Nemara se le gobe po dežju pri nas množijo hitreje kakor varuhi pravic. Veliko jih je že in nič ne kaže, da bi vnema po oblikovanju takšnih ali drugačnih zaščitniških oziroma zagovorniških instanc popustila. Skrb pač človeku zmerom dobro dene. Ustvarja občutek njegove nespregledanosti, nesamotnosti in nepozabljenosti. Franz Rosenzweig je skrb med prvo svetovno vojno celo začel dojemati kot bistveni temelj človeškosti. Malo kasneje je postala tudi ena redkih širše razumljivih postavk v misterioznem slovarju Martina Heideggerja. Kaj pomeni, si je zmogel predstavljati tudi človek, ki mu je ostalo skrito, da je kot jaz v slednjem preobražen v svojo tubit.

Varuhi pravic bodisi teh bodisi onih ljudi nas vsako leto spomnijo nase z zajetnim poročilom o lastnem delovanju. V tovrstnih dokumentih pretežno tarnajo, kako se nič bistvenega ni spremenilo. A svoje napore vedno ocenijo za potrebne in koristne. Prav tako ne pozabijo poudariti lastne uspešnosti. Zmerom sledi tudi zahteva za nadaljnje – kajpak povečano – financiranje zaščitniške oziroma zagovorniške instance. To ob nespreminjanju stanja in razmer zveni dokaj cinično, nikakor pa ni nelogično. Slehernikova pravica do česar koli ostane, kar je, tako v primeru uresničitve kakor pri njenem neudejanjenju. Tudi najarogantnejši oblastni organ ni tako neumen, da bi jo komu načeloma odrekel. Zavrne samo njeno izvedbo s svojim prizadevanjem. Včasih celo le takojšnjost udejanjenja, češ da ima stranka možnost pravico uresničiti prek drugega organa. Delo oziroma ukrepanje ima pač to sitno lastnost, da vedno podre urnik dopustov. Če so slednji samo pravica, za katere uresničitev mora poskrbeti vsak sam, je njihov razpored vsekakor že širše zavezujoč dokument; za njegovo udejanjenje lahko poskrbi tudi dolga in krepka roka pravne države. Ali jeklena pest sindikatov javnega sektorja. Z njo pa se – vsaj v deželah ob Sredozemskem morju – res ne gre šaliti. Svoje lahko navsezadnje reče še vlada(vina) prava, ki se ne zadovoljuje z legalističnim formalizmom.

Potemtakem je jasno, da je varuh kakršne koli pravice obsojen na uspeh, saj ščiti neukinljivo. Del s tem triumfom pridobljene glorije se zmerom razlije tudi čez njegove vzpostavitelje. Pa četudi ti izvrševanje pravice marsikomu odrečejo ali so do njega indiferentni. Temu se reče dialektika v praksi.

Uresničenje pravice je od nekdaj stvar tistega, ki se sklicuje nanjo. Dolžnosti, da bi mu moral pri tem kdo pomagati, ni. V dobi pravic – dobro stoletje in pol po izidu dandanes nelagodje vzbujajoče knjižice Giuseppeja Mazzinija Dei doveri dell'uomo – še posebej ne. Zakoni in drugi pravni akti govorijo kvečjemu o tem, da stranke ni dovoljeno zavajati ali jo pustiti neinformirane. Celo uresničevanje pravice do sojenja v razumem roku, ki je razmeroma hitro – vendar z vse prej kot zanemarljivimi stroški – iztožljivo, je prepuščeno tistemu, ki mu je krateno. Vendar v tem primeru ne gre za vsebinsko odločitev. Največ, na kar lahko človek računa, je odškodnina. Ta pa še zdaleč ne pomeni uresničitve pravice, temveč zgolj poravnavo za to, ker ni bila izvršena. Gre le za opomin na to, da obstaja. In da je nekaj, ne čisto nič – tudi kadar je ni. Če se še enkrat spustimo v temotne labirinte heideggerjansko navdahnjenega slovarja, lahko rečemo, da je varuh pravice zgolj pastir njene biti. Ni pa uresničevalec le-te.

Zgodovina je prepolna tako ali drugače razglašenih pravic. Seveda je še bolj natlačena z njihovim neuresničevanjem. Avstro-Ogrska, ki je bila nemara edina prenormirana državna skupnost svojega časa – Franz Kafka si je roman Proces zamislil tudi kot satirično upodobitev njene birokratske stvarnosti, ne samo kot pripoved o negotovi posamičniški eksistenci ob soočanju z vsem, kar je mogoče poimenovati kot sistem –, je v svoji zahodni polovici vsem »ljudskim rodovom« priznavala enakopravnost in »nedotakljivo pravico do varovanja in negovanja svoje narodnosti«. V 19. členu t. i. decembrske ustave iz leta 1867 je bilo dovolj natančno pojasnjeno, kaj to pomeni. Nemara v javnosti največkrat omenjeni del tega dokumenta, ki je govoril o pravicah državljanov, je določal: »V deželah, v katerih prebiva več narodov, naj bodo javni učni zavodi urejeni tako, da bo dobival vsak od njih potrebna sredstva za izobraževanje v svojem jeziku[.]« Habsburška monarhija je naredila le malo, da bi to določbo tudi uresničila. Slovenci so do njenega razpada enakopravnost v šolstvu, za katerega je skrbela država, lahko zares uveljavili zgolj v Pokneženi grofiji Goriški in Gradiški. So se pa zato hitro sami izurili v priznavanju pravic brez prizadevanja za njihovo uresničitev. Kako je bilo to videti v praksi, je razložil Ivan Hribar v svojih spominih. Ko so zastopniki ljubljanskih Nemcev prišli k njemu, da jim pomaga do sedežev v občinskem svetu, jih je z vso župansko avtoriteto opozoril, da jim je bila ob sklenitvi zveze med njimi in slovenskimi liberalci, s katero so slednji dobili glavno besedo v Vojvodini Kranjski, priznana le pravica do tega. Kako jo uresničijo, je pa še nadalje zgolj njihova stvar. Ta problem sozavezancev ne zadeva.

In tako je s priznavanjem pravic ostalo vse do danes: lepo se sliši, ko se katera od njih vpiše v ustavo, zakone, resolucije in pravilnike, toda tisti, ki bi jih radi udejanjili, se vedno znova znajdejo sami. Naš čas je poskrbel le za priče tega – za varuhe pravic, ki sploh niso postavljene pod vprašaj. Če bi jih kdor koli ne imel le za ornament javnega življenja, bi nemara oblikoval le službo za njihovo uveljavitev. Potem bi lahko birokracija spet postala koristna, kakor je bila v 18. stoletju, ko se je vsakomur očitno pojavila na odru vsakdanjosti. Jožef II., ki jo je kot razsvetljenski idealist videl v vlogi instrumenta napredka, je njeno nalogo definiral z monumentalno preprostimi besedami: Potrebno ukazati, pomanjkljivo izboljšati in opuščeno kaznovati.

A če bi se uradniki ukvarjali s tem, kar jim je namenil revolucionar po milosti Božji, bi dejansko postali odveč – kajti uresničevanje pravic je vendar stvar slehernika. Slednjega pa ne more nadomestiti ali zamenjati nihče. Varuhi pravic so zanj odveč. Ta institucija je potrebna samo za preživetje tistih, ki jo poosebijo. Saj vendar vemo, da so ustanove primarno zaposlene s svojim obstajanjem – Italijani so tako šele pred kakimi štiridesetimi leti razpustili urada za kolonije, ki jih niso imeli več od druge svetovne vojne, in za pomoč beguncem iz jeseni 1918 razpadle Avstro-Ogrske –, nato pa morda tudi s tem, zaradi česar so bile priklicane v svojo tubit. Bistvena značilnost instanc za varovanje pravic je, da za lastno eksistiranje ne potrebujejo nobenega razloga. Že v zdajšnji trenutnosti so namreč večne same po sebi.