Nezadržno se približuje trk dveh zgodovinskih razdobij: Čas naveličanega in razjarjenega ljudstva, ki si je, kot se reče v rahlo pozabljeni slovenščini, zdaj gotovo, da bo marsikaj gotovo, in 25-letnica čutno nazornega momenta, v katerem je dotedanji zagovornik proletarske revolucije, poznejši prvi policist in kasneje prosluli podjetnik Igor Bavčar na slavni Roški s svojim baritonom rohnel, naj prebivalstvo vendarle protestira »mirno in dostojanstveno«, češ da bo zgolj in samo tako zvezni vojski, ki ima pred sodiščem njegovega prijatelja Ivana Janša, lahko pokazalo svojo »veličino«. Še dandanašnji je dobro slišati odjek gorostasnega načelnika tedanjih demonstracij, le da se njegov glas v najnovejšem zgodovinskem kontekstu spači do žalobne groteske in za nazaj ne pomeni čisto nič drugega kakor poziv k vseljudskemu dremežu, k trdnemu občemu spancu: Bodite mirni in dostojanstveni, mi pa bomo tačas speljali vse potrebno za neopazen prehod v kapitalizem, za meščansko kontrarevolucijo, poskrbeli za osnovne nacionalne interese. Le kako bi človek današnji jezni mladini razložil, da je bilo zavzemanje, naj se proces pred vojaškim sodiščem spelje v slovenskem jeziku, zavzemanje, ki so mu bili blizu celo najlucidnejši med družboslovci, strogo pravna uzanca? Ena od redkih otipljivih in močnih pravnih uzanc. Le kako bi človek današnjim upornikom in upornicam dopovedal, da se je v evforiji zedinjene Slovenije tistega davnega leta 1988 kakor kuhinjski ščurek pred človeško dlanjo zmuznil tisti ključni momentum, v katerem bi kazalo pravočasno ustaviti preokret, ko se je gola, ostra pravna uzanca sprevrgla v puhlo nacionalistično vrenje? Takšnih zgubljenih momentov je v zgodovini vse polno, in vsak vrl zgodovinopisec (materialistične šole) bo rad priznal, da mu prav takšni zgubljeni momenti dajejo kruh in sol, zagon za interpretacijo, še več, da brez zgubljenih momentov pravzaprav sploh ni nobene poučne zgodovine.

Kaj pa o zgubljenih momentih poreče sociologija (materialistične šole)? V teh tednih ji zagotovo ni lahko, ko opazuje, kako se politični razred na vse pretege trudi, da bi vsaj popačil, če že ne razvodenel spodbudne dosežke vsedržavnih protestov in demonstracij. Momentum tegale časa svari pred pripravljenostjo političnega razreda, da umetno ustvarja nekakšno spravo, češ saj se lahko omehčamo, boste videli. Še nikdar ni bilo toliko pozivov h koncu ideoloških barier, kot jih izrekajo funkcionarji v teh dneh. In vsak bruc, vsaka brucka na družboslovju (materialistične šole) vam pač lepo razložita, da so prav to tisti najnevarnejši momenti, ki se v njih ideologija razplamti v svoji do zdaj še neprepoznani inačici.

Od kod izbira današnjega naslova? Zgledno dialektična nemška beseda Überzug kajpak lahko pomeni finalizacijo del, glazuro iz gradbeniškega posla, obenem pa v svoji ljudski razsežnosti – dobro znani tudi pri nas – poziva h gesti,  po kateri na šest, sedem vrčkov piva za zaključek spijemo še enega »ta kratkega« in zatem pademo kot zabetonirani. In politični razred v temle trenutku povzema oboje – betonira virtualno zedinjenje vseh mogočih in nemogočih političnih silnic, obenem pa, že tako ali tako pijan oblastne želje sega še po štamperletu, ki bi mu dal poguma in moči za ustoličenje nekega čimbolj dokončnega reda. In ko smo že pri Nemčiji: Mar ni prav »sindrom Überzug« pradavna, že debelo stoletje stara mantra vseh sort socialnih demokratov? »Red vlada v Berlinu,« je samo en dan, preden so jo zverinsko ubili, suho in precizno zapisala Rosa Luxemburg. Če kdo, potem so prav socialni demokrati historično nagnjeni k nekakšni obči sredinskosti, k mlačnosti, razvodenelosti – liberalna in kleronacionalistična struja pa to sredinskost dandanašnji rada doumeta kot optimalno gojišče za svoje ekonomistične in domoljubne eskapade. Toda glasovi funkcionarjev socialne demokracije so slejkoprej tisti, ki med vsega naveličane množice pogosto lansirajo floskulo »ne levi ne desni, vsi skupaj«. Prav zato, ker je realistično ogrožena njihova funkcija in ne njihova docela nerealistična politična oseba, skušajo politične osebe to politično funkcijo prikazati kot svojo lastnino, kot nedotakljivo, navidezno in – lejsigano! – kar na lepem pripravljeno celo za socialne reforme, za dialog, za poslušanje. Tukaj-zdaj je momentum, ko se seveda utegne spet kaj zmuzniti, a se morda, če bodo med partijo na novo namešanih kart špilavci, kot bi porekel Althusser, pošteni, bistvene reči iz tega momenta ne bodo. In ravno v tem momentu bi moralo vrveti od razlik, od takšnih in tistih razlik, ki so sicer na dnevnem redu med prebivalstvom, na horizontalno organiziranih skupščinah. Prebivalstvo je v precejšnji meri – kar je svetal dosežek minulih tednov – odstopilo od gostilniške ravni debate in se ne da motiti pri samoorganizaciji svoje lastne sedanjosti, pri kresanju stališč. Stališč, ne več samo navadnih osebnih mnenj. Še malo, pa pridemo spet do teorije, če bo šlo tako naprej. Kjer ni avtokratskih teženj, kjer med vsemi raznolikimi ni šovinizma, tam je priložnost, da se ujame pulz. Zato je delovanje v skupnostih, med sodelavci, sodelavkami, pri študiju tako zelo pomembno, zato debate v podtalju, daleč od medijskega blišča, vedno tako obetajo in so ključne pri razbitju večne funkcije, v katero se je zabubil politični razred, ki vse razume osebno.

Kdor prebira periodiko tipa Reporter, ta se je v zadnjih dneh minulega leta najbrž od srca in groze nasmejal najnovejši obtožni floskuli. »Strici iz ozadja«, »samooklicana tranzicijska levica«, »neosocialisti«, »kolovodje protestov« in podobna žurnalistična šara so namreč le nekaj dni po znamenitih zombijih usklajeno, kar na nekaj koncih v reviji prerasli v sintagmo, ki s svojo evrohegemonsko veličino natanko povzema miselni domet funkcionarskega mainstreama: »neonacisti z rdečo zvezdo«. Priznajmo, vredno »naci pank afere« in nebrzdanega obveščevalskega vohljanja po intimi alternativne mladine na začetku osemdesetih. Takšne piše socialna demokracija v svojem Überzugu, takšne je vedno pisala, kadar se je pretvarjala, da momenta ne razume, kadar ga dejansko ni razumela oziroma ga, kot tudi pri nas zdaj ugotavljamo za 25 let nazaj, ni hotela razumeti, ker je imela svoj izrazito osebni načrt, povsem ločen od funkcije.

Vsako granitko na pogorišču nesrečne državne tvorbe kaže torej brati kot granitko v obličje nekdanjega poziva k »mirnim in dostojanstvenim« protestom – je oster in neomajen poziv k temu, da nikakor ne gre zaspati še enkrat, sicer nas čaka nadaljevanje avtokracije z vsemi bolj ali manj blaziranimi, dopustnimi in (prosto po hotenjih avtokratske funkcije) sproti spremenljivimi sredstvi.

Zdravo in srečno!