Čeprav so podnebni in socialni problemi neposredno povezani, jih politike še vedno naslavljajo ločeno kot da niso posledica istega sistema. Sistema svobodnega trga, ki zasleduje en in edini cilj, gospodarsko rast, ki jo spremljajo neomejeni korporativni interesi in vse večja oblast financ.

Medtem Evropsko unijo skrbi za učinkovitost trgov in njihovo konkurenčnost in ne povečevanje družbene neenakosti, države članice pa so slepo zaupale v redistribucijo bogastva po teoriji pretakanja bogastva navzdol ali "trickle-down".

Hkrati pa odziv EU na podnebni kolaps, ponuja obrat k obnovljivim virom energije, energetski učinkovitosti in nizko ogljičnim oblikam prevoza. EU se mora začeti premikati stran od prilagajanja na podnebne spremembe kot na nove priložnosti za dodatne dobičke in za nove oblike ekstraktivizma. Problem je, da se ti odzivi ne uspejo dotakniti neoliberalnih temeljev evropske ekonomije, prisilne gospodarske rasti in povečevanja nemirov zaradi rastoče neenakosti.

Prepoznati je potrebno, da je prilagajanje na podnebne spremembe proces korenite in zato radikalne tranzicije, ki jo morajo voditi načela socialne pravičnosti. Namesto da bi razumeli politike podnebnih sprememb ne le kot distrakcijo, ki vodi stran od socialnih vprašanj, bi morali dojeti podnebne izredne razmere kot vse bolj prisotno realnost. Kolektivni igralci organizirani v različna gibanja, so lahko ključ za zagotavljanje radikalnih družbenih sprememb, ki bi pomenile trajnostno tranzicijo.

Naslavljanje družbene neenakosti kot socialnega problema zaenkrat ostaja trdno na okopih organiziranja delavcev za dvig plač, polno zaposlitev in boljše delovne pogoje. Pri razmišljanju o socialnih politikah ponavljamo iste strategije že več desetletji, ki pa imajo čedalje manj učinka in možnosti za uspeh. Strategije socialnih politik so sicer v preteklosti prinesle delavsko organiziranje, tradicijo delavskih zadrug in plačan počitek - letni regres. Ampak te iste strategije temelječe na vse večji potrošnji, niso kritične do ekonomske politike prisilne rasti in njenih negativnih vplivov, tudi na okolje.

Boljša redistribucija bogastva kot odgovor na družbeno neenakost ne bo avtomatično prinesla zmanjšanja ogljikovih emisij. Z drugimi besedami, če bomo zaradi boljše porazdelitve bogastva lahko vsi odšli na počitnice z letalom, bodo rezultati še vedno razočarali.

Podnebni kolaps je pomembna priložnost za kolektivne razmisleke o kvaliteti delovnih mest in o kvaliteti življenja na sploh. Ponavadi tisti, ki delajo pod slabimi zdravstvenimi in varstvenimi pogoji, so pogosto tudi tisti, ki živijo poleg avtocest ali v drugih neprimernih, degradiranih okoljskih pogojih. Ta tranzicija odpira nov prostor, ki oživlja debato in lahko ponuja med drugim tudi skladnost kvalitete dela z okoljsko pravičnostjo.

Hkrati pa je potrebno razumeti tudi kontradikcije znotraj samih gibanj za okoljsko pravičnost. Na eni strani so za zaščitenega posameznika pred onesnaženjem, špekulativnimi investicijami in zahtevajo rešitve za ekološki rasizem. Zato si danes urbana gibanja na globalnem severu prizadevajo za dobro povezane in cenovno dostopne sisteme prevoza, za lokalno in cenovno dostopno hrano, za manj mesa, več kolesarijo in zagovarjajo zelena, ugodna stanovanja.

Vendar na drugi strani gibanja za okoljsko pravičnost nagovarjajo le posameznika in problem zožijo na odločitve odgovornega potrošnika. Problem okolja pa s tem individualizirajo. S čimer se zanemarja širša slika dinamike moči in se jo poenostavljanja, kar pa izkrivlja realno sliko.

Ključen okoljski problem je industrija, moč korporacij in nevidnost finančnega sektorja, ki jih podpira politika. Ta ista politika, ki ponuja preobrat k električnim avtomobilom. S takšnimi ukrepi je srednji sloj zadovoljen, saj si lahko privošči odgovornega potrošnika. Ker ima sredstva za zagotavljanje svojega intelektualnega udobja z določenim diskurzom o tranziciji. A ravno zato imajo težave z vzpostavitvijo dialoga s svetom dela in delavskimi gibanji.

Čedalje bolj, ko se obseg produkcije krči in prekarizira, zaradi robotizacije in digitalizacije, se mora temu prilagoditi tudi delovni čas. Zaradi dolgih delovnikov in nekvalitetnih delovnih mest se povečuje izčrpanost in trpijo družbeni odnosi, zato krajši delovni čas in več prostega časa ponujata možnost za sodelovanje v družbenem življenju in za nujne razprave o demokratičnem upravljanju.

Skrajšanje delovnega časa z uvajanjem štiridnevnega delovnega tedna za enako plačilo ima pozitivne učinke tudi na okolje. Saj imajo države z manj delovnih ur nižje ogljične izpuste in zato manjši ekološki odtis, kar je pokazala raziskava OECD iz 2013 "Could Working Less Reduce Pressures on the Environment?".

Posledično države, ki proizvajajo manj od svojih proizvodnih zmogljivosti, manj onesnažujejo in so zato bližje operativnim planetarnim omejitvam. Dejavnosti z nižjim okoljskim odtisom običajno vzamejo več časa. Gospodinjstva z več prostega časa, pa živijo bolj trajnostno. Ker imajo več časa lahko vrtnarijo ali si lahko vzamejo več časa za pripravo zdravih obrokov. Dober primer je tudi mobilnost, saj če želimo priti nekam hitreje porabimo več ogljika, če pa imamo več časa lahko odpotujemo z vlakom ali če je razdalja krajša, se usedemo na kolo.

Ti časovno zahtevnejši načini življenja kot so lahko tudi urbano vrtnarjenje, sistemi blagovne menjave in skupnostne valute, so mogoči samo takrat, ko nam to omogoča delovni čas. Hkrati pa bi prehod na krajši delovnik prinesel lahko tudi nove oblike proizvodnje in potrošnje ter možnost obstanka znotraj planetarnih omejitev.

Uveljavlja se zavest znotraj polja pravičnosti, socialne in okoljske, da ljudje, ki sodelujejo skupaj v lokalnih bojih, vplivajo tudi na globalne sile in ideje. Kot zapiše profesorica Susan Paulson o politični ekologiji, da je "večplastna analiza moči in politike skupaj z zavedanjem o raznolikih razmerjih med človekom in naravo ključno orodje v boju za dekolonizacijo imaginarijev, ujetih v status quo."