»Delo med ženskami postaja za nas vse pomembnejše delovno področje. Imperialistična vojna, mobilizacija, pomanjkanje življenjskih potrebščin, brezposelnost in draginja globoko posegajo v življenje velikanske večine žensk, od delavk pa vse do meščanskih žensk. Ti pojavi, ki jih prinaša vojna, bude ženske iz mrtvila, iz pasivnosti in nezavednosti ter jih tudi lahko mobilizirajo za boj ob revolucionarnem proletariatu. Delo med ženskimi množicami postaja torej z imperialistično vojno vse pomembnejše.«

Besede Vide Tomšič iz leta 1940 so danes, 84 let po izreku, še vedno aktualne. Palestinke trpijo zaradi imperialističnih teženj, ki so pripeljale do genocida. Bežijo pred bombami, stradajo, umirajo pod ruševinami, gledajo, kako umirajo bližnji, skrbijo za ranjene. Ob tem da se borijo za golo preživetje, konec okupacije in najosnovnejše svoboščine, se soočajo še z rojevanjem v grozljivih okoliščinah, mankom nujnih zdravil in pomanjkanjem najosnovnejših higienskih pripomočkov. Gre za najskrajnejšo obliko izkoriščanja, kar si jo lahko zamislimo. 

V duhu liberalnega feminizma ljudje na zahodu opravičujejo imperializem z argumentom boja za pravice žensk in LGBT+ oseb. Poslušamo lahko liberalne feministke, ki trdijo, da moramo podpreti Izrael, ker muslimanski moški zatirajo ženske. Na britanski TalkTV je na primer voditeljica Julia Hartley Brewer palestinskega politika Mustafo Barhutija obtožila seksizma, ko je želel, potem ko mu ni pustila do besede, odgovoriti na njeno vprašanje. Dokaz emancipacije žensk bi naj za zahodnjake bil tudi vpoklic žensk v vojsko. Izrael je bojda prijazen do LGBT+ oseb. Na spletu je krožila fotografija izraelskega vojaka, ki je z mavrično zastavo stal na ruševinah Gaze. Ubijanje in uničevanje je bojda izvajal »v imenu ljubezni«. 

Propaganda, ki zadovoljuje in prepriča liberalce, ni problematična samo zaradi neokusnosti in nemoralnosti, ampak predvsem  zato, ker je smrtno nevarna. Prinaša omejene koristi zgolj za izbrano skupino žensk, drugo pa dodatno zatira. Žensk ne osvobaja, ampak stremi k njihovemu izkoriščanju. O tem, da liberalne feministke namesto boja za mir in boja proti imperialistični vojni podpirajo vojne hujskače ter skrbijo le za lastne interese, je dobrih osemdeset let nazaj govorila tudi Tomšič. V različnih zgodovinskih obdobjih smo prišli do situacije, kjer smo imeli in imamo na eni strani razsvetljene imperialistke proti okupiranim in koloniziranim na drugi. 

Liberalni feminizem pozablja še en ključni dejavnik: da na položaj žensk v največji meri vpliva razredni položaj. Omogoča na primer, da kot vrhunec boja za enakost spolov razumemo število žensk na vodilnih položajih in da imamo žensko predsednico ter ministrice. A manjše število žensk na vodilnih položajih je le simptom večje bolezni. Ne bodimo iluzorni, več žensk na vodilnih položajih v kapitalizmu ne bo rešilo neenakosti spolov. Ženska lastnica stanovanja je še vedno lastnica stanovanja z enakimi interesi, kot jih imajo moški lastniki. Ženska lastnica podjetja bo še vedno izkoriščala delavke, kot bi jih moški. 

Dejanski problemi žensk, ki povečujejo neenakost, so ujetost v reproduktivno delo, neobstoj dostopnih stanovanj in slabe razmere na trgu delovne sile. Ženske smo pogosteje kot moški zaposlene za skrajšan delovnik, za določen čas ali z avtorskimi in podjemnimi pogodbami. Tem »fleksibilnim« oblikam zaposlitve smo še posebej izpostavljene mlajše ženske, ker smo zaradi spola razumljene kot potencialne matere. Predvideva se, da bomo slej kot prej odšle na porodniško in si zaradi varstva otrok jemale bolniško odsotnost. Šefi zato raje vzamejo moškega kandidata ali pa žensko zaposlijo za določen čas. S tem jo držijo v šahu in si operejo roke, če zanosi in ji ne podaljšajo pogodbe. Pri starejših ženskah predpostavljajo, da bodo skrbele za starejše sorodnike.

Kljub formalni enakopravnosti in vključenosti na trg delovne sile ženske opravimo veliko več reproduktivnega dela kot moški. To nas omejuje pri prostočasnih dejavnostih in iskanju zaposlitve ter tudi pri morebitnem napredovanju v službi. Seveda je pomembno, da se ljudje zavedajo, da morajo biti gospodinjska opravila enakomerno razporejena in da se znotraj lastnih gospodinjstev trudijo za enakost. A pri še tako zavednih neenakosti v resnici ni mogoče ubežati, dokler je ženska zaposlena za skrajšan delovnik in je več doma. Ali pa je brezposelna in je prav tako več doma. Kdor je več doma, seveda opravi več gospodinjskih opravil. Če želimo doseči enakost spolov, je zato edina rešitev prenos odgovornosti za reproduktivno delo na družbo in razbremenitev žensk. Enakost bodo omogočila javna stanovanja, vrtci, domovi za ostarele, pa tudi javne menze in pralnice. 

Kapitalistična država bo vedno ščitila zasebno družino, je zapisal Engels. V interesu kapitala je, da čim več odgovornosti prenese na posameznika in družino. S tem se opere odgovornosti skrbi za družbo in krivdo za revščino pripiše posamezniku, bi se pač moral bolj potruditi. Kar ne zmore rešiti posameznik, naj reši njegova družina. Plače so v primerjavi z življenjskimi stroški tako nizke, da spodbujajo soodvisnost, bodisi od partnerjev bodisi od družine. Gre za hraniteljski model, ki favorizira partnerske zveze pred samskostjo. 

Ekonomska odvisnost, ki pride s hraniteljskim modelom, močno omejuje svobodo odločanja. Pod vprašaj pa postavlja tudi svobodno izbiro partnerja oziroma partnerice. Sploh ob zavedanju, da bo samska oseba veliko težje preživela v najemniškem stanovanju kot par. Ljubezen je, če hočemo ali ne, močno prepletena z ekonomskim dejavnikom. 

Ob tem se lahko povsem upravičeno vprašamo, koliko je prav ta sistem odgovoren, da ženske ne odidejo iz nasilnih partnerskih odnosov. Če je ženska na primer prekarka in dobro ve, da ne bo imela za najemnino in stroške, če zapusti nasilnega partnerja. Ima res izbiro? Morda, a je ta zelo klavrna. Lahko gre v otroško sobo k staršem. Zaradi vedno hujšega pomanjkanja dostopnih najemniških stanovanj lahko pričakujemo vedno več takšnih primerov. Prav ti primeri najbolje prikazujejo, zakaj mora biti feministični boj vedno tesno povezan s širšim delavskim bojem. Bojem za družbena stanovanja, družbena podjetja in varne zaposlitve. 

Osvoboditev žensk po logiki, ki jo zagovarja liberalni feminizem, je iluzorna in problematična. Koristi le premožnim izbrankam in ne odpravlja vzroka za nastanek neenakosti. Ne odpravlja razredne družbe, ki neenakosti vsakodnevno zaostruje. Čeprav liberalne svoboščine predstavljajo nekakšen napredek, se feministke tukaj ne smemo ustaviti. Dokler ne bomo svobodne vse, ni svobodna nobena.