Zadeva Handke

Nobelova nagrada za književnost praktično od začetka svojega podeljevanja vnema politične strasti. Celo strankarske. Njen drugi prejemnik, historiografski klasik Theodor Mommsen, je v javnosti nastopal z zelo netolerantnimi stališči. »Razumu češke betice niso pristopne, dojemljive pa so za udarce,« je leta 1897 pisal časniku Neue Freie Presse, ko je dunajska vlada pod predsedstvom poljskega grofa Badenija skušala uveljaviti jezikovno enakopravnost v deželah krone svetega Václava in odpraviti dotedanjo privilegiranost nemščine. Tretji Nobelov nagrajenec za literaturo Bjørnstjerne Bjørnson je bil norveški patriot in avtor besedila za himno svoje domovine. Kot politik je bil republikanec in zagovornik emancipacije. Ko je bil pred prvo svetovno vojno močan kandidat za Nobelovo nagrado nemškoavstrijski bard s Štajerske Peter Rosegger, je prav Bjørnsonovo poprejšnje nasprotovanje njegovemu podpiranju germanizatorskih ustanov v habsburški monarhiji odprlo pot drugim ustvarjalcem. Tudi Indijcu Rabindranathu Tagoreju, za katerega so leta 1913 pesti še posebej stiskali Čehi in Slovenci. Politično težo je imel tudi britanski imperialist Joseph Rudyard Kipling. Pa veliki nasprotnik vojne Romain Rolland, za čigar magnum opus, roman Jean Christophe, vzvišeni kritiki dandanes zatrjujejo, da je zgolj še branje za adolescente in Kitajce (na Daljnem vzhodu se ta heroični tekst še vedno ponatiskuje v velikih nakladah). In »razumski republikanec« Thomas Mann, ki je med drugo svetovno vojno postal presenetljivo angažirani protiigralec kralju nacistične propagande Josephu Goebbelsu. Seveda ne gre spregledovati tudi največjega govornika 20. stoletja Winstona Churchilla, ki je imel s svojim nasprotovanjem Hitlerju bolj prav, kakor se je motil v vrsti drugih vprašanj (in bila je res dolga).

Nekateri prejemniki Nobelove nagrade za književnost so hoteli biti videti bolj politični, kot so dejansko bili. Denimo Luigi Pirandello, ki je fotografom poziral z iztegnjeno desnico. Tudi deklariral se je za fašista – vendar pa ni pisal fašistično. Mihail Aleksandrovič Šolohov je šel še korak dlje: bil je literarni glasnik stalinske epohe. Po drugi strani pa je bil bolj alkoholik kot komunist. Toda tudi ko je primarno bil zaveden član vladajoče avantgarde in ponosen nosilec partijske izkaznice, je znal pokazati presenetljivo mlahavost in se je goreče zavzemal za posameznike, ki bi jih brez njegove intervencije zmlele žrmlje sovjetskega režima. Zato ni čudno, da ga je ob marsikateri priložnosti kot glasnik umetnosti prve socialistične dežele na svetu zamenjal »tovariš grof« Aleksej Nikolajevič Tolstoj, ki mu je cinizem pomagal preživeti na šahovnici belih in rdečih. Nobelova ustanova se zanj ni zmenila, zato pa mu je bila podeljena Stalinova nagrada, ki je veljala za sovjetski ekvivalent švedskemu priznanju.

Tudi sáme okoliščine so kateremu od literarnih nobelovcev vtisnile izrazito politični pečat. Boris Leonidovič Pasternak se je le po naključju tu in tam lahko strinjal z oblastjo v podobi leninskega, stalinskega in hruščovovskega politbiroja, vendar je v sovjetskem obdobju pravzaprav zgolj nadaljeval tradicijo ruske inteligence. Razumniški sloj je bil že od svojega oblikovanja dalje nezadovoljen z oblastjo, ko se mu je ta po propadu carstva marca 1917 dobesedno skotalila v roke, pa jo je izgubil, še preden se je ovedel, da ima končno priložnost vladati. Raje kot z oblastnikovanjem se je najprej prostovoljno zaposlil s panegiriki v čast očetu ruske republike Aleksandru Fjodoroviču Kerenskemu, potem pa pretežno pod pritiskom in celo prisilo Leninu in Stalinu.  

Nemara je presenetljivo, da so politično eksponirani nobelovci za literaturo tudi v umetnosti marsikdaj pokazali več od tistih, ki so hoteli biti predvsem ljudje knjige. Paul Heyse se je v ožilju duha obdržal kot prevajalec – ker je njegove ponemčitve španske in italijanske poezije uglasbljeval Hugo Wolf. Knut Hamsun, ki je sledil norveškemu »førerju« Vidkunu Quislingu, čigar priimek je leta 1940 postal sinonim za izdajalca, je dandanes problem: ni ga mogoče spregledati, vendar tudi ne hvaliti. Max von Sydov ga je v trijezičnem filmu Jana Troella vsekakor upodobil bolj nepoučenega in nevednega, kakor je med drugo svetovno vojno dejansko bil. Pa vendar: bere se ga še vedno. In kot ustvarjalec je tudi dandanes navdihujoč: leta 2015 je njegov roman Glad služil za predlogo predstavam dveh slovenskih gledališč.

Letošnji Nobelov nagrajenec za književnost Peter Handke potemtakem nikakor ni osamljen pri vnemanju političnih strasti. Saj tudi kot umetnik ni osvobojen precej široke pozornosti, vendar ne v enakem smislu kakor njegov najstarejši predhodnik Sully Prudhomme, ki je bil ob še živih Levu Nikolajeviču Tolstoju, Ibsnu, Čehovu in Strindbergu lavreat precej klavrne postave. Handkeju komajkdo odreka pisateljsko težo. Zanj ne zastavljajo besede kapriciozni zagovorniki esteticističnih ali esencialističnih kriterijev, temveč ekspresivisti. Ko mu je bila lani podeljena Nestroyeva nagrada za življenjsko delo, se je dunajska publika prisrčno smejala njegovim niti ne posebej hudomušno formuliranim mislim, ki so sledile lavdaciji Klausa Marie Brandauerja. Tudi ploskala je. Velikokrat. In zelo. Letos pa je skoraj vse drugače. In nič ne pomaga poudarjanje, da je pisatelj dobil Nobelovo nagrado za literarno ustvarjanje in ne za politična stališča.

Na Slovenskem je bila debata o Handkeju še posebej ostra. Toda tudi docela rutinska. Handkejevi nekdanji slavilci so dokazovali, kako so že zdavnaj razčistili s svojo preteklostjo. V bistvu so nas skušali prepričati, da nikoli niso mislili tistega, kar so svoj čas izrekli. Drugi so se vedli, kot da so velike zgodbe še zmerom na sceni. Prepričali so nas, da so intelektualno prespali impulze, ki jih je v svet oddal največji skeptik 20. stoletja Michel Foucault. Tretji so hoteli biti spodobni in četrti moralistični – vendar ne v smislu velikih francoskih mislecev 17. in 18. stoletja, ki so se na takšno stališče postavili po tenkočutnem opazovanju ljudi in stvari, temveč iz preračunljivosti. Hoteli so pokazati svojo moč in so zato bili z večino. Handkeja pa niso brali. In ga tudi danes ne. 

A kakor koli se je – in se nemara še bo – odvijala ta nevesela debata, je vendarle jasno nekaj: gre za vprašanje o bodisi suverenosti, bodisi avtonomnosti, bodisi služnosti literature in umetnosti nasploh. Tu pa ne sme biti površnosti. Gre za vprašanje, ali je literatura zavezana sama sebi, življenju kot celoti ali neki intencionalni parcialnosti. Seveda se da vsako stališče dokazati in obraniti samo v svojem okviru in je zato mogoče prepričljivo govoriti v prid temu ali onemu pogledu. Toda nič manj ne drži, da literatura v določenem dojemanju stoji in obstoji, v drugem pa se ukinja. In glede na to, kaj vse je že povedala – svet in njegova razmerja je bolj anticipirala, kakor pa mu držala zrcalo –, ni nepomembno, kako jo razmevamo. Tako da še bo ali pa da bo postala večna preteklost.