Spoštovani, brez panike – mislim le na tisto ideologijo »upanja«, ki se je razpasla po zmagi Sirize na volitvah in smo je bili obilno deležni od levih medijskih delavcev- od Delove zvezde Videmška do Žižka in nazaj.

Sedaj pa vse kaže, da nam bodo taisti odrekli katarzičen učinek konca »upanja«, ki ga implicira stara resnica, da so revolucionarji tisti, ki nimajo česa izgubiti, vključno z upanjem, saj še kar upravičujejo Ciprasovo ravnanje. Je pa ta katarzičen učinek vseeno prisoten »objektivno«, kot posledica dejstva, da žarka upanja ni upihnila »os zla« - trojka EU, ECM, IMF- slednja je celo že nekaj časa na strani »Grčije«; ti zlobneži ga nikoli niti ponujali niso! Upihnil ga je sam karizmatični baklonosec in poosebljenje upanja, ko je storil, česar nihče ni pričakoval, ker je bilo pričakovati, da bo odstopil takoj po evro-nemškem »nein« in dodatni zaostritvi pogojev nove finančne pomoči.

Zakaj je bilo to pričakovati? Najbrž zato, ker bi bil tedaj Ciprasov odstop jasno viden kot posledica skrajno nedemokratičnega ravnanja Evrope- vključno s Slovenijo!- in kot obtožba in protest proti njeni in ECB-ja politiki, ki z ekonomijo in reševanjem Grčije nima zveze; tako bi Cipras ohranil svojo in Sirizino integriteto- in tudi »upanje« za Podemos idr. Najbrž ste opazili, da je anketna priljubljenost Podemosa že padla. Namesto tega pa je ostal premier. Zakaj? Če sodimo po njegovem portretu v Spieglu, ponatisnjenem v Mladini, v veliki meri zaradi svojega ega, saj si je od 6.leta želel biti v politiki in predsednik vlade itd. A s tem, ko je rekoč »posvojil« evropski ultimat, je s tem seveda naredil točno tisto, kar je desna Evropa želela- odrekel se je Sirizinemu programu in demokratičnemu mandatu volitev in referenduma. Z de-legitimacijo Sirize jo je seveda razcepil , nato pa , da bi to »uredil«, še odstopil! In sedaj je na njegovi strani tudi ga. Merkel, skupaj –glej no- z Videmškom, Žižkom in ostalimi.

Zadeva je precej turobna, zato sem se bolj grenko »zabaval«, ko sem v petek bral Žižkovo hvalnico Ciprasovemu ne-odstopu in vztrajanju na oblasti v Mladini, potem ko je v četrtek že odstopil. Sicer pa bi bilo itak vseeno, saj mu je vnaprej podelil odpustek, češ- bistveno je ostati na–ali znova priti na oblast, kajti prihaja nova kriza, pa državni Agijev hlev je še vedno neočiščen- , korupcija, davki itd. No, to je še nekaj, kjer se Merkelca pa Bramor strinjajo. Videmšek , ki je že vedel za odstop, je v »Delu« izvedel salto: res zmerjajo Ciprasa njegovi in del ljudi z »izdajalcem«; vendar pa se kaj lahko zgodi, da bo ostal na oblasti.

Upanje? Že že, a oblast je važnejša.

Sorči, ampak zame je prav ta Ciprasov strankarsko-oblastni pragmatizem, kakršnega tudi tu dobro poznamo - tisti turoben znak ugašanja upanja, da se je mogoče resno upreti neoliberalnemu evro-Behemotu. Pa ne zato, ker bi bil t.im.«lepa duša«, ki ji je vsaka oblast mrzka, ker je po definiciji kompromisarska. Ne - problem je, se bojim, globlji: če bo Cipras z okrnjeno, bolj »sredinsko« Sirizo , kot kaže, zmagal na volitvah, ga bodo najbrž večinsko volili sredinski in zmerno desni volivci, torej tisti, ki bi z Grexitom in upiranjem Evropi »imeli kaj izgubiti«, ki jim torej godi tudi ideologija »upanja«: srednji in višji srednji sloj, torej tisti, ki po vsej Evropi ohranjajo vladavine desno- ali levo-sredinskih strank- in hote ali nehote legitimirajo tudi neoliberalno devolucijo EU. Medtem ko bodo največje žrtve varčevanja, ki nimajo česa izgubiti, tudi upanja ne, najbrž glasovale za Sirizine odpadnike; ali pa celo za Zlato zoro. Če to pomeni , da količkaj radikalna alternativa enostavno ni »izvoljiva« in vzdržna niti v hudi krizi, bodo posledice za radikalno politiko najbrž velike- tudi pri nas.

Pa vendar-upanje umre zadnje, kajne? Združena levica je pravkar pričela z ustanavljanjem aktivov Združene levice, ki so namenjeni simpatizerjem,ki se ne morejo včlanjevati v politične stranke ali pa bi bili radi pripadniki Združene levice in ne posamezne članice koalicije…«. Odlično; se vidimo.