštevilčnejšo udeležbo pri nas. Gre za shod na Ostrožnem, kjer se je 19. septembra 1954 zbralo okoli 350.000 ljudi. Nekoč neznatna lokaliteta pri Celju, ki se dandanes, ko uživa nadvse imeniten status središča krajevne skupnosti, ponaša celo z ulico še nedolgo nazaj skorajda povsem pozabljene Alme Maksimilijane Karlin, je tistega poznopoletnega dne postala, kakor je bombastično poudarjal tisk, večja od Ljubljane. Ljudi, ki so se zbrali tam, je bilo približno toliko, kot jih tedaj premogel »beli Zagreb grad«.

Vendar je rekord z Ostrožnega ostal mnogim neznan. Za slovenski guinessovski dosežek v kategoriji shodov se še zmerom razglaša zborovanje v dolini Lijaka septembra 1953, čeprav se je tam zbralo kar 50.000 ljudi manj. Celo spomenik z neresnico oznanjajočim besedilom o tem je bil pred nekaj leti odkrit in ta izmišljotina je menda stala kar 30.000 evrov. Čemu se torej ne spominjamo Ostrožnega?

Odgovora na to vprašanje ni težko odkriti. Shod na Ostrožnem je bil namreč eden najočitnejših neuspehov maršala Tita, ki dandanes velja za zvezdo stalnico na našem političnem nebu. Jugoslovanski voditelj je na njem dramatično priznal, da se njegova federacija ne more pohvaliti ravno z visoko življenjsko ravnijo. Enako rigorozno kot kak neoliberalec je zagovarjal varčevanje. In celo Houston se v 20. stoletju zagotovo nikoli ni srečeval s tolikšnimi problemi kot tedaj Beograd. Zborovanje pri Celju pa je maršal Tito vrh vsega izkoristil še za enega najbolj čudnih govorov kakega državnega poglavarja sploh. Celo lokalni tisk je besedilo njegovega nastopa na prireditvi Štajerska v borbi okrajšal in manj delikat(es)ne dele priobčil le v povzetku. Veliki komunikator v bleščeči maršalski uniformi se je namreč tedaj po vsej širini lotil boleče teme – prehrane. Nekje na sredi svojega govora je dejal:

»Že večkrat sem povedal, da se pri nas razsipa, večkrat sem dejal, da pri nas ne računamo dovolj s tistim, kar imamo in s čimer bi lahko izhajali. Če vzamemo za primer, kako se pri nas troši kruh oziroma pšenica, in [se] primerjamo z drugimi državami, ki imajo višjo življenjsko raven, bomo videli, da porabljamo v Jugoslaviji na prebivalca 200 kg na leto, v Italiji, ki tudi porablja mnogo za kruh in druge pridelke, 154 kg, v Franciji 126 kg na prebivalca, v Nemčiji 124, v Belgiji 109, na Nizozemskem pa samo 99. Mi torej porabljamo dvakrat več kot te države z visokim življenjskim standardom. Zakaj je tako, zakaj je pri nas tolikšni pritisk prav na to najbolj kritično hrano, na pšenico? Mislim, da je vzrok predvsem to, ker so pri nas tradicije take, ker ljudje nimajo dovolj raznovrstne prehrane, ker jim je glavna hrana kruh in ker ne mislijo na fižol, krompir in drugo, ker jim je postransko vse to, kar je v nekaterih državah glavno. Potem pa tudi to, da razsipamo in trošimo mnogo več[,] kot bi bilo včasih potrebno. Ne bom dejal, da to velja za vse, vem, da naši delovni ljudje ne morejo trošiti več[,] kot imajo denarja za nakup, pač pa razsipajo in ne trošijo racionalno po vaseh.

Če bi malo spremenili ustroj prehrane, ko bi malo več kombinirali, bi bila[,] mislim[,] tudi hrana boljša in bi tudi lahko laže opravili s temi težavami. Razumljivo je, da bomo storili vse, da bomo v naši državi pridelali čim več žita – glede na skromne površine, ki jih imamo in tiste, ki jih bomo iztrgali močvirjem itd. ter glede na naglo naraščanje našega prebivalstva in naglo spremembo strukture prebivalstva, ki odhaja iz vasi v mesta, pa bomo morali še naprej uvažati žito.

Pozneje ga bomo laže uvažali, kajti čez nekaj let ne bomo imeli dolgov, ki jih imamo danes, imeli pa bomo več naših strojev in drugih izdelkov za izvoz.

Tedaj nam bo laže, sedaj pa jaz tu apeliram, da naši ljudje vodijo računa o tem, koliko nam ta problem povzroča skrbi in težav in koliko bi nam bilo laže, če bi se malo bolj pazilo na prehrano in bolj varčevalo.«

Dandanes bi marsikdo v prehranskih direktivah maršala Tita utegnil detektirati začetek nutricistike na Slovenskem, pa tudi v širšem prostoru. Nemara bo kdaj na Ostrožnem stal tozadevni pomnik, ki bo stal še več kot 30.000 evrov.

A obrnimo pogled k ljudem, ki so septembra 1954 poslušali prvaka režima. Celo po izračunih državne statistike so v povprečju še vedno živeli opazno slabše kakor leta 1939. Čeprav so namesto blaginje dobili socializem, s čimer so bili po mnenju mnogih ideologov obdarovani z nedosegljivo strukturno prednostjo pred ljudmi onstran njegovega praga, nad voditeljevimi besedami niso mogli biti niti malo navdušeni. Tudi industrijski delavci so v tistem času še imeli toliko bližnjih sorodnikov na kmetih, da osti, ki jih je Tito usmerjal proti vaščanom, niso razumeli kot poskus hujskanja proti potuhnjenim in vsega zmožnim (drobno)kapitalističnim hudobcem iz neznanskih daljav, temveč proti svojim ljudem. Marsikdo od njih je dojel, da je maršal – ta naziv je tisk prav v tistem času začel pisati z veliko začetnico, kadar se je nanašal na Josipa Broza – za polomijo jugoslovanske agrarne politike okrivil podeželane. Leta 1953 je namreč Titova oblast izvedla drugo nacionalizacijo zemljiških posesti, po kateri je posameznik lahko obdržal samo še deset hektarjev obdelovalnih površin. Volje do kmetovanja pa se ob tako drastičnih posegih v gospodarsko strukturo ni dalo obdržati na že doseženi produkcijski ravni. Zato je bila žetev leta 1954 kaj čemerna. V kašče se je pospravilo za približno 130.000 vagonov pšenice manj kakor običajno. Tedanja žetev je zaostajala celo za tisto, ki so jo zaznamovale posledice velike suše leta 1952.

Poglavar jugoslovanske federacije, v kateri so bile razmere po drugi svetovni vojni tako bridke, da je začasni prebivalec Beograda, znameniti pisatelj Lawrence Durrell, v pismu svojemu prijatelju Theodorju Stephanidesu ugotavljal, kako je kapitalizem nekaj, za kar se je vredno bojevati, se je na Ostrožnem soočil z apatičnim odzivom poslušalstva. Niti 2500 godbenikov in 500 pevcev, ki so nastopali pod vodstvom znanega operetnega mojstra in partizanskega skladatelja Radovana Gobca, ni uspelo dvigniti razpoloženja. Nič niso mogli storiti niti drugi prvaki režima, ki so na zborovanju septembra 1954 obdajali maršala Tita – Edvard Kardelj - Krištof/Birk/Bevc, Miha Marinko - Poldi, Franc Leskošek - Luka, Boris Kraigher - Janez, Ivan Maček - Matija ter Kosta Nadj - Krajiški.

Spomin na Štajersko v borbi je hitro ugasnil. Ko so nekaj zatem začeli skladno z direktivami maršala Tita peči nekoliko zmanjšane in poenostavljeno narejene črne žemlje, pa so ljudje reagirali s sarkazmom: novi produkt so imenovali ostrožnica. Prebivalci Jugoslavije so bili pač navajeni skromnosti: komunisti so s podražitvijo piva in klobas na Češkoslovaškem kar dvakrat po revolucionarnem prevratu februarja 1948 izzvali tolikšno nezadovoljstvo, da so lahko množice pomirili le z zamenjavo vlade ... In ko so časi najhujše materialne stiske v šestdesetih in sedemdesetih letih za precejšen del Titovih podanikov minili, pa je začel zamirati tudi spomin na ostrožnice.